Oko besede 2019 in simpozij Lik staršev v sodobni mladinski književnosti

26

september

2019

Tip prireditve: Simpozij

Potek simpozija z izbrano temo, nedvomno aktualno, so v prvem delu simpozija z različnih raziskovalnih in pisateljskih zornih kotov osvetlili referenti Andreja Erdlen, Alicja Fidowicz, Mateja Gomboc, Larisa Javernik, Jana Kolarič, Marko Kravos, Sabina Fras Popović in Barbara Zorman. Njihovi referati, ki so bili izhodišče za debato in premislek v drugem delu simpozija, so bili tudi  objavljeni v 105. številki revije Otrok in knjiga.

 

  • Dr. Andreja Erdlen je doktorica literarnih znanosti, publicistka, pravljičarka, bibliotekarka, zaposlena v Mariborski knjižnici.

VLOGA STARŠEV V SODOBNI DRUŽINI

Obširnost teme letošnjega simpozija omogoča razmislek s številnih zornih kotov. Sami smo lik staršev postavili v neposredno povezavo s fenomenom družine, ki je v zadnjih desetletjih doživela korenite spremembe, pri čemer smo se osredotočili predvsem na medsebojne odnose v družinski skupnosti. Predmet analize so romani, namenjeni sedmošolcem v projektu Rastem s knjigo. Razlog za ukvarjanje z njimi je preprost in praktičen: zanimalo nas je, kako se družinsko življenje odraža v domačih literarnih delih, ki so namenjena širokemu krogu mladih bralcev in strokovnih delavcev. Osnovni kriterij za obravnavo je bil širok, zato se opredeljena tematika v različnih delih pojavlja z različno intenziteto. Začetno predvidevanje je, da v izbranih romanih kljub perečim situacijam ne pride do skrajno zaostrenih družinskih razmer. Opisane družbene spremembe smo opazovali v tistih slovenskih mladinskih romanih, ki so bili izbrani v projektu Rastem s knjigo in obravnavajo družino v najširšem smislu. Pri interpretaciji smo upoštevali celovitost literarnih del, vendar smo se osredotočili na naslednje motive in teme: družina in njene oblike, medosebni odnosi, vloga matere in očeta pa tudi vzgoja in položaj otrok. Skoraj v vseh romanih smo opazili določene odmike od tradicije, saj se pojavljajo tudi druge oblike družinskih skupnosti. Vloge očetov so v primerjavi z materami manj usodne in stranske, predvsem pa bolj fluidne. Materinstvo v romanih sicer ni ravno stereotipno, a se liki znajdejo v primežu družbenih zahtev in osebnih želja. Matere so pogosto pasivne, a ne glede na to predstavljajo središče družine, v vsakem primeru pa lik, iz katerega izhajajo pozitivne ali negativne posledice za vse družinske člane. Največji odmik od norme opazimo pri vzgoji otrok, saj so starši relativno neuspešni, otroci pa prepuščeni samim sebi. Bolj kot mladostniško uporništvo lahko opazimo umanjkanje komunikacije med družinskimi člani. Bralec družinske razmere odraščajočih zato pogosto dojema kot kritične, vendar nikoli brezizhodne. H kritičnosti največkrat pripomore nasilje, še bolj pa šola kot restriktivna institucija. Zaključimo z zanimivostjo, da so navedene ugotovitve v tujejezičnih romanih običajno veliko bolj drastične.

 

  • Mag. Alicja Fidowicz je zaposlena na Jagielonski univerzi v Krakovu na Poljskem.

STARŠI OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI.

PRIMER »IMAM DOWNOV SINDROM« IN »RUMENI KROGI: IME MI JE DRUGAČA«

Starši otroka s posebnimi potrebami so verjetno enako močno stereotipizirana skupina kot njihovi otroci. V popularnih podobah (knjige, filmi, televizijske nadaljevanke) starši, ki imajo otroka s posebnimi potrebami, nimajo nobene pravice do lastne sreče, vedno so utrujeni, žalostni in ne poznajo nobenega užitka. V tem kontekstu lahko opazujemo tudi dejstvo, da oni v mladinski književnosti niso tako popularen predmet raziskav kot otroci s posebnimi potrebami. Cilj tega članka sta predstavitev in primerjava lika staršev otroka s posebnim tipom hendikepa (Downov sindrom) v slovenski (Helena Kraljič: Imam Downov sindrom) in poljski (Eliza Piotrowska: Rumeni krogi: ime mi je Drugača, polj. Żółte kółka: mam na imię Inna) mladinski književnosti.

 

  • Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, avtorica učbenikov za slovenski jezik in publicistka, pomočnica urednice otroške revije Mavrica, članica uredniškega odbora literarne revije Zvon; zaposlena je kot profesorica slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani.

OČETJE IN SINOVI V SODOBNI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI

V sodobni mladinski književnosti je podoba družine eden ključnih motivov, redkokdaj pa osrednja tema. Primarna socialna celica v dobi adolescence izgublja svojo prvenstveno vlogo in se podreja iskanju mladostnikove lastne identitete znotraj skupnosti prijateljev, ljubezenskih iskanj in prebujajoče spolnosti. Vendar najstnik, ki so se mu pod okriljem družine, zlasti staršev, oblikovali osebnost, odnos do sebe in pogled na svet, nikakor ne more (in največkrat niti noče) prekiniti stika z njo ter zanikati vloge, ki jo opravlja v njegovem življenju. V skoraj vseh romanih, tudi tistih, ki v tem prispevku niso obravnavani, je družina kot vibrirajoč mehanizem, ki neprestano brni, čeprav ne v ospredju, in poganja motivno kolesje fabule, saj se v glavnem liku, kljub iskanju identitete v družbi, kompas še vedno obrača k prvemu, intimnemu okolju. Ob proučevanju mladinskih romanov, v katerih je osrednji lik fant, ugotavljam, da so matere sicer pogosteje kot očetje ce31 lovito prisotne v mladostnikovem življenju, a so v ozadju in zato največkrat ne igrajo ključne vloge. Očetje pa so tisti, ki zaznamujejo mišljenje, odločanje in obnašanje fantov.

 

  • Larisa Javernik je magistrica primerjalne književnosti, doktorska študentka literature in samozaposlena v kulturi kot književnica/ kritičarka 

 LIKI STARŠEV V IZVIRNIH OTROŠKIH SLOVENSKIH SLIKANICAH ZADNJEGA DESETLETJA

Prispevek raziskuje izvirne slovenske slikanice zadnjega desetletja (2009–2019), v katerih se posredno ali neposredno pojavi lik staršev. Starši se v slikanici navadno pojavljajo v stranskih vlogah in imajo znotraj dogajanja običajno sekundarno funkcijo. Koncept starševstva v izvirni sodobni slovenski slikanici se je delno prilagodil trenutnemu družbenemu in socialnemu razumevanju družinske celice in njenim različicam. Lik staršev prehaja skozi fazo detabuizacije, zato se v slikanicah poleg pozitivno obarvanih starševskih likov pojavljajo tudi neidealizirane, nepopolne in celo odsotne starševske figure ter netipični družinski odnosi. Starši so v nekaterih primerih celo vzrok travmatične izkušnje, ki otroške like v slikanicah negativno zaznamuje. V sodobni slikaniški produkciji je tako mogoče zaznati več različic lika staršev: starši, ki so vzorniki in simbol varnosti, zabave, sočutja ter znanja; fizično ali psihično odsotni starši; starši, ki so vir negativne izkušnje itd.

 

  • Jana Kolarič je slovenska pisateljica, pesnica, dramatičarka, lektorica in prevajalka

KO JE BOG OČE ODSOTEN

Za razliko od literature za odrasle v otroški in mladinski literaturi brez lika staršev (mame ali očeta ali obeh) skoraj ne gre. Človeški mladič brez staršev preprosto ne more preživeti, zato so v katerikoli zgodbi, kjer je treba poskrbeti za nego in vzgojo otroka, starši nujni. Pa čeprav le kot statisti. Boljši avtorji skušajo te »starševske statiste« seveda nadgraditi, jim vdihniti individualno osebnost in morda še lastno intimno življenje, ki ne poteka v vidnem polju otrok. Da je literatura zrcalo življenja, se sicer bere kot obrabljena fraza, vendar pa trditev zato ni nič manj resnična. In ker dejansko je zrcalo, nam že samo to, kdo in kakšen je osrednji starševski lik, veliko pove o določeni družbi. V prispevku nas bo zanimala slovenska družba. Pri predmetu proučevanja smo se omejili na devet knjig, ki so bile letos nominirane za stanovsko nagrado Društva slovenskih pisateljev – desetnico ali pa so se nominaciji vsaj zelo približale (bile nominirane med prvih petnajst).

 

  • Marko Kravos je slovenski tržaški pesnik, pisatelj, esejist ,prevajalec in urednik; v letih 1996-2000 je bil predsednik Slovenskega centra PEN, od leta 2019 je predsednik Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS

LIK STARŠEV V SODOBNI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI

Tema narekuje razmislek tako o odnosih med preteklim, ustaljenim po šegah in navadah, ter med novimi oblikami življenja in druženja pri teh, ki stopajo spremenjenemu in spremenljivemu svetu naproti. Starši so nosilci tradicije in reda, otroci se ‒ ali bi se! ‒ morali s tem igrati in red preigrati. Na to namiguje že slovenski izraz za skupnost »prednikov«, očeta in mater. Poudarja avtoriteto, ki naj bi jo imeli starci ‒ starejši. Niso torej važni toliko rod in geni (v soseščini imajo jeziki za starše izraze, kot so genitori in roditelji), pač pa mesto na vrhu hierarhične lestvice v družbi. Kar ni slabo. Zvečine so namreč stari starši tisti, ki pripovedujejo zgodbe iz davnega časa in pri tem postanejo pozorni do svojega ‒ zaradi pohlevnosti ali po usodi ‒ zapravljenega otroštva. Med spomini in izmisleki odkrivajo prostor svobode in razvezanosti do obveznega. In tako postane svet spet cel in okrogel. In se lahko kotrlja od ene generacije do … tretje in četrte. In nazaj.

 

  • Dr. Sabina Fras Popović je vodja Centra za spodbujanje bralne pismenosti v Mariborski knjižnici, predsednica Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, asistentka na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani

LIK STARŠEV ALI MODEL, KI BERE, KNJIGO LE DRŽI V ROKI ALI SPLOH NE BERE?

Literatura je lahko prav zabavna beseda, če jo postavimo v kontekst bralne pismenosti in branja, ki je izredno naporno, nima svojega centra v možganih in zanj porabimo zelo veliko energije. Če se poigramo s črkami v besedi literatura, lahko pridemo do nekaterih zanimivih besed: literat, ura, tura, leta in rutar. Če tej slednji besedi malo začetnico zamenjamo z veliko, dobimo ime enega od trgovinskih središč, kjer lahko v duhu potrošniške logike preživljamo prosti čas. Če pa besedama rat in ret zamenjamo zadnjo črko, dobimo besedi rad in red, ki ju zelo lahko povežemo v koncept literature kot vzgojnega ali prostočasnega konstrukta. 33 Literatura ima zelo različne vloge. Vsaj toliko različnih vlog lahko ponuja, kot je različnih odjemalcev literature. V prispevku nas bo zanimalo, kako je lahko v izbranih delih mladinske literature prikazan lik starša, staršev ali odraslih posameznikov in njihov odnos do branja, pisanja in poslušanja na eni strani ter odnos do knjige na drugi strani. Zanimalo nas bo, kako literati postavijo v mladinska literarna dela starše ali odrasle, ki glede na svoja leta gojijo (p)oseben odnos do branja in knjig. Zanimalo nas bo, kako je v izbranih literarnih delih mladinske književnosti opredeljen odnos do preživetega časa ob branju in knjigi, natančneje, kaj pomeni ura za branje v življenju literarnih staršev, kakšen čustven naboj spremlja ta njihov odnos, ali je v povezavi z besedo rad ali ne in ali njihov odnos opredeljuje red ali nered, ki ga bomo iskali v drži literarnih junakov. V zaključku prispevka bomo radovedno iskali tudi odgovor na vprašanje, ali in kako je opisan življenjski prostor, kjer literarni starši preživljajo prosti čas. Ali je to rutar z veliko začetnico in njemu podobni centri življenja ali pa so to morda knjigarne, knjižnice, športne dvorane, parki. Nekaj, kar je povezano z besedo tura in sporoča že v prvi asociaciji napor, porabo energije in daljše časovno trajanje. Namen prispevka je v izbranih literarnih delih pogledati, kakšen je odnos odraslih literarnih likov do branja, pisanja, knjige, knjižnice, in to morda postaviti v korelacijo z odnosom mladih do teh pojmov. Pogumna poteza pri načrtovanju prispevka bi bila tudi poskus preslikave v realno življenje in podkrepitev z javno dostopnimi podatki o bralni pismenosti odraslih v slovenskem in mednarodnem prostoru. Izhodišče za ta prispevek in v njem izpostavljeno povezavo med likom staršev v sodobni mladinski književnosti in branjem ter bralno pismenostjo smo poiskali v dejavnikih razvoja porajajoče se pismenosti, kot jih predstavi IFLA (International Federation of Library Associations and Institutions) in jih povzemata Haramija in Vilar (2017, str. 14). Eden od treh dejavnikov je zgled odraslega, ki bere. Vilar (2017, str. 28) dodaja še, da je pomembno tudi zavedanje staršev in drugih odraslih o pomenu branja za otrokov razvoj ter branje kot vez med otrokom in starši/odraslimi.

 

  • Dr. Barbara Zorman je docentka za področje književnosti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, avtorica znanstvene monografije Sence besede: filmske priredbe slovenske literature (1948– 1979) in vrste strokovnih ter znanstvenih člankov s področja književnosti, pedagogike in poučevanja filma

 REPREZENTACIJA MATER IN OČETOV V SLOVENSKIH MLADINSKIH BESEDILIH, OBJAVLJENIH MED LETOMA 1950 IN 2013

V prispevku raziskujem reprezentacijo mater in očetov v izbranem vzorcu slovenskih mladinskih besedil, objavljenih med letoma 1950 in 2015 v štirih antologijah, tj. dveh izborih iz zbirke Čebelica in dveh iz revij Ciciban/Cicido. Med temi natančneje analiziram 82 tekstov, ki ubesedujejo lik matere ali očeta. Na osnovi pregleda družboslovnih in literarnovednih študij sem izoblikovala tri raziskovalna vprašanja. Najprej me je zanimalo, kakšno je razmerje med predstavljenimi liki očetov in mater. Drugo in tretje vprašanje analizirata starševske vloge, ki sem jih po študiji Amy L. DeWitt povzela v naslednje kategorije: družabnik/ca pri igri, disciplinator/ka, skrbnik/ ca, negovalec/ka in hranitelj/ica. Rezultati so pokazali, da se očetovski liki pojavljajo v manjšem obsegu kot matere; v dvainosemdesetih besedilih se je lik matere pojavil triinsedemdesetkrat, očeta pa enainpetdesetkrat. Matere se najpogosteje pojavljajo v vlogi skrbnice (27), negovalke (23) in disciplinatorke (23), relativno pogosto tudi kot hraniteljice (13). Očetje se največkrat pojavijo v vlogi hranitelja (19) in družabnika pri igri (16). V sodobnejših besedilih se očetje manj pojavljajo v vlogah disciplinatorja in večkrat kot negovalci.

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.