Oldland, Nicholas: Zaletavi bober

Leto izida: 2019Področje: Leposlovje do 9. leta - CCiljna skupina: otroci
#športajmoinberimo: nacionalni medresorski program za spodbujanje branja med mladimi športniki in športnicami
 
Kaj brati, da diši po športu?
 
Nicholas Oldland je za slikanico z naslovom Zaletavi bober prejel leta 2012 nagrado Kanadskega centra za otroško literaturo. Pri založbi Zala, ki je izdala slovenski prevod so zapisali: "slikanica o zaletavem bobru je zabavna zgodba z nevsiljivo poanto: premisli, kaj boš delal in kako. Naj bo delo koristno za vse; pazi, da s svojim početjem nazadnje ne boš ogrožal narave, drugih in sebe. Bober je namreč zelo priden, ves čas dela, ampak velikokrat čisto brezglavo. Njegovo vneto in zaletavo delo že ogroža prijatelje in tudi bobra samega. Le kako se bo to končalo?"
 
Otroci, mladostniki in tudi odrasli pri športu (pa tudi pri drugih dejavnostih) gredo za dosego cilja pogosto preko sebe. Pri tem ne ranijo le sebe, temveč tudi tiste ob sebi.

»Nekajkrat sem prebrala in pregledala bobrčka in prav vsakič se mi je prikazala neka zanimiva, bolj ali manj športna perspektiva branja. Na prvo žogo nisem videla nekih očitnih povezav s športom, ampak predvsem rehabilitacijsko noto, ki pa je povezana tudi z gibanjem. Misel "zdrav duh, v zdravem telesu" kar kliče po vključitvi v to zgodbo. Ampak prvi vtis je bil varljiv. V zgodbi se skrivajo zelo pomembne vsebine, ki niso zanimive le za šport, temveč tudi za življenje. Predvsem življenjsko (v tem "korona" času pa sploh) se mi zdi, da se je potrebno v življenju kdaj pa kdaj tudi ustaviti, odklopiti, umiriti in da ni potrebno stalno hrepeneti po nečem novem. Martin (7 let) je pri knjigi najbolj izpostavil to, da je bobrček šel na koncu počivat. Tudi pri športni vadbi je počitek zelo pomemben. Meni se pri knjigi zdi tudi zelo uporabno štetje poškodb (od 1 do 10), kar se lahko krasno uporabi pri gibanju in spoznavanju telesa. Kar se pa samega športa tiče, se mi zdi super, ker zgodba poudarja tudi pomemben vidik "športnega duha", torej, da se znamo opravičiti. Da z vajo lahko popravimo svoje napake. To, da moramo kdaj za uspeh znati tudi počakati. Hkrati nas zgodba opominja tudi na zaletavost v športu, čigar posledica so lahko hude poškodbe in posledična dolgotrajna rehabilitacija. Tudi skrb ljudi/športnikov za naše vadbeno okolje se mi v zgodbi zelo pomenljiva.« Maruša Klopčič, mama in športna pedagoginja OŠ Valentina Vodnika, Ljubljana.
 
Pripravili: dr. Sabina Fras Popović, Center za spodbujanje bralne pismenosti, Mariborska knjižnica, in Nives Markun Puhan, Zavod RS za šolstvo

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.