Žagar, Monika: Košček čokolade v pasji dlaki

Leto izida: 2018Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Knjiga slovenske pisateljice Monike Žagar pod zgornjim naslovom je ena tistih, ki z leposlovnega vidika niso ravno presežek, vendar kljub temu pritegnejo tudi zahtevnejšega bralca.

Košček čokolade v pasji dlaki, v nadaljnjem samo Košček, nagovarja bralca s problematiko posvajanja otrok iz tujine in njihovega vživljanja v družino krušnih staršev. V svojem izpovednem jedru je Košček oda o starševskem, ne le materinskem nagonu, ki je širši in globlji od reproduktivnega.

Paula, slovenska univerzitetna profesorica sociologije v Ottawi, ki ni prekinila stikov z domovino, in njen mož Markus, priznan energetski svetovalec se odločita nekaj let po razpadu Sovjetske zveze, da bosta posvojila otroka iz Rusije. V ta namen odpotujeta v Kaliningrad, od koder privedeta deklico Jeleno s kroničnim vnetjem ušes, ki sprva ne spregovori niti besede in skriva koščke hrane na skrivnih mestih, kot so to počeli povratniki iz koncentracijskih taborišč. Enega izmed njih, košček čokolade na katerega se je sprijela dlaka psa Jokerja s katerim se je Jelena igrala in mu sprva bolj zaupala kot krušnima staršema, je po povratku v Kanado podarila Pauli. Končno vendarle spregovori v angleščini, ko zaprosi, da bi še dobila eno in več vročih, sladkih palačink. Jelena sicer ni najbolj nadarjena, se pa kljub temu lepo razvija, zahvaljujoč nevsiljivi ljubezni obeh krušnih staršev, ki si zaželita posvojiti še enega otroka. Tudi ta bi naj bil iz Rusije. Po deklico z imenom Katarina, ki jo je po fotografiji izbrala Jelena, je bilo treba odpotovati tokrat na nasprotni konec Rusije, v Novosibirsk. Tatjana je drugačna kot Jelena, je inteligentnejša in je prava upornica, ki v skladu z naravnimi danostmi ubira zahtevnejše, ustvarjalnejše poti. Kljub razlikam med sestrama vlada med njima sproščen, že kar idiličen odnos v katerem ni nobene zavisti z Jelenine in nobenega nadvladovanja s Katarinine strani.

Košček ni knjiga, ki bi kazala le odnose znotraj ene srečne družine s posvojenima otrokoma, ampak zajema širše tematsko področje, ki temelji na pisateljičinih avtobiografskih izsekih npr. delavnica za neplodnost v Ottawi, ki jo mora obiskovati Paula in je namenjena zgolj ženskam… Še več zapiše pisateljica o pridobivanju pravic za posvojitev otroka pri kanadskih socialnih službah in o postopkih za oddajo otroka na ruskih sodiščih. V obeh primerih se birokratske formalnosti približujejo Kafkovim absurdom. Tako v Kanadi sprašuje socialna delavka med drugim Paulo, če je verna, v Rusiji pa jo sodnik, ki vodi postopek za dodelitev otroka, sprašuje, kako bo ohranila Jelenino zavedanje o ruski kulturi. Res, da si država ne sme dovoliti, da bi otroka posvojili kot v kanadskem primeru neodgovorni starši ali da bi kot v ruskem primeru država kar tako oddala otroka, vendar sta oba sistema s svojimi birokratskim vrtanjem v starše, ki so se odločili za posvojitev, šla predaleč.

Odnosov med otroci v zavodih s sirotami, ki so se jih odrekli starši, in odnosov uradnih skrbnikov do njih ne gre neposredno primerjati z Dickensovimi romani, niti ne z Makarenkovo Pedagoško poemo (delo otrok in najstnikov po odpustu iz sirotišnic na njivah z jagodami in zelenjavo v takoimenovani komuni blizu Novosibirska, v nadaljnjem komuni). Hrepenenje otrok po bogatih starših, ki jih naj bi odvedli s kaliningradskega zavoda v svet z obilo hrane in s kupi igrač, pa ni več daleč od Cankarjeve Hiše Marije Pomočnice.

Košček deluje tudi kot potopis z Rusije po padcu Sovjetske zveze v kateri vlada v zanemarjenih ustanovah za posvojene otroke tudi veliko pomanjkanje. V Jeleninem primeru primanjkujejo med drugim tudi obliži za rane. Kako prav prideta otrokom iz komune po Katarininem odhodu njen zastarel prenosni računalnik in njena kitara!

V osnovno dogajanje se pri Koščku vpletajo stranske zgodbe. Vse so v neki zvezi z oddajo in posvojitvijo otroka: tajska strežnica Ama, ki mora v Honkongu postreči še s čim drugim, kot s hrano in pijačo, rodi otroka. Ker ga ne more vzdrževati, ga odda na stopnicah baptistične cerkve. Aminega otroka, dečka z imenom Ben, posvoji ameriška baptistična družina z osmimi otroki, od katerih jih je posvojenih kar sedem. Ben študira informatiko, ko spozna Jeleno. Razmerje z Benom postaja vse težavnejše, zato se mu Jelena odreče. Ben zaradi tega naredi samomor - s fotografijami Hongkonga v žepu.

Paulina študentka, Južna Korejka Bee najde svojega biološkega očeta, brata in sestro, vendar se odloči, da bo živela pri svojih kanadskih posvojiteljih pri čemer vzdržuje redne stike s sestro v svoji prvi domovini.

Katarina spozna v Kaliningradu poštno uslužbenko Sofijo iz kaliningrajskega zavoda, ki sta jo Paula in Markus najprej predvidela za posvojitev, a jo je prevzela Sofijina babica, ki se ji je zdravstveno stanje medtem izboljšalo. Dekleti se dogovorita, da bo Sofija obiskala Jelenine v Kranjski gori brž ko bo prihranila dovolj denarja za pot.

Zgodba o Katarininem bivanju v komuni ima že kriminalno obeležje. Mladi Francoz Pierre ki deluje kot prostovoljec, in ruska, najverjetneje upraviteljica, Natalija, sta člana mednarodne tolpe s trgovino z belim blagom, ki prodaja otroke s komune. V Novosibirsku zve Katarina za propadanje svoje matere Zorane, kronične alkoholičarke, ki je najverjetneje že preminila na Krimu nekaj mesecev pred Katarininim prihodom v Novosibirsk.

Osrednja oseba Koščka je Paula. Bralec ne spozna vzroka, zakaj ni mogla ali hotela imeti otrok. Najverjetneje je svojo pozornost usmerjala drugam. V knjigi nastopa kot odločna ženska, ki se noče obremenjevati s samopomilovanjem in z očitki sami sebi. Ko pa si zaželi imeti otroka, je nič pri tem ne more ustaviti. Monika Žagar jo podaja dokaj realistično tudi v njenih ne najbolj blestečih trenutkih. Paula marsikdaj revsne nad najstniško uporno Katarino, pred njo si tudi nataka traminec, pa ne samo en kozarec, ki bi ga popila med kopanjem v kopalni kadi. Tudi njej ni lahko. Kot univerzitetno profesorico jo študentke med seminarjem o posvajanju in vzgoji otrok ne gledajo najbolj prijazno, ker je po njihovem posvajanje otrok iz revnih držav privilegij bogatega Zahoda in gre pri tem pravzaprav za obliko neokolonializma.

Markus, krušni oče obeh deklet, Kanadčan irsko – indijanskih korenin je odličen kuhar kar pride toliko bolj do izraza pri njegovi upokojitvi, je blaga duša in moder svetovalec. Skratka, Markus deluje kot popoln oče in mož kot ga lahko vidi le ljubeča žena ali kot si bi ga želela v svojih predstavah feministka.

Stil Monike Žagar v Koščku spominja s svojo mladostnostjo na pisateljski temperament slovenske humanitarke Ninne Kozorog: … Živimo v tehnološko razvitem enaindvajsetem stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami in zobnimi vsadki, z melonastimi prsmi in zlikanimi obrazi, z bypassi in nazaj prišitimi prsti, a o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII o naslednikih svojega kraljestva.

Bralec v Koščkih večkrat dobi vtis, da avtorica idealizira, pri čem marsikdaj zdrsne v kliše. To je zaslediti pri materinsko vznesenem opisu odraščanja obeh deklet in odnosov med njima ter opisovanju Markusovega blagodejnega vpliva na družino. Paulinega vrta v Kranjski gori in širše okolice z vencem gora, ki ga obdaja, so kot podobe zemeljskega raja ne bi sramoval niti Rousseau.

Košček pritegne predvsem starše, zlasti pri opisovanju dozorevanja obeh deklet v romanu. Razen tega je knjiga zanimiva tudi za tiste, ki otrok (še) nimajo, saj se lahko ob branju obeh dekletih s knjige pomudijo s spomini na svoje najstniško dozorevanje. V vsakem primeru pa je Košček knjiga, ki daje glede na svoj obseg presenetljivo širok vpogled v posvajanje; pisateljica ne pozabi niti želja posvojenih otrok iz srečnih družin, da bi spoznali svoje biološke starše, pri čemer se posvojiteljski starši boje, da bi se posvojeni otroci lahko odločili za vrnitev k biološkim staršem, tudi če bi bil njihov življenjski standard znatno nižji.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.