Dušan Kužel spada v generacijo slovaških avtorjev, ki je bila zbrana okrog revije Mladá tvorba. V angažirano generacijo, ki so jo zaznamovali dogodki leta 1968, v generacijo, ki je bila po vkorakanju sovjetskih tankov in po zatrtju »praške pomladi« odrinjena na rob družbenega in literarnega življenja. Rodil se je leta 1940 v učiteljski družini v slovaškem mestu Martin. Na bratislavski Univerzi Comenius je študiral slovaščino in zgodovino. Nekaj časa se je preživljal kot učitelj, nato kot urednik pri mnogih literarnih revijah in časopisih, precej let se je prebijal kot svobodni pisatelj. Pisal je kratko prozo, roman, radijske in televizijske igre za mlajše in starejše otroke. Zadnja leta življenja je bil zaposlen kot namestnik glavnega urednika pri kulturnem časopisu Film in gledališče. Leta 1985 je preminil zaradi težke neozdravljive bolezni.
Prvo kratko zgodbo je Dušan Kužel objavil že leta 1959. Debitiral pa je leta 1964 z zbirko kratke proze Vráti sa niekto iný (Vrnil se bo nekdo drug). Slovaška literarna kritika je knjigo ocenila za najboljši prvenec in jo nagradila z nagrado Ivana Kraska, avtorja pa razglasila za perspektivnega mladega pisatelja. Leta 1969 je izdal knjigo kratke proze Pobeg z nebes. Pisal je tudi poezijo, a le nekaj pesmi je bilo objavljenih, manjšo zbirko so izdali šele po njegovi smrti.
Roman Luč je izšel leta 1991 pri založbi Slovaški pisatelj. Napisan je bil že veliko let prej, toda v času komunističnega režima ni smel biti objavljen. Nagrajen je bil z nagrado Zveze slovaških pisateljev.
Osrednje vprašanje Kuželove literature je vprašanje, ali zmore biti posameznik etično svoboden, ali pa to njegovo svobodo ovirajo številni občečloveški zakoni in zadržki ter nezadostna moralna korajža. Se je mogoče uspešno zoperstaviti moralnim konvencijam? Kolikšna je cena za kompromis med notranjim občutkom za pravičnost in med psevdo-občutkom za pravičnost, ki prihaja od zunaj?
Takšna in druga vprašanja si avtor zastavlja v romanu Luč, katerega naslov je prispodoba za svetlobo uma in za razsvetljenje nasploh. Zgodba raziskuje človekovo vpetost v družbene, družabne, moralne in vsakršne norme, ki so zunaj njega. Pripoveduje o učitelju Janu, ki prekine način dosedanjega življenja ter se odpravi v naravo. To se zgodi takoj na začetku romana: »Ko je v njem nenadoma zasijala luč, je spoznal, da mora oditi. – Zgodilo se je enkrat v začetku poletja. Klasje je pokalo po šivih, slama na poljih se je lesketala in zrak je bil poln rodovitnega šelestenja. V razžarjenem soncu so daleč na obzorju drhtele belkaste gore. … Videli so ga, ko se je polagoma povzdignil izza ozar … Potem so ga opazili na koncu vasi … Nazadnje so ga srečali še moški, ki so iz gozda vlekli hlode. Odsotno jim je pokimal v pozdrav, vendar se pri njih ni ustavil. Imel je čuden pogled. /… bil je srečen.«
Avtor takoj na začetku jasno in ostro zareže v zgodbo. Zelo poetično. Nežno. Vsa zgodba se na rahločuten način pomika od dogodka do dogodka, od razmišljanja do razmišljanja. Janovo iskanje smisla in samega sebe se iz podrobnosti stke v celoto. Doživi marsikaj: znajde se v umobolnici, pridruži se anarhistični komuni, potujočemu zabavišču, si pridobi prijatelja, sopotnika Martina … iskušnja mu prinese veliko osvobajajočega in veliko bridkega in – samoto. Posameznik, ki se odloči za svojo pot, za pot, ko je v njem nenadoma zasije luč, kot pravi Jan, družba izloči. Roman je zgodba posameznika, ki je vanjo spretno vtkana družbena kritika. V ospredju je Janova zgodba, ki avtor skoznjo krepko ošvrkne komunistični režim, čas, v katerem je živel in ki ga je zaradi nestrinjanja z zadušitvijo praške pomladi in z aktualno politiko nasploh začasno izrinil iz kulturnega življenja. Pisatelj namreč izida romana Luč ni dočakal v času življenja.
Zajeten roman je prevedla Suzana Govednik Kraskova . Pomemben del knjige je spremna beseda z naslovom »Metamorfoze slovaške književnosti od leta 1945 di Kužlove smrti«, ki jo je napisal Andrej Rozman. Bralec, ki se želi še posebej natančno poučiti o pisatelju, njegovem delu in o romanu, ki ga bere, naj si ga prebere.
Roman je izšel pri DSP v zbirki Sto slovanskih romanov.
Erika Vouk
