Isherwood, Christopher: Slovo od Berlina

Leto izida: 2013Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši
V knjigi z naslovom Slovo od Berlina se zvrsti pred bralcem šest zgodb, daljših novel o življenju v Berlinu in njegovi neposredni okolici v zadnjem letu tretjega in v prvih treh letih četrtega desetletja v prejšnjem stoletju, v obdobju, ki je postajalo vedno bolj temačno in grozljivo. Zgodbe praviloma niso povezane med seboj ali le kvečjemu posredno, kar pa ne vpliva na nadaljnji tok dogajanja v sami zgodbi – noveli. Ali tudi v posameznem poglavju, kajti to delo lahko razumemo tudi kot roman, ki povezuje pisateljeva opažanja v določenih zgodbah – novelah kot poglavja v romanu.

Pisatelja je prevzelo berlinsko vzdušje, zato tudi vztraja v mestu, vse dokler ni občutil, da nacizem razkraja duh tega svobodnega mesta. Berlin bi si pred začetkom dvajsetega stoletja ali morda še do konca prve svetovne vojne predstavljali kot togo, naduto prestolnico Nemškega cesarstva, mesto, ki ga simbolizirajo čelada s konico na vrhu, monokel, ki poudari srepi pogled in bleščeče očiščeni črni jahalni škornji z obvezno ostrogo. In vendar je postal kmalu po 1. svetovni vojni če že ne prej vse prej kot to. Morda sta pripomogli pregovorna zgovornost in šegavost njegovih meščanov, da velja že od dvajsetih let prejšnjega stoletja, verjetno pa po petnajstletnem presledku tudi od petdesetih let dalje za nekakšen Pariz vzhoda, kar sicer imenujejo tudi Budimpešto, Bukarešto in morda še kakšno mesto. Glede na to, da je eno svetovnih središč drugačne spolne usmerjenosti, ki jih označujemo z začetnicami lgbt (lezbijke, geji, bi - in transseksualci), je Berlin morda v tem oziru celo bolj radoživ od svetovne metropole s katerim ga primerjajo. Da je v tem mestu resnično nekaj več, da veje iz njega nek drugačni duh, priča že preprosto zgodovinsko dejstvo o katerem je pisala Mladina pred več kot dvajset, morda že trideset leti. Namreč: Adolfu Hitlerju je Berlin podelil naslov častnega meščana šele septembra 1944, ko mesta o zaradi zavezniškega bombardiranja praktično ni bilo več.

V zgodbah iz knjige si stojita eden nasproti drugemu nepopisna revščina – stanodajalka gospodična Schroederjeva, pravzaprav ali Frl. Schroeder spi v dnevni sobi stanovanja, ki ga oddaja, za špansko steno, na majhni zofi s polomljenimi vzmetmi ali: petčlanska družina s podnajemnikom vred stanuje v dvosobnem stanovanju, medtem ko je veleblagovnica vsa bleščeča v jeklu in steklu. Seveda je revščine, posledice izgubljene svetovne vojne in gospodarske krize v knjigi, vendarle prepričljivo več. To se odraža zlasti v po pivu smrdečih beznicah, polnih tistih, ki so jim v brezupju preostale le še iluzije ali tistih, ki so se že vdali v usodo in od življenja ne pričakujejo ničesar več.

Najmočnejše, kar povezuje delo v nekakšno celoto, je pisatelj, ki opazuje dogajanje okoli sebe in si ga vtiskuje v spomin. Že na prvi strani zapiše pisatelj o sebi naslednje: „Jaz sem kamera, z odprtim zaklepom, povsem pasiven, snemam, ne razmišljam.” No, tako dobesedno pisatelja s prisrčno ljubkovalnim vzdevkom Išivu, ki mu ga je dala njegova stanodajalka Frau Schroeder, medtem ko ga ostalo berlinsko okolje imenuje kar Chris, ne smemo vzeti, saj ga imajo ljudje okoli njega iz vseh šestih zgodb preprosto radi. Vsaj večina od njih. Z njimi se druži, z njim se prav radi pogovarjajo in se mu zaupajo. Tudi svoje pomoči, kadar so v stiski, jim ne odreka. Torej - le ni hladen, neprizadet, brezdušni opazovalec in zapisovalec doživetega do zadnje potankosti. Knjiga ne kaže na to, da bi bil Išivu homoseksualec, kar za dogajanje sploh ni pomembno. Je pač spolno neaktiven in bralec naj si ne beli glave s tem, saj je v knjigi vse preveč drugih problemov. Kot inštruktor angleščine si tudi v kriznih časih vendarle najde možnost preživetja in iz mesta ne bi nikoli odpotoval, če se v njem, tako kot po vsej Nemčiji, imenovani že tretji rajh, ne bi kot metastaza začel razraščati nacionalsocializem.

Likov je toliko kot kamenčkov v mozaiku ali zank v čipkah. Sally Bowles, sicer hči iz bogate ameriške družine, ne ravno najbolj talentirana barska pevka, ki se je tudi že preizkusila kot filmska statistka pri Ufi, tedaj v svetovno znanem berlinskem filmskem studiu, je najtemeljiteje izrisan lik v knjigi. Zna biti prisrčna in neposredna, predvsem pa prostodušna, je pa tudi hladna in vzvišena, če ima to srečo, da zaživi s kakim bogatim vzdrževalcem. Morda se nekje v sebi vendarle zaveda, da v svetu filmske umetnosti ali kabareta ne bo uspela in da ji preostaja vloga tako imenovane spremljevalke. Verjetno prav zato neizmerno naivno nasede mladoletnemu, duševno bolnemu tatu, ki se izdaja za filmskega režiserja, ponujajočem obenem kremo za čudežno pomlajevanje polti. Marsikateri bralec, ki si je ogledal film Kabaret, jo morda sprva vzporeja z likom, ki ga pooseblja Lisa Minelli, ki v filmu prav tako nosi ime Sally Bowles, vendar je Sally Bowles iz filma nadarjena in se spozna na svoj metier. Toda, če ne bi bilo Sally Bowles v Slovesu od Berlina, ne bi bilo tudi Kabareta. Vsaj v takšni obliki ne. Sally Bowles pa ni najbolj tragična osebnost v tej knjigi izgubljenih duš. To vlogo dodeli pisatelj mlademu Bernhardu Landauerju. Ta je spoznal, kako prazna je vloga dobro plačanih vodij oddelkov v veleblagovnici, kar je blizu, če že ne enako hierarhični strukturi današnjega neoliberalističnega menedžmenta. Drugo, kar ga še bolj teži, je zavedanje neizbežnega konca, ki mu ga pripravlja nacistični uničevalni stroj. Pri tem je do neke mere podoben Ani Frank. Razlika je le v tem, da je slednja (vsaj) do svoje aretacije ohranjala upanje.

Slovo od Berlina je tudi iz stilističnega vidika veliko delo. Kot primer vzemimo dva stavka iz prvega odstavka zadnje novele z naslovom Berlinski dnevnik (Zima 1932 – 33): … „Smrtni mraz oklepa mesto v popolno tišino, takšno kot je tišina hude poletne opoldanske vročine”. … in … „Berlin je okostje, ki trpi bolečine v mrazu: je moje lastno boleče okostje ”. …

Ena od značilnosti knjige je njena protinacistična naravnanost, ki se vedno izraziteje in podrobneje odslikava v zadnjih zgodbah. Kako vidi pisatelj zadušljivo stanje na prehodu iz Weimarske republike v tretji rajh, kažeta dva naslednja primera. Prvi: sostanovalci ali sosedje za tiste, ki so (tako kot Bernhard) izginili v koncentracijskem taborišču, na vprašanje, kje da bi jih bilo mogoče najti, jezljivo odgovarjajo, da so pač odpotovali neznano kam. In: volivci iz samega strahu volijo nacistično stranko, čeprav so na prejšnjih volitvah iz trdnega prepričanja volili komunistično stranko - tako kot Frl. Schroeder.

Spremna beseda Marcela Štefančiča, jr., sicer dolgoletnega vodje TV oddaje Studio City in duhovitega filmskega kritika v Mladini sodi med tiste ob katerih se bralcu zazdi, da ga besedilo spremne besede na določenih mestih bolj pritegne kot samo delo, pa naj bo še tako kultno. Na primer: analiza Hitchcockovega filma Dvoriščno okno, ki prerase v njegovo nadgradnjo ali primerjava Slovesa od Berlina z Fitzgeraldovim Velikim Gatsbyem. Njegova spremna beseda za Slovo od Berlina dokazuje, da je pri ocenjevanju proze prav tako dober/duhovit kot pri ocenjevanju filma. In vendar! Moj bog, le kako je pri tolikih duhovitih primerjavah v svoji spremni besedi mogel pozabiti na primerjavo Sally Bowles z Marlene Dietrich v filmu „Modri angel”? Film so posneli leta 1930, kje drugje kot v berlinski UFA, roman Slovo od Berlina pa je izšel leta 1939. Torej je tudi Isherwood moral nekaj vedeti o tem, če že ni do potankosti poznal filma, ki ga je najverjetneje globoko prevzel. In kaj lahko zapišemo o Marlenini Loli, Loli, Loli? Tudi ona se spozna na svoje delo kot filmska Sally, je pa prava pošast v primeri s Sally v knjigi in v filmu, pravi ženski vampir ali vamp po angloameriško. Tudi obe Sally nista ravno rožici, vendar gre Lola v goltanju moških še dlje ali še nižje. Čisto za na konec pa še to: mar ni Vladimir Nabokov prenesel ime usodne zapeljivke na mladoletnico in jo zato pač poimenoval Lolita?

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.