Oz, Amos: Juda

Leto izida: 2017Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

V tej knjigi enega največjih izraelskih pisateljev današnjega časa Amosa Oza se prepletajo: polpretekla zgodovina Izraela, ki si je brutalno prilastil dobršen del Palestine, teološko religiozna razmišljanja, najpogosteje vpeta v razgovor med dvema, in ljubezen, ki to pravzaprav ni bila. Predvsem pa je Juda knjiga o relativnosti izdajstva, pri kateri izdajalec ni zavržen človek, ampak nasprotno, pokončen človek. Juda ni niti edina, niti prva knjiga o izdajstvu in njegovi relativnosti. Takšna je tudi Neil Jordanova Sončni vzhod z morsko pošastjo (2000).

Dogajanje med zimo 1959-1960 na obrobju Jeruzalema je v romanu razmeroma preprosto: petindvajsetletni Šmuel Aš, študent zgodovine in religiologije, se med pripravljanjem magisterija odloči, da ne bo več študiral. Predvsem zaradi tega ne , ker ga oče zaradi izgubljene pravde ne more več vzdrževati, pa tudi zato, ker je spoznal, da so o temi njegove magistrske naloge pravzaprav napisali vse že drugi, kot tudi zaradi tega, ker ga je zapustilo dekle in se na vrat na nos poročilo s svojim bivšim fantom. Zaposlitev si najde v tistem predelu Jeruzalema, ki meji preko žičnih ograj in minskih polj na Libanon. Njegovo vsakodnevno opravilo bi naj bilo šesturno intelektualno druženje s hromim starcem Geršomom Valdom, razen tega bi mu naj še pripravljal čaj, pogreval hrano in dajal tablete. Vald je med vojno za nastanek Izraela leta 1948 izgubil sina edinca Mišo, mladega univerzitetnega profesorja matematike. Z Valdom živi v isti hiši njegova snaha Atalja, kljub svojim petinštiridesetim letom presenetljivo lepa ženska. Atalja je Miševa vdova in hči Šeltiela Abrabanela, izraelskega politika z mednarodnim ugledom, ki se je zavzemal za kondominij, skupno, nenasilno življenje s palestinskimi Arabci, ne pa za krvavo nastajanje države Izrael, katere najglasnejši pobudnik je bil Ben Gurion, kasnejši ministrski predsednik in obrambni minister hkrati. Šmuel se z Ataljo kdaj pa kdaj srečuje v kuhinji, nekajkrat odideta tudi v mesto v restavracijo, enkrat pa tudi v kino. Tesneje se zbližata potem, ko Šmuelu pri padcu z majave stopnice poči kost v gležnju. Po dobrih treh zimskih mesecih, ki jih je preživel pri njiju, odide Šmuel iz hiše, iščoč drugo zaposlitev kot nočni čuvaj, hišnik ali knjižničar.

V nekem določenem smislu spominjajo vsi trije, vsak po svoje, na Jezusa, Marijo Magdaleno in Satana v Saramagovi knjigi Pasijon po Jezusu Kristusu. Šmuel spominja s svojo negotovostjo in pomanjkanjem zaupanja vase na Jezusa, samozavestna Atalja se tako kot Marija Magdalena zaveda svoje magične privlačnosti in duhovne nadmoči. Valda lahko primerjamo po njegovi blesteči logiki in duhovitosti, ki prehaja v sarkazem, s Saramagovim Satanom. Možno je, da bi se Oz zgledoval po Samaragovem romanu, ki je izšel leta 2011, Juda pa leta 2014.

Idejno bistvo knjige ne sloni na zgoraj omenjenih treh živih osebah, pač pa na Judi Iškarijotu in Abrabanelu. Oba sta proglašena za izdajalca. Juda je arhetip izdajalca, zaradi katerega (pre)mnogi sovražijo vse Jude že osemdeset generacij. Vendar Juda ni to, kar ponuja sveto pismo. Oz, in pri tem ni edini, ga vidi drugače: Juda je eden izmed Jezusovih učencev, ki ga je jeruzalemska duhovščina izbrala, da bi spremljal Jezusa in jim poročal o njegovem delovanju. Juda to sicer spočetka počenja, vendar hitro postane navdušen Jezusov učenec. Po njegovem bi lahko dal Jezus človeštvu veliko več, kot sta hoja po morju in spreminjanje vode v vino. Ne, Juda hoče največji čudež. Ta bi se zgodil takrat, ko bi s križanjem umrli Jezus živ sestopil s križa. Samo na tak način bi lahko Jezus dokazal, da je sposoben največjega čudeža, to je, da je res božji sin, ki je prišel na zemljo in bo na njej tudi ostal. Da je Jezusa treba križati, kar bi si moralo ogledati čimveč ljudi, prepričuje Juda svečenike in podkupuje Rimljane, ki jim je vseeno, koga bodo križali. Jezus na križu umre, Juda pa si sodi z obešenjem, ker je pričakoval, da se bo čudež zgodil neposredno po Jezusovi smrti.

Abrabanela bi lahko označili kot petelina, ki je prehitro zakikirikal. Je videc za katerega je država preživel pojem, nobenega smisla ne vidi v ustanavljanju države, tudi takšne z mešanim judovskim in palestinskim prebivalstvom ne. Je idealist: edini, ki veruje, da bodo Palestinci sčasoma sprejeli Jude, ki so prišli po holokavstu iz Evrope v Palestino. Tok dogajanja v nepravo smer zdivja mimo njega in Abrabanel umre zagrenjen in sam. V spomin tistih, ki ga še pomnijo, se zakorenini kot izdajalec.

V Judi ni pravih junakov, vsaj v običajnem pomenu besede ne. Še najbližji temu pojmu bi bil Miša, ki je ponaredil zdravstveno spričevalo, da bi se lahko kot pehotni vojak udeležil vojne, čeprav bi na znanstvenem področju dosegel zavidljivo kariero.

Šmuel in Atalja sta svojevrstna antijunaka. Šmuelu primanjkuje samozavesti in življenjske energije, zagnan je samo v političnih debatah, ko/če pride do besede. Atalji ne manjka samozavesti, s svojo odrezavostjo deluje celo, kot da jo ima preveč. Je čustveno zavrta. Čustva se ji zdijo odveč, ker da povzročajo same nevšečnosti. K temu je nedvomno pripomogla moževa smrt, saj z moškimi od časa do časa preživi le noč ali dve, pa tudi v otroštvu ni bila deležna starševske ljubezni, od očeta naj bi podedovala jezo in užaljenost. Zase poreče, da nima srca. Kot taka Atalja ne more ustrezati večnemu literarnemu idealu popolne ženske lepote pri katerem mora biti ženska lepa - brezhibna tudi notranje. Njena ocena Šmuelove duševnosti dokazuje, kako globoko je sposobna dojeti človeka. Pripravljena je pomagati Šmuelu, dokler ima nogo v mavcu, ko pa si Šmuel opomore, se Atalja ženstveno, kot je le mogoče, poslovi od njega in se umakne v svojo običajno osamo. Nekaj dni kasneje dobronamerno svetuje Šmuelu v kuhinji, da je zanj najbolje, če odide.

Kot Šmuel je tudi Vald slikovita figura, oba sta po svojem zunanjem izgledu, če privzamemo angloameriški način izražanja, prava frika. Vald zna s svojo bistroumnostjo zabavati bralca, na primer z oporekanjem Darwinovi evolucijski teoriji, ko se retorično sprašuje, kdo je mačko naučil, da zakoplje svoje iztrebke, medtem ko tega ne počenjajo tudi ostali četveronožci.

Juda postreže bralcu z naslednjo zanimivostjo (18. poglavje): križarjem začne presedati mukotrpen in tvegan pohod po Evropi, zato se odločijo, da si bodo postavili svoj Jeruzalem kar v rajskem okolju slovenske pokrajine.

Stilistična posebnost romana ima najverjetneje globlji pomen: Oz poda Judovo gledanje na Kristusa in opis njegovega križanja v prvi osebi kot osebno izpoved. (47. poglavje).

Opisovanje v Judu je dokaj obširno, kot da gre za klasičen roman izpred sto petdesetih let in predstavlja nekakšen okvir, v katerega so vstavljeni pogovori med Šmuelom in Valdom in med Šmuelom ter Ataljo. Ti pogovori, zlasti z Valdove strani, imajo pogosto obliko razmišljanj, ki bi jih bilo možno preoblikovati v esej, posamezne izjave pa v aforizme. Ozovo opisovanje v Judi ne prehaja v poezijo, kar pri sodobnem romanu niti ni tako redko. Na poezijo od daleč spominja ponavljanje pri opisovanju, ki deluje kot nekakšen refren. Tako bralec večkrat prebere, da ima Šmuel mandljaste oči, in da je trup njegovega telesa pri hitenju nagnjen naprej, kot da hoče pobegniti nogam; Atalja ima rjave oči z zelenimi pegicami in njen parfum diši po vijolicah; Vald, pa ima zdaj einsteinovsko grivo, zdaj tudi brke in grde roke, medtem ko je v hiši pogosto prisoten vonj po sveže opranem perilu, štirki in toploti parnega likalnika.

V Judu pogrešamo spremno besedo, ki bi bila za to knjigo potrebnejša bolj kot pri mnogih drugih že zaradi obilice teoloških razglabljanj, navajanj zgodovinskih dogodkov, filozofskih razglabljanj in razmišljanj o sprtih straneh in duhovih v Izraelu. Primer: bojazen Izraelcev pred enajstim vojakom. (Izraelski vojak bi naj po njihovem prepričanju odtehtal deset arabskih, toda kaj bo, če/ko bodo začele prihajati z arabske strani množice enajstih vojakov).

Juda je intelektualno bogata knjiga, vendar tudi pristna v svoji življenjskosti. Za zahtevnega bralca je Juda izziv in priznanje hkrati.

In za na konec: Koliko bralcev se je spomnilo ob branju o Judi na Assangea in vse ostale žvižgače?

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.