Carr, J. L.: Mesec dni na podeželju

Leto izida: 2017Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Roman z naslovom Mesec dni na podeželju, v nadaljnjem besedilu samo Mesec dni angleškega pisatelja Josepha Lloyda Carra (1912-1994), ki je pogosto zapisoval svoji dve imeni z začetnicama J. L. Carr, je kljub svojemu razmeroma majhnem obsegu knjiga, ki vzbuja reminiscence ne samo na knjige, ampak tudi na filme in na slikarstvo, kar zadeva tako opis narave na podeželju kot tudi umetnostno zgodovino.

Mesec dni navdaja bralca kljub razmeroma kratkem bivanju glavnega junaka Londončana Toma Birkina (odslej Birkina) v yorkshirski vasi Oxgodby na severu Anglije z neke vrste idiličnostjo v opisih narave, vendar v določenem tudi v pozivu vrnitve k njej v smislu Jean Jacques Rousseaujevega Retirons nous à la nature, ki temelji na humanističnih izhodiščih: ljudje, živeči v naravi, so v bistvu dobri. Zveza med francoskim filozofom in življenjskim utripom v tej vasi nedvomno obstoja: nihče od vaščanov ni hudoben, so pa med njimi slikoviti posebneži npr. hrupni cerkveni vzdrževalec Mossop. V knjigi je najti za leposlovje ne tako pogost opis tehničnih predmetov, npr. peči za ogrevanje cerkve Bankdam-Crowther, predvsem pa to velja za metodologijo restavratorskega dela, kar bi pritegnilo zlasti tiste, ki se poklicno ukvarjajo z obnavljanjem kulturne dediščine ali ga študirajo.

Zgodba je razmeroma preprosta. Glavni junak Birkin bi moral za borno plačilo, stanujoč v cerkvenem zvoniku kot neke vrste Hugojev Quasimodo, obnoviti cerkveno stensko poslikavo, mural, potem ko bi odstranil oplesk, ki jo je prekrival. Sčasoma ugotovi, da slika za svojih sto let prehiteva Bruegela (tudi Breughela). Birkin je kot pehotni vojak preživel 1. svetovno vojno, ki mu je pustila svoj pečat tudi od zunaj, občasno mu obraz zaradi stresov, ki jih je vse prepogosto doživljal med boji na fronti, začne trzati (posttravmatski sindrom), v čemer spominja na mladega angleškega okupacijskega vojaka z irske državljanske vojne v ameriškem filmu Rynova hči. Ni pa edini, ki se je v tem romanu vojskoval v 1. svetovni vojni. Kmalu se spoprijatelji z Moonom, stanujočim v šotoru na dnu jame, ki prav tako kot on za borno plačilo išče grob človeka, ki ga niso pokopali znotraj pokopališčnega zidu in da ugotovi, zakaj je bilo temu tako. Tako kot Birkin, uspe pri svojem delu tudi Moon. Ne samo, da odkrije, kje je tisti, katerega grob išče. Z znaka, vklesanega v kamen na eni izmed grobnih plošč, ugotovi Moon tudi, zakaj pokojnega niso pokopali znotraj pokopališkega zidu. V neoznačenem grobu pokopani je namreč prevzel muslimansko veroizpoved.

Birkinova vztrajnost pri delu vzbudi radovednost pri vaščanih, ki ga začenjajo tudi zavoljo njegove nevsiljive narave vključevati v svoj krog. Tako sodeluje v nedeljski šoli kot trener, zahaja na nedeljska kosila k družini postajenačelnika Ellerbecka in mu njegova žena enkrat ob tej priložnosti celo predlaga, naj samo zaenkrat zamenja njenega moža pri maši in pridigi v odročnem kraju Barton Ferry. Ta dobrodušna ženska, sicer tudi odlična kuharica, še bolj pa njena ljubka, prisrčno zgovorna in navihana štirinajstletna hči Kathy, nista edini v vasi, ki jima je všeč neumorni restavrator. K njemu, stoječemu na restavratorskem odru z lestvijo, prihaja tudi lepa in prijetna sogovornica Alice, žena vikarja J.G. Keacha, ki se očitno dolgočasi ob zadrgnjenem možu in v okolju dobrodušnih, a preprostih ljudi. V zadnjih dnevih, ko je že dejansko končal z delom, se Alice tudi fizično približa Birkinu, s svojimi prsmi se pritisne obenj in se ne odtegne tako zlahka, kot bi se lahko. Birkin, čeprav je nedvomno zaljubljen vanjo, se ji ne odzove tako, kot bi bilo pričakovati v dani situaciji. Ob tem se bralec lahko vpraša, ali niso strahote vojne odvzele Birkinu življenjsko energijo, optimizem potreben za skupnost z ljubljenim bitjem. Prav ob tem dogodku se je mogoče vprašati: ali ni Mesec dni med drugim ne le roman s področja umetnostne zgodovine, ampak tudi delo z močno protivojno noto; oba med seboj najbolj povezana junaka knjige sta doživela in preživela morijo 1. svetovne vojne, razen tega avtor v besedilo uvršča prizore, ki se jih ne bi sramovali niti Barbusse niti Remarque in tudi Hemingway ne.

Birkina je že pred odhodom zapustila žena Vinny in odšla z drugim. Tik pred svojim odhodom z Oxgodbyja prejme Birkin pismo, v katerem ga prosi, naj se vrne, da bi zopet zaživela skupaj. Niti na kraj pameti mu ne pade, da bi ponovno zaživel z njo. Kako drugačna zgodba od tiste v Jurij Pivkovem romanu Umazan konec zime! Očitno, kar se odraža tudi skozi ves tok romana, neuspeli zakon z Vinny ni Birkinov najhujši osebni problem. Je tudi to posledica čustvene otopelosti, ki jo je povzročila vojna?

Za bralca, ki ima osnove srednješolske umetnostne zgodovine, so opisi dela na polju (ko sta Birkin in Moon pomagala vezati snope) vredni besedilom Thomasa Hardyja, opisi pokrajine pa slik Johna Constabla:

Bilo je tudi tisto vreme, tista pokrajina, bujni gozdovi, obcestni robovi, pogreznjeni globoko v trave in travniške cvetlice. In nizko gričevje proti jugu in severu doline, meje skrivnostne dežele.

Mesec dni nima poglavij, kar najverjetneje ni posebnost, je pa njegova značilnost. Stil pisanja pritegne bralca s svojo lahkotnostjo izraza, predvsem pa s hudomušnostjo, če že ne z odtenki žlahtnega angleškega humorja, v kolikor ne gre za spomine iz frontnega obdobja, seveda:

… Bila je visoka za svoja leta, modrooka in pegasta, deklica pretkanega videza. V tistih časih mi otroci niso šli na živce; v resnici sem se z večino odlično razumel. In neznansko veselje sem imel s tisto vrsto otrok, s katerimi sem se lahko šalil, ki so se tega zavedali in so tudi sami uživali med čvekanjem zaradi čvekanja samega, tako kot večina otrok uživa, ko liže sladoled.

No, Kathy Ellerbeck je bila ena redke sorte in je bila za nameček toliko pametna, da je vedela, da sorodna duša ne bo vselej pri roki in da mora zato brž pograbiti bežen trenutek, da ji ne ubeži.”

Mesec dni bo bralcu ostal v spominu prav zaradi svoje nevsiljivosti in občutku za pravo mero, saj združuje zbliževanje vaškega življa s človekom z visoko urbanega okolja, umetnostno zgodovinsko - restavratorsko delo in odpor proti vojni, ne da bi zašel pri tem v nesorazmerje.

Borivoj Breže                                                                                                                               

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.