Krečič, Jela: Knjiga drugih

Leto izida: 2018Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Gre za eno tistih knjig, ki jih kot celoto uvrščamo med romane, vendar v svojem bistvu predstavlja zbirko širše zastavljenih kratkih zgodb. Knjiga drugih, v nadaljnjem besedilu Knjiga, posebej učinkuje na bralce, ki so prebrali knjigo s pogovori med Jean-Claude Carrièrom in Umbertom Ecom z naslovom Nikar ne upajte, da se boste iznebili knjig, ki jih je pripravil in vodil Jean-Philippe de Tonnac. V njej je zapisano, da morajo velike (francoske?) knjižnice po službeni dolžnosti shranjevati nepregledne množine knjig, ki jih nihče ne bere, točneje, ki jih nihče ni bral že stoletja. Tako obstoja tudi v Knjigi knjiga, ki prehaja naključno od enega do drugega razen v prvem primeru, ko jo nekdo hoče vrniti prijatelju kar na pogrebu. Kakor hitro se ta knjiga znajde v rokah kogarkoli trenutno pač že, deluje kot impulz za širjenje nove zgodbe. Tako je Heda, profesorica na AGRFT v zrelih tridesetih letih posodila knjigo svojemu bivšemu študentu Tinetu, že kar karikirano zagnanem raziskovalcu z iste akademije s katerim se sicer znata kot sodelavca divje spopasti v debatah o filmu, TV serijah in tračih, on pa jo preda Ani, na moč ambiciozni, a tudi obetavni študentki drame, ki s svojim odrezavim vedenjem spominja na igro Roškarjeve v Jančarjevi To noč sem jo videl.

Ena najlepših zgodb v knjigi je zopet pogojena s posredovanjem neprebrane knjige in predstavlja ideal zrelega ženskega prijateljstva med Hedo in dvakrat starejšo poznavalko izbrane umetnosti Veroniko. Njuna zgodba z urbanega okolja zavzema osrednji del knjige, s katerega lahko povzamemo veliko drugih.

Ena najbolj živih je zgodba Kapričevih. Oče Tit in mati Irena sta oba univerzitetno izobražena. Tit kot hotelski receptor po lastni krivdi izgubi službo in nikakor ne najde energije, da bi si našel drugo. Edino delo, ki ga opravlja, je čuvanje še ne enoletnega Kajuha. Da se ob tem ne bi notranje razsula, se Irena vse bolj odmika od doma; ponovno se vpiše v NUK in se v njegovi bližini sreča z veliko mlajšim Markom, s katerim si ustvarita svet intenzivnega intelektualnega dopolnjevanja tako z elektronskim dopisovanjem kot z vse pogostejšimi neposrednimi srečevanji. Pri tem se Irena po svojih najboljših trudi, da delo doma ne bi trpelo, čeprav hčeri Mirni ne uide, da mati zahaja v svoj svet. Knjiga skriva v sebi nepričakovane povezave: Tit je Veronikin nečak in Mirna je njena pranečakinja. Mirna obišče svojo prateto in tam odkrije knjigo, ki prehaja od enega do drugega. Ko jo prinese s seboj domov, se zanjo pričneta trgati tudi oče in mati. Preberejo jo vsi trije. Torej knjiga ne prehaja z rok od enega do drugega le kot določen predmet - pri Kapričevih je zaživela.

V Knjigi je najti dva zanimiva primera nasprotij in nenavadnih obratov:

Heda rada pogosto kritizira Ariela Kosmača, filmskega teoretika, briljantnega in mednarodno priznanega pisca filmskih ocen, v katerih pa je bilo po njenem vse preveč filma in premalo filmske teorije in ga ob njunem prvem srečanju v tem smislu tudi napade. Njeno stališče do njegovega dela nikakor ni docela odklonilno, sama pri sebi pogosto polemizira z njim. Razen tega Arielova zunanjost Hede nikakor ni puščala ravnodušne. Na vsem lepem je Ariel poslal Hedi tik pred svojim odhodom na Brač mejl, v katerem je pohvalil neko njeno besedilo in se zahvalil za to, ker ga je pripravila na bolj poglobljen ogled filmov s svojega arhiva, on pa ji je po odgovoru na njen krajši odgovor nemudoma odgovoril že z Brača po telefonu z besedilom, ki se sicer končuje z njunim strokovnim področjem, ki mu sledi izjava, da je smrt med ljubljenjem najboljši način za slovo, kar je razumela kot ljubezensko izjavo. In je to tudi bila.

Tudi Veronika ima svojo dogodivščino. Na božični večer se je na enem od ljubljanskih semaforiziranih križišč zgodila prometna nesreča. Gabrijel, sicer trezen, sprva ni hotel z ženo na božično praznovanje pri svojih starših z bolnim dojenčkom, nato pa si je premisli in je v naglici, da čimprej pride k njima, spregledal rdečo luč na semaforju zaradi česar je prišlo je do trka s pijanim Stanetom, Veronikinim možem, ki je ves božični večer pri Veronikinih starših zoproval Veroniki s čezmernim pitjem. Staneta so pridržali v bolnišnici na opazovanju, Gabrijel in Veronika pa sta ostala brez avtomobilov prepuščena nočnemu mrazu. Veronika je predlagala, da potlačita svoje razburjenje ob nesreči s kakšnim kozarčkom. Ker je bilo ob pozni nočni uri že vse zaprto, se je Veronika odločila, da zavijeta k njej. Gašper je ganil Veroniko s svojo blago, plaho dušo in vljudnostjo s katero je hvalil zbirko dragocenih slik v njenem stanovanju čeprav po njenem ni imel pojma o slikarstvu. In zgodilo se je, kar se je imelo za zgoditi. Avantura z Gabrijelom je bila edina v njenem življenju in si je ni niti slučajno očitala. Gašper pa je vsako leto za božič pošiljal voščilnico, ki ji je dodal razglednico s slikovno motiviko neposredne bližine semaforiziranega križišča, kar bi naj dokazovalo, da ni pozabil tiste noči. Veronika je zanj ostala ženska iz ukradenega časa, ona pa živi ne da bi ljubila Staneta, vendar se noče ločiti.

Ko gre za izmenjave intelektual(istič)nih razmišljanj, npr. med Ireno in Markom in/ali Hedo in Arielom, navaja Knjiga številnih avtorje in naslove njihovih del (Hitchcockovo Dvoriščno okno). V tem oziru močno spominja na knjigo Danila Kiša Homo poeticus, z eseji, ki so izšli več kot tri desetletja pred njo.

Ko gre za izmenjave intelektual(istič)nih razmišljanj npr. med Ireno in Markom in/ali Hedo in Arielom, navaja Knjiga številne avtorje in naslove njihovih del (Hitchcockovo Dvoriščno okno). V tem oziru močno spominja na knjigo Danila Kiša Homo poeticus, z eseji, ki so izšli več kot tri desetletja pred njo.

Knjigi ne manjka krepkega humorja, ki se odraža zlasti v pogovorih med intelektualci v knjigi. Tudi življenjskih modrosti, kot je ta, ne manjka:

Svet postane končen, ko se človek sprijazni s tem, da v njem ni pravih odgovorov, pa tudi ne vselej dobrih vprašanj, da ni jasen in tudi ne za vsakega enak. Ponavadi tudi ne gre za dokončno in enkrat za vselej vzpostavljeno stanje ali zavedanje. Upanje, ki pritiče mladosti, včasih z veliko silo udari v času odraslosti. In odrasli so odrasli le, kolikor vselej pustijo še rahlo odpahnjena vrata za presenečenja, ki si jih ne drznejo več pričakovati.

Knjiga očitno sledi po vsej svoji širini sodobnim kulturološkim humanističnim trendom. To niso samo svet filma, knjige in umetnostne zgodovine, ampak tudi sprejemanje homoseksualnosti: Ariel kot heteroseksualec in Gorazd kot homoseksualec letujeta na Gorazdovo povabilo skupaj. Humorno je predstavljen palačinkar, ki sprehajajočim se turistom ponuja okusno in izvirno pripravljene palačinke na žaru, sam pa je predmet vročega poželenja mnogim istospolno usmerjenim. Na koncu pa se izkaže, da je palačinkar čisto pravi mornar, študent pomorstva, ki mu je ime Luka.

Poleg iz rok v roke prihajajoče knjige ima Knjiga še eno notranje vezivo: pojavljanje Hede kot glavne junakinje v številnih dogodkih od prvih do zadnje strani v knjigi, ko v končnem stavku odpre z novo knjigo novi krog prehajanja od rok iz rok.

V Knjigi je zaslediti ponekod drobne vsebinske nedomišljenosti pri opisovanju oseb in medsebojnih odnosov kar v manjši meri znižuje njeno literarno kakovost.

Knjigo bodo bralci dolgo hranili v svojem spominu, bo pa ostala trd oreh za vse tiste, ki bodo hoteli pisati o njej.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.