Jurčič, Josip: Deseti brat

Leto izida: 2021Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: mladi, odrasli, starejši

Večina današnjih bralcev se z Desetim bratom srečuje najpogosteje na pobudo staršev že v otroštvu, nekateri morda še preden pridejo v najstniška leta, prav gotovo pa se seznanjajo z njim v višjih razredih osemletke in v srednji šoli, ko jim je roman Deseti brat v seznamu za obvezno čtivo in ga je treba prebrati hočeš nočeš moraš. Nekoliko bolj že zaradi tradicije je ta Jurčičeva knjiga razširjena in priljubljena na podeželju, zlasti med starejšimi bralci. V urbanem okolju pa tisti redki v zrelih letih, razen diplomantov primerjalne književnosti ali slavistike, smer slovenščina, ki segajo po njem, marsikdo zaradi nostalgije za poznimi otroškimi leti, so ob ponovnem branju presenečeni. Knjiga, ki je pred njimi, ni le narodnobuditeljski roman s prehoda iz romantike v realizem, ki je obstal v svojem času, ampak kompleksno delo, ki ga je treba jemati z vso resnostjo.

Dogajanje v romanu je dokaj razgibano; na razmeroma majhnem prostoru se zvrstijo dogodki kot v filmu. Če povzamemo najvažnejše:

Lovro Kvas, ki je končal ljubljanski licej, je prišel poučevat na grad Slemenice sinčka graščaka Benjamina z namenom, da bi si s poučevanjem prislužil denar za študij na univerzi. Kaj kmalu se zaljubi v graščakovo prvorojenko Manico, lepotico, ki je veliko brala in razmišljala v samoti. Tudi Manica se vname za domačega učitelja, edinega s katerim se je lahko poglobljeno pogovarjala. Razgovoru med obema zaljubljencema je prisostvoval Marijan, sin mrakobnega bližnjega lastnika gradu na Polesku in zdravnika Piškava, čigar pravi priimek je bil Kaves. Marijan je bil na slemeniškem gradu v gosteh tako pogosto, kot da bil domači sin. Prav gotovo zato, ker je bil tudi on zaljubljen v Manico, ki pa ni čutila do Marijana tistega, kar je čutila do domačega učitelja Lovra. Pri srečanju z Martinkom Spakom, skrivnostno osebnostjo, ki so mu domačini dali vzdevek deseti brat, ki bi naj po ljudskem izročilu imel nadnaravne sposobnosti, pride do prerivanja in Marijan z lovsko puško, ki jo je pred tem vrgel v grmovje Lovro Kvas, ustreli Martinka. Ta pa mu še v tistem trenutku iztrga puško in ga tako močno udari po glavi, da obleži v globoki nezavesti. Martinek se s poslednjimi močmi privleče v vegasto kočo, ki si jo je zgradil vaški posebnež, prebrisani Krjavelj. Preden Lovra aretirajo, obišče še umirajočega Martinka, ki mu pove svojo življenjsko zgodbo, v kateri je sin ženske, s katero se je poročil doktor Kaves, misleč, da bo pridobil s tem ves njen denar. Ko pa je na zapuščinski razpravi spoznal, da ne bo dobil ničesar, jo je brezobzirno zapustil in se čez čas poročil z drugo, ki mu je rodila sina, ki ni nihče drug kot Marijan. Martinek pove Lovru tudi to, da je imel zdravnik Kaves tudi brata, ki pa da je Lovrov oče. Torej sta si Martinek in Marijan brata, Lovro in Marijan pa bratranca. Nedolgo zatem Lovra osumijo za poizkus umora, saj so na mestu, kjer sta se prerivala Martinek in Marijan, našli puško, ki jo je na lovu nosil Lovro. Na istem mestu so našli tudi sledove okrvavljene bose noge, ne da bi jo povezovali z najdbo puške. Lovro izprosi, da mu medtem, ko ga vodijo v celico, dovolijo obiskati Piškava. Pove mu, da si ga želi videti njegov prvi sin Martinek. Piškav, ki je negoval ranjenega sina z vsem svojim strokovnim znanjem, pride tudi k Martinku, ki mu oprosti za vse, kar je storil materi. Piškav po vrnitvi v svoj grad napiše pismo in ga preda Maničinem očetu s prošnjo, da ga izroči Marijanu, obenem pa pove Benjaminu in še napiše izjavo, da Lovro ni poškodoval Marijana, nato odjezdi neznano kam. V pismu s katerega je razvidno, da bo naredil samomor, je Piškav zapisal, naj grad na Polesku prepusti svojemu bratrancu Lovru, sam pa naj odide s teh krajev in naj začne življenje nekje drugod, saj ga je finančno dovolj dobro podprl.

Lovru, čeprav oproščenemu sleherne krivde, na preostane nič drugega, kot da odide s Slemenic. Ko je po štirih letih doštudiral, se vrne na Slemenice in poroči z Manico. Z Marijanom, ki je popolnoma okreval in se je medtem tudi poročil, postavita na Martinkovem grobu lep spomenik iz rezanega kamna z napisom Deseti brat.

Oznaka „kompleksen” ni iz trte zvita. To Jurčičevo delo, prvi slovenski roman, izšel je leta 1866 združuje v sebi elemente romana iz obdobja romantike iniz obdobja realizma (na eni strani grajsko življenje na Slemenicah, na drugi pretežno vaški proletariat iz Oberščakove gostilne z Martinom Spakom, desetim bratom, posebnežem Kravljem in zapitim intelektualcem Dolefom), socialnega romana (Martinek Spak vrže iz gostilne vaškega oderuha, ki bi spravil kmetijo mladega kmeta na kant in onemogočil njegovo poroko, predvsem pa Lovrovo finančno stanje, ko mu je sorodstvo odpovedalo denarno pomoč, ker ni hotel študirati bogoslužja; tudi zdravnik Kaves je v mladih letih živel v veliki revščini), romana v pismih (pismo glavnega junaka romana Lovrova Kvasa prijatelju Nandetu in odgovor nanj ter poslednje pismo graščaka in zdravnika Piškava svojemu sinu Marijanu Kavesu) in celo že v tistem času kriminalnega romana (Lovra Kvasa osumijo, da je težko poškodoval Marijana). Desetega brata ne bi mogli označiti kot pretirano opisni roman - Jurčič ne izgublja preveč časa in prostora v knjigi z opisovanjem okolja. Deseti brat skriva v sebi tudi sledi avtobiografskega dela: kot domači učitelj je Jurčič med študijem poučeval na gradu Kravjaku in se zaljubil v graščakovo hčer Johanno Ottovo, zaradi gmotne stiske se je preselil julija1868 z Dunaja v Maribor.

Deseti brat ima dve osnovni mesti dogajanja: Slemenice z (naj)bližnjo okolico in gostilna pri Oberščaku, kjer si je pisatelj dal duška z dialogi zgoraj omenjenih posebnežev. Prav v slednjem se kažejo njegova pisateljska nadarjenost, njegova ustvarjalna moč in ljubezen do preprostega slovenskega človeka.

Od oseb v romanu je Lovro Kvas izrazit tip antijunaka, je melanholik, vase zaprt živi v svetu knjig, je tip izobraženca, ki razmišlja o življenju, ne da bi ga tako pristno živel kot to zna njegov bratranec Marijan in ni tako odločen kot njegova izbranka Manica, modrooka lepotica s kostanjevimi lasmi (torej ni plavolaska!), ki ne zapada v brezup, čeprav se zaveda, da bo pot do privolitve staršev za poroko z Lovrom trnjeva. Pri vsej svoji milini je trdna in odločna ženska.

Martinek Spak je tisti, ki bi lahko imeli za glavnega junaka v knjigi. Roman ne nosi kar tja v en dan kot naslov vzdevek, ki so mu ga pripisali vraževerni vaščani. Kljub bolečini zaradi žalostne usode svoje matere, kar ga večkrat vodi v trpkost in sarkazem, je vendarle močna osebnost. Lovra Kvasa sledi kot njegov dobri duh, kar spominja že na ljudsko izročilo o nadnaravnih lastnostih desetega od zapored rojenih sinov in tako tudi deluje. Je tudi upornik proti izkoriščanju. Mlademu vaščanu da denar, ki ga je zahteval od Piškava, da lahko izplača brezobzirnega upnika.

Če je Martinek Spak tragična oseba, je Krjavelj, namazan z vsem žavbami, lik neuničljivega, trdoživega človeka, ki se zna spoprijeti z življenjem, pri čemer ni ravno brezmadežen in je kot tak najbolj sočna oseba v Jurčičevem romanu. Lovra, misleč, da mu bo Martinek narekoval svojo poslednjo voljo, naproša, naj doda v Martinkovo volilo še soliden znesek zanj, on, Krjavelj pa da se mu že kako oddolžil, na primer z odlično mastjo za mazanje kolesnih osi, ki mu je bila sicer pri vaščanih najzanesljivejši vir zaslužka. Njegova zgovornost, še bolj pa dar pripovedovanja, posebno še ker računa, da bo s tem dobil kozarček žlahtnega vina (na primer kako je kot vojak mornariške pehote s sabljo na pol presekal hudiča), je tisto, kar veliko bralcev najbolj obdrži v spominu. Pojem Krjavlja je prerasel v pridevnik krjaveljski, ki označuje robatega korenjaka s humorjem in prešel je celo v ime kakovostnega industrijskega izdelka tj. vrste kakovostnega kruha.

Graščak Benjamin, Maničin oč, daje vtis dobrohotne, blage osebnosti, vendar kaj kmalu pokaže svojo pravo podobo, svojo temno stran. Lovra prav gotovo ne bi hotel sprejeti kot svojega zeta, ko pa s svojim akademskim nazivom in zaradi Maničine trdne odločenosti, da bo zaživela z Lovrom, sicer z nobenim drugim, pri čemer ne gre prezreti, da bo prevzel še grad na Polesku, se kot dobri očka omehča. In ne gre pozabiti, kako nadzoruje kmete pri pospravljanju pridelka po principu daj bogu kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega. Tudi v tem primeru dokazuje Deseti brat naravnanost k socialnemu romanu.

Kar lahko moti bralca pri Desetem bratu v današnjem času, vsaj v knjigi, ki jo je izdala Mladinska knjiga leta 1992, je arhaična slovenščina v kateri je najti besede izpred sto petdesetih let, ki v tem obdobju niso le spremenile svoje oblike, ampak tudi pomen. Na primer, ko hvali pisatelj Maničine duhovne in značajske kvalitete, navede tudi besedo domišljava, kar pomeni danes vse nekaj drugega kot takrat, ko jo je uporabil Jurčič. Z branjem Desetega brata v tem in takem jeziku izgublja bralec pozornost, ki bi jo sicer osredotočil za poglabljanje v dogajanje v knjigi. Vsekakor je tako besedilo dobrodošlo za vse, ki študirajo slovenščino kot jezik in njegov razvoj, tj. za slaviste, je pa vprašanje, če ne utruja vseh tistih, ki si prizadevajo slediti dogajanju v knjigi.

Spremna beseda dr. Borisa Paternuja v zgoraj navedeni izdaji je že prava študija strukturne in vsebinske dognanosti tega Jurčičevega dela.

Svojstveno popestritev dajejo k tej izdaji Desetega brata črno-bele grafike (bakrorezi?) Ivana Vaupotiča, posebno izstopa barvna upodobitev desetega brata na naslovni strani knjižnega ovitka.

Deseti brat je kljub poldrugemu stoletju od njegovega nastanka zaradi prikaza medčloveških odnosov in opisa vaških posebnežev ohranil svojo svežino in ostaja zanimiva knjiga za branje tudi še danes.

Borivoj Breže                                                                                                                               

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.