Perat, Katja: Mazohistka

Leto izida: 2018Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Prvenec slovenske pisateljice Katje Perat kaže veliko pisateljičino ustvarjalno zrelost, saj ji je uspelo zliti v strnjeno celoto miselni svet (tok zavesti) glavne junakinje, dogajanje v navidezno blestečem elitnem Dunaju, njeno doživljanje očeta Leopolda, moža Maximiliana, ljubimca Jakoba in svetovno znanega psihoanalitika Freuda, ki jo zrelostno oblikujejo.

Glavna junakinja Mazohistke, Nadežda Sacher – Masoch, poročena Moser, v nadaljnjem samo Nada, je opisovalka dogajanja v sebi in izven sebe. Otroštvo in mladost preživi ob očetu Leopoldu, avstrijskem pisatelju, katerega priimek (Masoch) je zaradi njegovega prakticiranja spolnosti z ženskami v krznenih plaščih in z biči prešel med osnovne psihološke pojme. Leopold je bil nor, maniakalen, nevrasteničen, glede tega so bili vsi soglasni, a je bil kot otrok, ki ga je nemogoče klicati na odgovornost. Bil je človek kričečih nasprotij: tudi pred Nado nastopal kot velik humanist, ki je trdil, da so ženske, in ne moški, tiste, ki bi jim bilo treba zaupati zgodovino in da ljubezni med moškim in žensko ne bo mogoča, dokler ženskam ne bo omogočeno, da živijo pod istimi pogoji kot moški, po drugi strani pa je svojo drugo ženo Wando silil v spolna razmerja z drugimi moškimi, zato da bi trpinčil samega sebe in pri tem užival.

Nada naj ne bi bila Leopoldov otrok. Morda je zato s ponosom razglašal, da jo je našel v gozdu kot volčjega otroka. Vendar Nadi kljub svojim bobnečimi samogovorom in pobegom v domišljijski svet, za katerega kot da bi verjel, da je resničen, ni bil zoprn, sčasoma ga je začela občudovati, saj je vendar razumel življenje.

K Leopoldu je zahajal pravnik Maximilian Moser, bogat dunajski plemič, ki je navdušeno prebiral njegove knjige. Nada do zadržanega Maximiliana, ki so se mu starši v otroštvu premalo posvečali, ni nikdar zares občutila prave ljubezni. Slutila je, da jo Maximilian vidi kot žensko, ki bo s svojim eksotičnim slovanskim izgledom vzbujala pozornost v dunajski visoki družbi in da bo kot hči kontroverznega pisatelja predstavljala nekakšen statusni simbol. Po poroki sta zaživela pri njem na Dunaju. Maximilian je deloval spočetka kot uvideven in pozoren mož, ki pa se duhovno ni mogel dvigniti nad okostenelo, dušečo (malo)meščansko miselnost in je postajal vse bolj zadrt/zadrgnjen. Na Nado je pritiskalo vsepovsod prisotno neiskreno vzdušje in je niti prijaznosti Maximilianove sestre Helene niso mogle razvedriti. Leopold, kakršenkoli je že bil v svoji protislovnosti in neodgovornosti, je Nadi vendar le dal določeno intelektualno širino, drugačen, globlji pogled na svet. Leopoldovo smrt je Nada doživljala kot nekaj dni trajajoč šok, dokler ni na dan njegovega pogreba Nada izgubila daru govora. Občasno izgubo daru govora, strokovno imenovano histerična afonija, izgubi Nada v Mazohistki še dvakrat, vselej pa po prejemu pisma.

Na elitnem dunajskem pustnem plesu, si Nada izbere kot soplesalca za en sam ples judovskega socialista Jakoba Frischauerja, časnikarja, ki je napisal mesečno po nekaj člankov, kar pa ni zadoščalo, da bi dostojno preživljal svojo ženo in tri otroke. Ko jo Jakob ogovori po snetju pustnih mask z enim samim kratkim stavkom, mu Nada sproščeno odgovori, kot da ne bi že drugič zapored izgubila glasu. Nado očara njegova pojavnost. Napiše mu pismo, v katerem ga pohvali, da je moder in da je dober v svoji modrosti, on pa jo že kar naslednji dan povabi na kramljanje v dunajski Cafe Central. Na njeno pismo ji odgovori šele čez mesec s povabilom v sobo znanega dunajskega hotela Sacher, ki postane njuno ljubezensko shajališče. Ob Jakobu doživi Nada svojo prvo in resnično ljubezen. Jakob ni bil samo duhovit sobesednik, od katerega je v marsičem prevzela njegov način razmišljanja, ampak jo je tudi povedel v svet zanosne spolnosti, medtem ko Maximilian pred njo nikakor ni mogel premagati sramu. Jakob napačno oceni Nado, ko jo povabi v kinematograf, ki je bil na Dunaju v začetku dvajsetega stoletja izključno domena moških, in ji v ta namen priskrbi fantovsko obleko. V kinematografu se zvrstijo kratki pornografski filmi, za nameček pa po koncu predstave zapleše mladoletna ciganka v prosojni haremski opravi. Nado je prizadelo že dejstvo, da se je morala preobleči v moškega, če že hoče oditi v kino, zgrozi se ob izkoriščanju mladoletnega belega blaga. Ker je Jakob ob vsem tem še užival, se v Nadi, globoko užaljeni v njenem ženskem dostojanstvu, prelomi/polomi. Z njim se po petih letih sestajanja v hotelu dokončno razide, potem ko mu predlaga, da bi se z njo odselil v nemški Lemberg, mestece ob gozdu, v katerem naj bi Leopold našel Nado, vendar Jakob iz razumljivih razlogov tega ne more storiti, saj je odgovoren za svojo družino. Sčasoma začenja Nada po odhodu s hotelske sobe gledati na svoje razmerje z Jakobom drugače: Jakob ji ni dal nobenih zagotovil, da bi kdaj zaživela skupaj. Zaradi tega spoznanja se je najprej sramovala samo sebe, nato sta sramu sledila poizkušanje objektivnega, razsodnega razmišljanja in hotenje, da bi Jakoba sčasoma pozabila. Ko pa Maximilian čez čas ubije Jakoba v dvoboju, ki ga je slednji sam izzval, saj je Nado še vedno ljubil in bi jo rad razrešil iz Maximilianovih okovov. Nada se zave, da Jakoba vendarle še ljubi in da ga bo ljubila vse življenje.

Tretji moški v Nadinem življenju, ki je morda najgloblje (po)segel v njen duhovni svet, je Sigmund Freud. Nado spoštuje, kot da jo ima za sebi enako, priznava ji, da je duhovita, do nje se vede, kot da bi ji izkazoval nekakšno čast. Ko pa se je Freud trudil prikazovati Nadi, da si je Jakoba omislila le zato, ker je potrebovala nekoga, da bi jo iztrgal, rešil iz razmerja, iz katerega sama od sebe ne bi mogla izstopiti in ji dal priložnost za novo življenje ter da je bilo vse kar je čutila do Jakoba, tretjerazrednega kurbirja in političnega nastopača, neosnovano, se je Nada odločila, da bo prekinila po hitrem postopku s seansami pri Freudu, čeprav je tudi ona o Jakobu razmišljala podobno, vendar je čustvo ljubezni pri njej prevladalo. Ko se Nada, namenjena živeti sama v Trstu, poslovi od njega, nudeč mu v stisk svojo roko, jo Freud prisrčno objame, vendar ji ne da blagoslova.

Mazohistka je roman o Nadi, o njenem osebnostnem razvoju. Je dokaj občutljiva, kar bi lahko podedovala po očetu, in ni najbolj vedre nravi. Sebe uvršča med dobre ljudi, ki okoli sebe sejejo samo nesrečo in razdor. Pozitivnega mnenja o življenju ne more imeti, saj meni, da je življenje neprestan boj vseh proti vsem in da ima vsak svoje računovodstvo. Je dobra opazovalka ljudi in družbenega okolja. Zna kritično analizirati, pri čemer spreminja svoje ocene: Wando in Huldo, ki sta ji bili krušni materi, sprva ocenjuje negativno, kasneje ju vidi bistveno svetleje in globlje. Tako tudi Leopolda. Nada ni notranje močna, zato ne deluje vselej kot zgledno pozitivna osebnost. Dunajsko družbeno okolje in zatohlost zakona jo toliko obremenjujeta, da še preden spozna Jakoba, hodi na dolge, tudi celodnevne sprehode, da bi se pomirila. Pisma, v katerem jo Wanda obvešča, da se je s svojim sinom vred našla na robu preživetja, upajoč, da ji bo morda pomagala, ne pokaže Maximilianu, niti ne spregovori z njim o njem. Preveč obremenjena s sama s seboj Wandi niti ne odpiše. Zaradi tega ni nikdar imela resnične slabe vesti. In vendar prav zaradi tega pisma že drugič onemi.

Polno življenje z drugim moškim in ne s svojim možem, tako pogosto prikazovano v svetovni književnosti (Madame Bovary, Ana Karenina in Ljubimec lady Chatterley, še pogosteje pa v filmu: Kačja koža, Klavir, Angleški pacient, Moja Afrika, Njuni mostovi in še v toliko drugih), je tudi v Mazohistki osrednja tema. Ni pa je mogoče primerjati z Emo ali Ano. Nada ne naredi samomora kot onidve, čeprav se poigra z mislijo nanj (ob robu devinske pečine), dobro vedoč, kako bi (malo)meščanski svet s svojo lažno moralo sprejel njeno ločitev od Maximiliana.

Marsikdo od bralcev se ob prebiranju Mazohistke sprašuje, zakaj je Katja Perat dala tej svoji knjigi takšen naslov. Nada prav gotovo ni mazohistka, da bi uživala v trpljenju, ki ga povzročata ničevost, zlaganost in okostenelost družbeno/družabnega okolja, ki mu pripada. Morda bi Nada tako lahko šaljivo poimenovala samo sebe, ker je pristala na Maximilianovo ponudbo, po kateri je namesto ločitve, ki bi jo spravila na cesto, izbrala rento za življenje v Trstu pod pogojem, da bo kosila z njim enkrat na leto. Bi bilo mogoče videti mazohizem v tem, da se pusti vzdrževati od moža z dvojno moralo? Vendar je ta pogoj hočeš nočeš morala sprejeti, če je hotela postati pisateljica, kar bi bilo veliko samouresničenje.

Mazohistka kaže določeno podobnost s kratkimi zgodbami v knjigi Veronike Simoniti Hudičev jezik: v obeh knjiga nastopajo zgodovinske osebnosti. Pri Mazohistki so to Sacher - Masoch, Klimt, Mahler, Freud, Herzl (avtor knjige Judovska država in agitator za ustanovitev judovske države v Palestini), princesa Marie von Thurn und Taxis in Rilke. Moški v Trstu, ki se je po Nadini preselitvi tam pogovarjal z Nado, pa ne more biti nihče drug kot James Joyce.

Za pisateljičin stil pisanja v tej knjigi je značilno to, da se krajši stavki, značilni za sodobni roman, prepletajo z (mestoma vse pre)dolgimi stavki, značilnimi za devetnajsto stoletje, pri obeh pa se pisateljski izraz lahko približa pesniškemu:

Če ne bi imela zoprnega spomina na to, kako sem si želela, da bi mi Jakob omogočil prihodnost, in na to, s kakšno lahkoto je to zavrnil, če ne bi slutila, da sem morala svoje upanje vložiti v nekoga, ki bo z njim ravnal neodgovorno, če ne bi že ves čas na tihem mislila, da še nihče, z mano vred, ni imel neoporečne motivacije za svoja dejanja, če se ne bi že od nekdaj zavedala človeške sebičnosti, če ne bi bila od nekdaj prepričana, da življenje ni dosti več od neprestanega boja vseh proti vsem.

Nekatere krajše stavke je jemati tudi kot aforizme:

Laži vedno zvenijo bolj prepričljivo, kadar se jih izgovarja v skupini.

Daljši stavki zajemajo Nadina občutja in razmišljanja, tok njene zavesti pri čemer je tudi nekatere odvisne stavke v njih mogoče privzeti kot osnovo za aforizme.

Z Mazohistko se je Katja Perat približala modernističnemu romanu, tako da bi ji lahko brez pretiravanja dali vzdevek slovenska Virginija Woolf. Z Mazohistko jo lahko uvrstimo na kakovostno raven, ki jo dosega Mojca Kumerdej, vendar na drugačen način.

Mazohistka bo marsikomu ostala v spominu kot knjiga, ki veliko zahteva tudi od zahtevnega bralca, a mu veliko tudi da. Vendar le, če jo prebere (vsaj) dvakrat zaporedoma.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.