V knjigi Življenje v sivi coni nam mladi zdravnik, infektolog David Zupančič, opisuje svoje srečanje z virusom covid-19. Potrdil je prvi primer virusa v Sloveniji. Soočiti se mora z neznano boleznijo, o kateri se krešejo različna mnenja, od paničnega strahu do popolnega zanikanja resnosti bolezni. Brez olepšav opiše svoj strah, tesnobo in preutrujenost, ki ji botruje vsakodnevna bitka za življenja najbolj prizadetih. Pri svoji pripovedi pa ne zapade v sentimentalnost, temveč odkrito, s kančkom humorja pripoveduje o svojem delu na urgenci v času pandemije.

»Medicina je včasih kruto neizprosna v svoji učinkovitosti. Tako lahko starejšemu gospodu, čigar pljuča so tako bolna, da je vsem jasno, da bo zanj bolezen verjetno usodna, ponudimo zadosti podpore in terapije, da se obdobje umiranja podaljša. Ampak to so najtežje odločitve in to je najtežja plat medicine. Odgovor na vprašanje-kdaj je dovolj? Obstaja pa še težje vprašanje. Kdaj je preveč?«

Čeprav so ga različna mnenja na družbenih omrežjih tudi kdaj prizadela, ne želi nikogar obsojati.

»Epidemija koronavirusa je brez dvoma zaznamovala našo generacijo. Z vsemi socialno-ekonomskimi in družbenimi pretresi bo najverjetneje zaznamovala še nekaj generacij za nami. Meni je ponudila tako veliko izzivov, uvidov in izkušenj, da sem med njo napisal knjigo. In si obljubil, da v zaključnem delu ne bom pisal o koronavirusu. To je moj lasten, skromen »upor proti okupatorju«.

Knjiga Življenje v sivi coni nam je dala uvid v delo medicinskega osebja, ki se vsakodnevno trudi za zdravje in življenje svojih pacientov.

Dragica Goljat