Dogajanje romana Otok pogrešanih dreves turške pisateljice Elif Shafak nas popelje na Ciper, v čas, ko je bil otok razdeljen na dva dela- sever in jug. V enem delu so prevladovali Turki, drugem Grki. Med obema entitetama je bilo vedno več nesoglasij in nasilja, dokler ni leta 1974 prišlo do državljanske vojne.
V romanu spremljamo ljubezensko zgodbo Turkinje Defne in Grka Kostasa , v pripoved pa se vpleta tudi stara figa, ki raste sredi taverne Pri veseli figi, kjer so se zbirali pripadniki vseh narodnosti. Taverna postane tudi kraj, kjer se na skrivaj sestajata mlada zaljubljenca. Njuna ljubezen je obsojena na propad, saj so nesoglasja med dvema narodoma prevelika, loči pa jo tudi različna verska pripadnost.
V viharju državljanske vojne se Kostas zateče k stricu v London. Uteho najde v rastlinah, zlasti drevesih, ki jih proučuje in piše o njih knjige.
»Drevesa niso nikoli osamljena. Ljudje mislijo, da lahko z gotovostjo zatrdijo, kje se konča njihovo bitje in začne bitje nekoga drugega. Drevesa pa imamo korenine pod zemljo tako prepletene in zapletene, spojene z glivami in bakterijami, da si ne delamo takih utvar. Za nas je med seboj vse povezano,«
V prvem desetletju 21. stoletja Kostas obišče Ciper. V London se vrne z Defne, kjer se jima rodi hčerka Ada, pred katero Defne skrbno skriva svoje travme iz preteklosti, in mladiko stare fige iz taverne.
»Kajti otok je bil razklan na dva dela-sever in jug. Na vsakem koncu je prevladoval drug jezik,druga pisava, drug spomin, in kadar so otočani molili, so redko k istemu bogu.«
Ada šele od materine sestre Mejrem, ki obišče London po smrti Defne, izve, zakaj so bile pretrgane vse vezi z obema družinama na Cipru.
Pisateljica Elif Shafak nam na subtilen način predstavi vso krvavo zgodovino svojega otoka, ves nesmisel verskih razlikovanj, travme, ki jih ljudje nosijo vse življenje, ki se jim na različne načine upirajo, nekateri jim podležejo tako ali drugače. Opisuje koliko ljudi je v tistem času izginilo in so kasneje iskali njihova trupla. Korenine sicer poženejo v tuji zemlji, vendar jih vedno ostane nekaj, ki se temu upirajo. Prilagajajo se, tako kot stara figa, katere mladiko je Kostas posadil v novem domu v Londonu.
»Prva generacija priseljencev je svoja vrsta. So obenem hvaležni za priložnosti, ki jih jim je dalo življenje, in zaznamovani s tem, kar jim je vzelo, vedno nekje, kamor ne spadajo, ločeni od drugih s pregrado neke neizpovedane izkušnje, kot tisti, ki preživijo prometno nesrečo.«
»Če so družine kot drevesa, kot pravijo, razraščene strukture s prepletenimi koreninami in posameznimi vejami, ki štrlijo pod čudnimi koti, so družinske travme kot gosta, prosojna smola, ki kaplja iz zareze v lubju. Curljajo čez več generacij.«
Dragica Goljat
