Maležič, Jedrt: Napol morilke

Leto izida: 2021Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

V knjigi z nekoliko nenavadnim naslovom, v kateri pisateljica s svojim sicer lahko berljivim, nikakor pa ne lahkotnim stilom odpre vrsto problemov, ki ne zadevajo samo medsebojnega odnosa in usode treh Zanutovih žensk: babice - odslej naprej samo none, njene že odrasle hčere Marine in odraščajoče vnukinje Zorke v nekem določenem času: od leta 1920 do 1941, ampak tudi tok dogajanja v širšem smislu v svoji verski in/ali politični krutosti. Kot primer je babičina katoliška zagnanost s protislovji: hčer Marino v najlepših ženskih letih pretepa (že to ni v skladu s Kristusovim naukom!) z vojaškim pasom pokojnega moža, pri čemer uporablja za udarec njegovo kovinsko sponko ali konec, odvisno od teže prekrška, kot ga je pač ocenila, medtem ko vrhunec nasilja predstavlja fašizem s poboji, ki jih izvajajo podivjani črnosrajčniki, pa naj bo to v središču samega Trsta ali nekje v istrski odmaknjenosti.

Napol morilke, v nadaljnjem besedilu le Napol, je v bistvu roman o menjavi okolij. Izhodiščni del se začne v Trstu.

Marina Zanut, osrednji ženski lik v romanu, in Anton/Tone Štoka, ki mu pisateljica iz bralcu nerazumljivih razlogov tudi v istem stavku podeljuje obe inačici istega imena, sicer tržaški Slovenec, osnujeta v Trstu družino. Marina pobegne že krepko noseča od divjaške matere k Antonu/Tonetu, ko je bil še oficir. Anton/Tone priskrbi Marini tudi hišno pomočnico Anico, ki mu jo je priporočil njegov najboljši prijatelj Milan,s katerim sta bila kaj več kot nerazdružljiva dvojica. Marina zasluti, da Anton/Tone deluje v tajni politični skupini. Marini izbruhne na dan vsa njena zaskrbljenost nad Anton/Tonetovim politično ilegalnim delovanjem, ki bi lahko bilo tudi teroristično. Anton/Tone spozna, da tako več ne gre naprej, in na listku obvesti ženo, da bosta z Milanom začela na svoje, začela bi naj v Franciji, če pa ne bi uspelo, bi nadaljevala kje v Ameriki.

Povod, da so tri ženska bitja, stara mati, nona, njena hči Marina in njen otrok Zorka, zapustila Trst, ni bil fašistični požig Narodnega doma leta 1920, ampak kamen, ki je priletel skozi njihovo okno pet let kasneje. Na njem je bil v polomljeni italijanščini napis čavi sporchi. Nona je pravilno sklepala, da se bodo fašisti najprej znesli nad tremi samimi ženskami brez moške spremljave, zato je izvedla brez kakšnega pomišljanja taktično potezo. Pisala je svojemu bratu Renatu, da bi se rade preselile k njemu v Istro, točneje v Bubanj. In Renato jih je z navdušenjem sprejel, naj ostanejo, dokler bodo hotele. Namenil jim je zidanico, čeprav sta bila s tem prikrajšana njegova mladoletna sinova za svojo sobo. Zorka se kot mestni otrok prestraši nad naravno pojavnostjo purana, vendar tudi uživa, ko jo striček vzame s seboj na konja. Renato ima tri zete in vsi trije stanujejo v njegovi domačiji. S Fabijem, poročenim z mlajšo Renatovo hčerjo Milico, se Marina spusti v ljubezensko igro, čeprav ve, da je Milica Fabijeva žena. Očita si, da je to, kar je počela z njim, počenjajo putane. Zaveda se, da dogodek s Fabijem ni bil lep dogodek in da je šlo v bistvu za prevlado enega nad drugim. Zato se odloči za odhod z domačije in to v Jugoslavijo, kjer živijo Slovani, s čimer se strinja tudi nona. In zopet je nona poiskala novo lokacijo. Tokrat je bila to Slovenska ulica v Mariboru. Vse tri Zanutove naj bi se preselile k družini kirurga Grudna, ki bi lahko kot pomemben zdravnik poiskal Marini službo, saj je bila po poklicu kvalificirana medicinska sestra. Gruden ji je ponudil mesto strežnice z možnostjo napredovanja. Marina se nikakor ni mogla vživeti v razkošno gostoljubnost Grudnovih. Vljudnost Grudnove je nanjo delovala narejeno, že kar malomeščansko, Gruden pa ji je svetoval, naj se Zorka čimprej vpiše v šolo.

Zorki kaj hitro spričo njenih izključno odličnih ocen, medtem ko same morajo imeti inštruktorje, začenjajo nagajati sošolke in jo zmerjati s ciganico.

Za razliko od njih je ona tista, ki inštruira. Veliko notranjo spremembo ji je prineslo druženje s temnolasim in široko razgledanim Bogdanom iz intelektualne meščanske družine višjega srednjega sloja kar noni spočetka ni bilo povšeči. Toda Zorka jo je znala navijati okrog prsta z ljubkovalnim nona bombona.

V Maribor je prineslo tudi Toneta, Marininega moža in Zorkinega očeta, ki svojega otroka še ni videl, je pa ves čas, kar je bil odsoten, redno pošiljal denar, ki ga je prislužil, tudi na puljsko pošto, ko je bilo treba. V Mariboru je kupil hišo. To je povedal tudi Marini, ki o nakupu hiše najprej ni hotela ničesar slišati. Marini je navdušeno razkazal papirje, da je hiša ob Mestnem parku res njegova. V Marini so se začela vzbujati zatrta čustva, zaželela si je njegove bližine. Sicer ni bila čisto sama. Na klopci v parku je spoznala Primorca Gvida, s katerim sta se začela redno srečevati. Njun svet je bil omejen izključno na živahne razgovore, med katerimi ji je Gvido povedal tudi o zverinstvu črnosrajčnikov nad njim in njegovo celotno družino.

Bogdan je imel pozitiven intelektualni vpliv na Zorko, ki je začela študirati na univerzi. Z Bogdanom sta se vključila v OF, odločena, da gresta v partizane. Nahrbtnik ji je pomagala polniti z najpotrebnejšim Marina. Kot del vojaške opreme je Zorka z velikim veseljem vzela vojaški pas svojega deda, ki je doslej prinašal samo strah in bolečine.

V Napol sta najpomembnejši osebi nona Marija in njena hči Marina.

Nona s svojimi zelenimi očmi in drobnimi zobmi, fizično sposobna brez nadaljnjega premagati hčer Marino in to v njenih zlatih tridesetih letih, deluje v svojih izjavah kot zadrta katoliško moralizatorska pobožnjakarica in vendar je prav ona tista, ki s svojo domiselnostjo in s sposobnostjo predvidevanja toka dogodkov rešuje vse tri Zanutove ženske. Je tudi hrabra: pljune vodjo komisije za poitalijančevanje. In sposobna realne presoje: po tem ko se je Marina v sosednji sobi predajala tržaškemu zdravniku Ernestu, da bi izposlovala od njega polovico prostora v tovornem vagonu za prevoz zabojev z balo (inicialke, vezenine) s Trsta v Istro, medtem ko je malo Zorko v sosednji sobi varovala služkinja Anica, si v svesti, da pač ni šlo drugače, ni težila hčeri niti z besedo, kaj vse da je počenjala vpričo nje in otroka. Marino je po tem ponižujočem srečanju objela in stisnila k sebi.

Marija bila nekje v sebi ponosna na to, da je poklicno delovala kot učiteljica slovenščine, čeprav bi ji prav to onemogočalo zaposlitev tako v italijanskem kot tudi v jugoslovansko nastrojenem okolju.

Marina je kljub svojim nesporno pozitivnim značajskim prvinam, kot materi ji ni kaj oporekati, v romanu prikazana kot nekdo s svojimi značajskimi nedorečenostmi in protislovji. Spusti se v avanturo s Fabijem, vendar si to očita, in prav v tem je je povod, da se z Istre preseli v Maribor. V kozjem hlevu prevrže besna nad svojim početjem s Fabijem skodelo mleka. Razjezi se, zakaj Zanutove ženske ne bi mogle postati kar Italijanke, na ponovni ukaz silenzio pa zakliče, da ne bo tiho in komu da na čast. Nima nobene nacionalne zavesti, prišteva se tako Jugoslovanom kot Italijanom. Razburjena zakriči, zakaj ne bi ostale kar Italijanke. V sebi je definitivno opredeljena kot socialistka, vendar se ne vključi v komunistično partijo Jugoslavije, čeprav ima večkrat priložnost za to. Na primer med naključnim nočnim prisostvovanjem partijskemu sestanku, ko so bile Zanutove ženske še v Istri. Dejansko je šlo pri njej le za nostalgijo za Antonom/Tonetom. Želi si le preživetja zase in za svoje najdražje. Marina ni revolucionarka. Ne bere časopisov, požig slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920 je pretirano ne gane. Fašizem je ne briga. Enkrat samkrat se je udeležila sestanka komunistične partije in še takrat noseč Zorko kot pridnega dojenčka, ki ne bo nič kričal.

V Napol nastopajoči človeški liki stranskih oseb popestrijo osnovni tok pripovedi in vzdušje v romanu. Morda ga še najbolj Daria, Marinina prijateljica v romanu, prav tako medicinska sestra. Po svoje deluje kot brezobzirna materialistka: poroči se z navidez onemoglim, izžetim starcem Cecchinijem, ki pa ima svojo računico, prav takšno, kakršno potrebuje Daria. Ta se tebi nič meni nič poroči z njim, da bi čimprej zagotovila možnost za podedovanje njegove velikega premoženja, ki si ga je mogoče predstavljati že kar na samem začetku, ko ji Cecchini podari razkošen zaročni prstan. In še nekaj v prid Marini; ona se v kaj takega noče spustiti. In vendar Daria takrat, ko je to potrebno, priskoči odločno na pomoč. Vsaj s svojo bučno prisotnostjo in neposrednostjo.

Zdravnik dr. Ernesto se pusti plačati Marini za najem polovice tovornega vagona v naturalijah. Da bi bila Marina zapeljivejša, se za to kupčijo ovesi z materinimi verižicami. Dr. Ernesto je tip podleža, ki je živo nasprotje kirurga Grudna. Svojstveni so naslovi poglavij v knjigi, pri katerih sledi zaporedni številki poglavja ime kraja: Istra: Bubanj 1925.

Od kod knjigi Napol tako nevsakdanje delujoč naslov? Ta izhaja iz italijanske besedne igre za priseljence v Trstu v času njegovega gospodarskega vzpona. Takrat so avstrijski predpisi omogočali tistim priseljencem v Trst, ki so vlagali v finančni razcvet mesta, da jim ni bilo treba polagati računov za svoja pretekla kriminalna dejanja. Zato se jih je prijela ljudska zmerljivka: Triestin, mezzo ladro, mezzo assasin: Tržača, na pol tat, na pol morilec.

Napol je bogata predvsem s spakedrankami, prevzetimi z italijanščine kot tudi z nemškimi na primer gušt.

V Napol ne manjka tudi opisov fašističnih divjaštev. Poleg pokola Gvidove družine je v besedilu najti tudi nočni posek nasada oljk, ki je zagotavljal preživetje celotne kmetije. Sosedje Zanutovih so lahko prav po italijansko podli. Ponoči urinirajo po vhodnih vratih hiše, v kateri živijo, kar avtorica uravnovesi z demonstrativnim nastopom značajnega Italijana in s solidarnostjo večjega dela italijanskega prebivalstva do Zanutovih s prinašanjem hrane, oblek in še česa.

Napol se bodo bralcem vtisnile v spomin poleg živahnega opisovanja dogodkov še z avtoričino sposobnostjo slikanja človeških značajev z vsemi njihovim svetlimi in temnimi stranmi. Morda po slednjem še najbolj.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.