Branje v času korone

Leto izida: 2020Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

O branju v času korone piše Borivoj Breže, član Rotovškega bralnega kluba

Od marca do zgodnje jeseni

Do konca meseca marca 2020 sem prebral knjigo Mazohistka iz programa bralnega kluba za leto 2019/2020 in o njej napisal esej, ki ga je Mariborska knjižnica objavila na svoji spletni strani, zato ga v tem prispevku ne bom predstavil.

Aprila in maja sem se poglabljal v 2. in 3. del knjige prof. Matjaža Muleja Nehajte sovražiti svoje otroke in vnuke. Ker nameravam v svojem prispevku pisati izključno o leposlovnih knjigah, se tudi vanju ne bom spuščal.

Šele v juniju sem se posvetil leposlovju. Razgovor s svojo dolgoletno sošolko in sosedo preko dveh dvorišč Jelko Šprogarjevo me je navedel, da sem si naročil in začel brati knjigo Carmina burana, ilustrirano kot inkunabula. Prvič v življenju sem se soočil s knjigo poezije v kateri je pesem v izvirniku napisana na levi, prevod pa na desni strani. O takšni razporeditvi pesniških prevodov so nas poučili že učitelji v klasičnem oddelku I. gimnazije. Sprva sem se vrgel v branje v obeh jezikih za vsako pesem posebej, najprej v srednjeveški latinščini in nato v slovenščini. Kaj hitro sem ugotovil, da bi mi prebijanje skozi sicer manj zahtevno srednjeveško latinščino vzelo vse preveč časa, zato sem se osredotočil na slovenske prevode in ugotovil, da so bile med sicer veseljaškimi pesmimi tudi takšne, ki so vzpodbujale k uporu zaradi vse prej kot skromnega življenja v samostanih. V veliko zadoščenje mi je bilo, ko sem v spremni besedi našel tisto, na kar sem že prej med branjem nekajkrat pomislil sam. Namreč, da Martin Luther ni bil ne prvi in ne edini, ki se je zgražal nad življenjem tistih, ki bi se naj zapisali odrekanju in poduhovljenosti.

Po tem ko sem prebral Carmina burana, spremno besedo k njej pa nekajkrat zapored, sem se odločil za prvenec Jaroslava Haška Politična in socialna zgodovina stranke zmernega napredka v mejah zakona. O tej knjigi sem prvič slišal v Đelozi pred več kot trideset leti, ko so se fantje navdušeno pogovarjali o njej in sem si jo kmalu zatem kupil. Ne, knjiga se mi ni približala tako kot sem se nadejal; ima vse preveč grotesknih opisov praških posebnežev, da preprosto ne morem verjeti, da gre za humorno obarvan zapis političnega življenja v Pragi in ne samo v Pragi tik pred prvo svetovno vojno. V vseh teh zgodbah je toliko neumnosti in primitivne prebrisanosti, da se bralec mora začeti spraševati ali gre za zapis po resničnih zgodbah kot bi danes temu rekli ali pa je prenekatera nastala po pisateljevi bujni humoristični domišljiji. Zame osebno ta knjiga ni tako pristna, življenjsko prepričljiva kot Prigode dobrega vojaka Švejka.

Nato sem segel po Jančarjevi To noč sem jo videl. Knjiga je enkrat za vselej segla vame. Posodil mi jo je sin, ki jo je za dopustniško branje kupil na priporočilo knjigarnarke, ki mu je povedala, da je ta knjiga zanjo Jančarjeva najboljša. Res je, knjiga me je pretresla, tu mislim na psihološko prepričljivo izrisan opis kako in kam lahko usmerijo tok revolucije temne plati človeškega značaja. Tu mislim na kmeta in priložnostnega delavca z zlatimi rokami, katerega pričevanje, podkrepljeno z zavistjo in z neosnovano prizadetostjo, pripomore, da se življenjska pot obeh glavnih junakov konča na tako surov način kot se pač je v tisti zimski noči leta 1944, ko je revolucija pokazala svojo bolečo enostranskost in slepoto.

Šele sedaj, ko je minilo že več kot pol leta, odkar sem prebral to knjigo, se prikrade vame melodija pesmi Mula di Parenza, ki sem jo pobral nekje na letovanjih po istrsko primorski regiji, denimo z jadrnic tržaških meščanov, zasidranih pod strunjanskim klifom. Popolnoma se strinjam z Jančarjem, ki je v isti pesmi tako kot mnogi drugi opazil disonančni prelom zanosne italijanske melodije v alpsko poskočnico.

Jančarju je sledil Dostojevski. Že desetletja sem si dopovedoval, da moram prebrati tudi Idiota. Tokrat sem ga res. Vsak dan sem prebral po dvajset strani, kar je norma, ki sem si jo zadal na osnovi spoznanj v bralnem klubu ne glede na število strani v knjigi. Se pravi, Idiota sem prebral v dvaintrideset dnevih. In moram zapisati, da sem pričakoval več, veliko več. Kljub izrednim opisom stanja duha visoke petrograjske druščine, razpete med Petrogradom in zdravilišči v Rusiji in v tujini. Morda je res subjektivno moje spoznanje, da ni vsako delo Dostojevskega na enako visoki kakovostni ravni. V svojem življenju sem Dostojevskega prebral kar nekaj (Zločin in kazen, Bratje Karamazovi, Zapiski iz mrtvega doma, Ponižani in razžaljeni), toda ob tej knjigi sem spoznal, da se me ni ni dotaknila tako kot npr. zbirka kratkih zgodb Mali Junak, ki sem jo prebral trikrat. Tretjič takrat, ko smo v bralnem klubu obdelovali Cankarjeve Podobe iz sanj in sem si jih zaželel primerjati s knjigo kratkih zgodb Dostojevskega. Najprej sem hotel bralsko neizživetost ob Idiotu, skorajda notranjo praznino, naprtiti prevajalcu Janku Modru, ki si je izmišljal nove ali pa izredno redko uporabljene slovenske besede, znane samo strokovnjakom, npr. vedoma. Tako nikakor ne morem razumeti, zakaj bi naj človek, ki ga imajo vsi za dobrega, izjavil dvema ženskama, da se bo poročil z njima eno za drugo in to v razmaku nekaj dni. Je mar to poosebljena dobrota? Dober človek mora biti po mojem izredno stabilen v svojem notranjem svetu in se ne sme prepuščati vrtincem čustvovanja, tudi če gre za plemenito sočutje. Knjigo bi moral prebrati (vsaj) še enkrat, vendar mislim, da spričo teh nekaj let, ki so še pred menoj, to ni najbolj pametno, posebno še, če upoštevam, da je v knjigarnah in knjižnicah, da ne govorim o bralnem klubu, še toliko drugih sodobnih literarnih presežkov, tako domačih kot prevedenih, ki bi jih bilo vredno/vredneje prebrati.

In potem me je prevzel naš sosed, ki stanuje v mansardi nad nami. Nihče drug kot prof. dr. Franjo Husam Naji, ki je tudi dobitnik Večerovega boba leta 2016. Prebral sem obe njegovi knjigi. Najprej Križišče, takoj zatem pa še Zadnji gozd. Name sta po svoji izpovednosti delovali tako kot na ljubitelje slikarstva Tisnikarjeve in Repnikove slike. Črno od črnega! In vendar sta obe knjigi, vsaka zase, kljub temu enkratni. Menim pa, da bi moral vsak bralec to Najijevo temačnost sprejeti tako kot se jemlje Baudelerove Rože zla. Z Najijem smo spet Slovenci dobili velikega pisatelja. Morda ne bo najbolj izvirno od mene, če bi Najiju nekje na stopnišču naše stanovanjske hiše svetoval, naj napiše nadaljevanje Zadnjega gozda, v katerem bi varda tokrat ubijala vse humanistično misleče, levičarsko usmerjene umetnike in kulturnike, levo usmerjene družboslovce in raziskovalne novinarje. Seveda v tem delu ne bi smela manjkati povsem ločeno od siceršnjega poteka zgodbe tudi razmišljanja o tem, kako nizko je padel v pojmovanju človečnosti, kako globoko se je pogreznil v koruptivnost in materialistično pehanje ter uživaštvo zahodni svet, kar je tudi sicer značilnost Zadnjega gozda, pa tudi kratkih zgodb v Križišču. Na primer pri Manifestu ne gre za zgodbo kot tako, ampak za protest. Tudi stil Najijevega pisanja je enkraten, kot da bi poezija tako živo proniknila v prozo, da sta postali nedeljiva celost. Pogosto Naji končuje vmesne stavke s povedkom kot zadnjo besedo kar do neke mere zveni kot od nekod privzeto germaniziranje. Nedvomno je to avtorjeva posebnost, ki bi jo morali literarni strokovnjaki dodobra preučiti in se izreči o njej. Še nekoga moram omeniti ob teh dveh knjigah. To je Petra Vidali, ki je napisala spremno besedo k obema knjigama tako, da je kar zaživela z njima.

Čisto za na konec pa še knjiga Noaha Charneya Slovenologija, Malo je knjig v katerih bi našel takšno podobnost s samim seboj kot prav v tej. Tu mislim na spoznanje, da Charneyju preostajata na razpolago za ustvarjalno delo v povprečju dve uri na dan in da si ne more pri tem pomagati. No, pri meni gre tudi za štiri ure in več, pa vendar... Tu smo! Mu dajem kar prav! O avtorju sem dobil vtis, da je pravi dobrovoljček, ki se enkratno razume tudi s taščo, a je tudi sistematični analitik, ki pa vendarle kdaj pa kdaj lahko zgreši tudi bistvo ali pa ni dovolj temeljit da bi prišel v njegovo jedro. Tako je po slovenskem časopisju in verjetno tudi pri ostalih medijih ter na spletu zaokrožilo besedilo o slovenskih protislovjih. Po njegovem bi naj imeli najlepše ženske na svetu, ki pa nočejo, oziroma se jim ne da rojevati. Statistično to upadanje rodnosti sicer drži, vendar je pisatelj ob tem površen. Glavni vzrok za padec rodnosti ni samo nečimernost sodobne ženske in njeno hlepenje za čim uspešnejšo kariero, temveč je to predvsem, tako jaz mislim, odraz neoliberalizma/turbokapitalizma, ki mladim skupnostim ne daje možnosti, da bi najele kredite za nakup in opremo stanovanj in dovolj časa, da bi se posvetile drug drugemu. Pri pitju kave bi vendarle lahko omenil še fenomen Barcaffeja in tudi o lisičkah, erotično učinkujočih gobah, bi lahko kaj napisal, saj v Sloveniji ne rastejo samo jurčki.

November

V dobrih prvih treh tednih meseca novembra sem prebral najprej knjigo v Franciji in drugod po Evropi živeče pisateljice iranskega rodu Négar Djavadi Dezorientalka in roman nemške pisateljice Mariane Leky Selma je sanjala o Okapiju. Obe sta nekaj posebnega, morda bi zanju bolj ustrezal izraz nekaj svojstvenega.

Dezorientalka je v bistvu knjiga z dvema vsebinskima tokovoma. Jemati jo je mogoče kot že kar dokumentaristično resen zgodovinski prikaz družbeno političnega dogajanja zadnjih stoletij v Iranu, predvsem od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej tja vse do petdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko glavna junakinja s staršema in sestrama zaživi v Franciji, pa tudi v sosednji Belgiji, Nizozemski in Nemčiji. Od tod tudi poimenovanje Dezorientalka. Sprva kot otrok doživlja Iran kot eno najzanimivejših, kulturno najbogatejših dežel Bližnjega Vzhoda v širšem smislu, ki preide iz dežja šahove strahovlade pod kap znatno krutejše Homeinjieve islamske revolucije, da bi po prehodu v Evropo postala tipična družbeno politično in kulturno angažirana predstavnica zahodnega sveta, ki je zamenjala ali bolje nadgradila svojo predhodno pristno orientalsko identiteto z nič manj pristno zahodno evropsko. Z zgodovinskega stališča deluje knjiga kot neprisiljen učbenik, z vidika medčloveških – (naj)ožjih sorodstvenih odnosov pa je zanimiv roman z glavno junakinjo nelepega, prej fantovskega videza, ki ji kot istospolno usmerjeni vendarle uspe umetno zanositi. Glede na zavedanje o sebi kot po zunanjosti neprivlačni ženski spominja Dezorientalka na knjigo Margaret Attwood Penelopina preja, glede problemov z birokratskimi preprekami za dosego umetne oploditve v tako imenovanem civiliziranem svetu, tudi v Franciji, pa deloma na knjigo naše Monike Žagar Košček čokolade v pasji dlaki, čeprav gre pri slednji za navidezno povsem drugo stvar. Dezorientalka je čudovita knjiga o ženskem samozavedanj, kar zadeva tudi junakinjino babico in mater, žal pa nima ustrezne spremne besede. Dokaj obširna in strokovno neoporečna spremna beseda Iranska islamska revolucija Primoža Šterbenca v knjigi se spušča izključno v zgodovinsko obravnavo kot da vsega ostalega sploh ni, kar je velika pomanjkljivost, ki si je sicer po svoji intelektualni lucidnosti znana založba * cf. ne bi smela dovoliti, saj je Dezorientalka vendarle predvsem umetniška, leposlovna knjiga.

Roman nemške pisateljice Mariane Leky z slovenskim naslovom Selma je sanjala o okapiju (naslov v izvirniku Was man von hier aus sehen kann), je odraz nordijsko nemškega načina pisanja z bolj ali manj kratkimi, na videz preprostimi stavki. Knjiga nas po svoji toplini in prisrčnosti spominja na Hermann Hessejevega Petra Camenzinda, po svojem odnosu do odraščajočega dekleta pa na Jostein Gaarderjev Zofijin svet. V knjigi ni dosledne enotnosti prostora in časa. Tako v osnovi podobno dogajanje na primer odpiranje vrat v vlaku lokalne železniške proge se ponovi z odpiranjem nekih drugih vrat v nekem drugem poglavju, ne da bi se zaključilo. Šele po opisu velike žalosti, ki pretrese celotno vas, spozna bralec, da je skozi odprta vrata v vagonu lokalnega vlaka padel na tire Martin, sošolec in največji prijatelj glavne junakinje Luise. Ali pa: na koncu romana se v besedilo vplete ugotavljanje vaščanov, komu od svojih staršev je podobna dojenčica Luisa, ki ima na koncu knjige že svojih trideset let. V knjigi se kot ena njenih značilnosti pojavljajo in ponavljajo tudi življenjske modrosti kot na primer tale: „…pogled pomeni razlikovanje in nekaj ne more izginiti, če niti ne poskušaš, da bi to razlikoval od nečesa drugega.” Ali: „…v trenutku ko stopiš v neko staro hišo, ta stara hiša prav tako stopi vate.” Pisateljičina življenjska vedrina se kaže v opisovanju drobnih vsakdanjih stvari kot na primer glasnosti popotne budilke, ki nikdar ni bila na potovanju in je morda zato tiktakala tako glasno, da bi opozorila na svoje zapravljeno življenje. Osnovno vezivo čez vso knjigo od prve do zadnje strani in prav v tem je njena veličina temelji na povezovanju - občečloveški solidarnosti med ljudmi v neki majhni vaški skupnosti, pa tudi če so med njimi takšni kot je do odurnosti nepriljudna Marlies, ki zaklepa vhodna vrata v hišo s štirimi ključavnicami, na vse grlo kričoč, da nikogar ni doma. In sprva tudi nasilni Martinov oče, zapiti lovec, ki po nesrečni smrti sina Martina doživi intelektualno preobrazbo v resničnega svetopisemskega poznavalca, ki pa vse prepogosto uporablja citate iz svetega pisma. In dobrodušna Elspet, ki kot z rokava stresa vraževernosti, kot je tudi tista, da je v bršljan zajeta človeška duša, ki doživi odrešenje šele potem, ko se ovije okoli vrha drevesa. Vsi ti ljudje, kot gonilna sila delujeta Luisina babica Selma in njen občudovalec optik, se znajo združevati, stopiti skupaj, pa naj bo to sveti večer, ko dobi tudi Marlies na okensko polico v svitek zavito pečenko ali ko po Selminem pogrebu prenočijo v njeni hiši, pazeč na to, da Marlies ne bi poskusila narediti samomora. Ob vsej tej navidezni preprostosti pisanja zahteva knjiga od bralca veliko pozornosti. Le v enem samem kratkem stavku izve bralec, zakaj je nameraval izrazito miroljubni optik ubiti razgrajaškega Martinovega očeta, takšnega, kot je še bil pred smrtjo svojega edinega sina.

December

Konec novembra in v prvih dnevih decembra sem prebral roman Petra Rezmana Mesto na vodi, v nadaljnjem besedilu Mesto. Morda v slovenskem leposlovju ni najti knjige, ki bi se tako približala vsaj v tehničnem smislu Zolajevem Germinalu, kot ta. Njena največja vrednota ni le v tem, da ne prevzema le ljudi s tehniško in naravoslovno – montanistično izobrazbo. Knjiga, ki sicer prehaja v znanstveno fantastiko (dogajanje od poznih petdesetih let dvajsetega stoletja do  leta 2060) tudi tam kjer gre za družbene odnose, se obenem naslanja na klasične lepote slovenske pokrajine: gozd, hribovje, jezera. Mesto je izrazit primer sodobnega romana, ki preskakuje enotnost časa, v medsebojne razgovore ljudi, tudi tistih z doktoratom, umešča domačo, knapovsko govorico, posamezna poglavja razmejuje s stranmi na katerih so kratki opisi konkretnih dogodkov ali dogajanja.

Zgodba je dokaj preprosta: velenjskemu rudniku vladata dva doktorja znanosti, eden od njiju, Vilko Volko, je vehementni tip oblastneža, pravi kralj na rudniško energetski Betajnovi, drugi je umirjeno delujoči in inovativno naravnani Iztok Videtić (podzemno vplinjanje premoga, sežig odpadkov v termoelektrarni in rumena pogača – pridobivanje urana s pepela z nje). Prvi ima sina Gorazda, drugi pa hči Melito. Vilko stremi za tem, da bi se inženirsko nadarjeni Gorazd poročil z muzealko Melito, s čimer bi ob ustreznem potomstvu nastala prava dinastija. Njegova pričakovanja se ne izpolnijo. Gorazd, preobremenjen z inženirsko razvojnim delom in zaradi tega tudi nepripravljen dati Meliti otroka, naredi samomor, Melita se že pred tem začne srečevati v restavraciji s separeji z Ganinom, brezpravnim moškim prostitutom iz Gane, in rodi otroka kmalu po moževem samomoru. Melita živi samo še zato, da pomaga svojemu mulatskemu otroku, sinu Juriju, zbirati točke za preživetje, npr. za hrano, ki nima več okusa, dokler tudi sama ne umre. Milan odnese po isti poti, kot jo je ubrala Melita za prenos pepela svoje matere tudi za sežig prirejene Melitine posmrtne ostanke, jih sežge ter primeša njen pepel med pepel njenih staršev. Jurij kmalu zatem spozna, da se ne more več vrniti domov tj. na velikanski ponton, postavljen sredi jezera, ki je nastalo pri udoru vode zaradi uvajanju novih tehnologij. Ponton je potonil z celotnim naseljem kontejnerjev, dejansko mestom za 38.000 ljudi, ki so jih preselili nanj, ker v prejšnjem mestu zaradi degradiranosti okolja zaradi podzemnega uplinjanja premoga ni bilo več mogoče živeti. Juriju ne preostane drugega kot da zaživi na obali med ljudmi, nekdanjimi brezpravneži, imenovani kamfromi, ki nimajo skoraj ničesar, vendar so svobodni.

V romanu je zapisana tudi tragična resnica o velenjskem lignitu, ki jo avtor jasno predstavi bralcu: njegova kalorična vrednost je prenizka. V zemlji bi moral odležati (vsaj) še nekaj sto milijonov let, da bi se lahko spremenil v kvaliteten rjavi premog, ne pa da se ga odkopava zaradi takšnih in drugačnih političnih projektov ali zaradi divjega pohlepa nekaterih predstavnikov menedžmenta. Po drugi strani pa je prav ta nekvalitetni premog omogočil znatno višje materialno stanje prebivalstva, kot bi ga bilo deležno brez njega.

Mesto ni ne edini ne prvi roman v slovenskem leposlovju o življenju s črncem. Tako je bil pred njim že Ingoličev roman Onduo, moj črni fant, na gledališkem odru in na tv pa Torkarjeva drama Balada o črnem noju. Razlika je v tem, da Ganin ni študent iz kake (neuvrščene) afriške države, ampak begunec iz Gane, ki je preplul Sredozemsko morje v gumijastem čolnu vse do Sardinije.

Drugo knjigo, ki sem jo prebral v mesecu decembru, je bilo še težje dobiti kot prvo, kar je po svoje tudi razumljivo, saj gre poleg prisilne obilice časa, ki ga nudi bralstvu pandemija, za kriminalko priznanega domačega avtorja. To je Avgust Demšarjev Otok. Demšar je s to svojo že deveto knjigo zapored še krepkeje potrdil/utrdil spoznanje, da se Slovenci z Demšarjevim kriminalistom Vrenkom, v nadaljnjem besedilu samo Vrenkom uvrščamo med narode, ki premorejo svojega legendarnega policijskega inšpektorja oziroma kriminalista kot so Simenonov Maigret, Ed Mc Bainov Carella in (pre)številni drugi, prikazani na TV ekranih (npr. inšpektorji Columbo, Morse, Foyle in Frost, katerih priimki so del naslova ali so naslov kar sam, medtem ko daleč najpopularnejši med njimi, Barnaby (Umori na podeželju), vsaj v Evropi, ni zajet v naslovu. Sicer pa tudi Vrenko prehaja na RTV Slo, sicer ne v nanizanki, ampak v nadaljevanki). Vendar Vrenko v Otoku kot notranje bogata osebnost ne izstopa več tako izrazito kot npr. pri Tankem ledu, vsekakor pa ostaja kot modri razčlenjevalec dogajanja in gonilna sila za končno razrešitev več kot zapletenega kriminalističnega primera. Osebni blišč mu nekoliko zasenčuje mlada kriminalistka Nika s svojo veliko nadarjenostjo in mladostno zagnanostjo, ki si kljub zapletenosti primera zna najti čas tudi za svojo ljubezensko sopotnico Klavdijo. Prav v primeru Nike pokaže Demšar, da sledi tokovom časa; Nika je tako kot glavna junakinja v Dezorientalki lezbijka.

Otok ima dve osnovni lokaciji dogajanja: prva je idilično majhen in samoten otok na Jadranu, kakršnega se ne bi sramovala ne Baretić ne Dolenc, druga so najpogosteje delovni prostori mariborske kriminalistike. Med njima je nenadni preskok na približno dobri tretjini romana. Na otoku se v vili zakoncev solastnice Paule in njenega moža, Angleža Paula zberejo na Paulino povabilo potapljač Boris z ženo Ano, že omenjeni Nika in Paula in Jaroslav, poslovnež na področju kulturnega menedžmenta, trideset let starejši od svoje prav tako povabljene sodelavke Manje, ki se kljub starostni razliki hoče poročiti z njim. Polovica vile pripada kot enak del dediščine Pauli, njen drugi deli pa njenemu ne preveč uspešnemu in bolj samotarsko delujočemu ljubiteljskemu slikarju Luki, ki že naslednji dan dopustovanja omahne čez ograjo vile in si razbije glavo na skali tik ob valujočem morju, ki bi ga naj odplaknilo globlje v zaliv otoka, vendar tako, da po enem dnevu odkrijejo njegovo truplo. Hrvaška policija razglasi sprva Lukovo smrt kot najverjetneje samomor, morda tudi nesrečo, nikakor pa ne za umor.

Preiskava v Mariboru na svojem začetku ne zadeva primera na Jadranu, vanj se spustijo mariborski kriminalisti šele po naključju, ko odkrijejo na fotografiji poleg zaradi srčnega infarkta umrlega makedonskega kulturnega menedžerja tudi Jaroslava. To odkritje spoji dogajanji na otoku in v mariborski kriminalistiki v celoto. V Mariboru se zvrstilo tri smrti, ena  je srčni infarkt, druga samomor; obe trupli najdejo na dnu Drave, in kot tretja Anina. Njeno truplo najdejo kriminalisti na poziv nenadejanega obiskovalca v stanovanju, ki ga je prevzela od staršev. Prav raziskava Aninega umora da nove podatke za celotno rešitev primera.

Zgornje besedilo je zgolj okviren, močno poenostavljen prikaz. Otok je v svojem celotnem obsegu zapleten. Vanj sega vse polno stranskih zgodb, od katerih je zanimiva vsaka zase npr. vse, kar se naplete okrog Aninega bolj ali manj upravičenega domnevanja, da bi lahko Luko ubil brutalni ljubitelj piva Boris, samo zato ker jo je Luka povabil na ogled svojih slik v njegovem delu hiše.

Kljub vsebinski pestrosti je Otok zaradi jedrnatega pisateljevega stila pisanja lepo berljiva knjiga, ki se jo splača vsaj dvakrat prebrati, ne toliko zaradi globokih življenjskih resnic kot ravno zaradi raznolikosti dogodkov in oseb ki nastopajo v njem. Ena od življenjskih resnic je tudi ta: „S prenapetimi nadrejenimi je treba imeti nekaj več takta, če naj počnejo to, kar želiš ti, obenem pa jih vseeno puščaš v prepričanju, da odločajo oni.”

Med osebami, ki izstopajo s svojimi karakternimi značilnostmi, je nesposobni magister Matjaž Kralj, vodja Oddelka za splošno kriminaliteto, nadut v svojem strahu, da bodo sodelavci odkrili njegovo nerazumevanje kritičnih situacij v posameznih primerih.

Demšar posveti opisu okolja več pozornosti pri dogajanju na otoku kot pa v Mariboru. V tem se približa Dolenčevem Morju v času molka, predvsem pa Baretićevem Osmem poverjeniku. V Otoku je zaslediti še eno Demšarjevo sposobnost: ujeti vzdušje v določeni skupini ljudi, kar se najbolj odraža med povabljenci na otoku. Bralec se ob nepristnem, morečem vzdušju spomni na dve deli Agathe Christie: Bilo jih je deset (kot model zanj služi ljudska pesem Deset majhnih zamorčkov šlo je…) ali Umor v Orient Expressu.

Otok ni le odlična kriminalka, je kljub nekaterim klišejem (kožuhovinasti plašč arogantne malomeščanke) vendarle dobra knjiga.

Januar

Sin mi na mojo željo pridno prinaša knjige, ki jih Mariborska knjižnica – knjižnica Rotovž na svoji spletni strani priporoča za branje. Ker tako lepo skrbi zame in ker je nekdanji profesionalni košarkar, mu nameravam za njegov rojstni dan podariti knjigo Esada Babačića Veš, mašina, svoj dolg, ki je dobila Rožančevo nagrado že v letu, v katerem je izšla. Torej v letu 2020 s čudovito simetrijo številk, letu, ki je kljub tej simetriji ali pa morda prav zaradi nje prineslo toliko gorja in tegob. Spletna stran omenjene knjižnice jo predstavlja pod geslom Kaj brati, da diši po športu? Najverjetneje se je knjižnica odzvala nacionalnemu medresorskemu programu za spodbujanje branja med mladimi športniki in športnicami z geslom #športajmoinberimo. Predstavitveno spletno besedilo Mariborske knjižnice, ki sta ga pripravili dr. Sabina Fras Popović, s Centra za spodbujanje bralne pismenosti v Mariborski knjižnici in Nives Markun Puhan z Zavoda RS za šolstvo bralca kaj hitro navede, da gre za knjigo, prežeto s športom, kot je denimo Ludvik Staričev Leteči Kranjec, le da gre pri tej knjigi pretežno za spomine s športnikovih tekmovanj, Veš, mašina, svoj dolg (v nadaljnjem besedilu le Veš), knjiga s 33 kratkimi eseji, pa je nekaj veliko širšega – in globljega. In to kljub doživeto opisanemu dogajanju zlasti v košarki, pa naj gre za ljubljansko krajevno skupnost Vodmat, za velikane slovenske, jugoslovanske in ameriške košarke, pisanju, ki bi navdušilo Jack Londona in Ernesta Hemingwaya, pa ne samo o košarki, tudi o nogometaših in tenisačih. Predstavljanje Veš kot knjigo o športu bi/bo razočaralo veliko bralcev, ki bi/so pričakovali knjigo o športu od prve do zadnje strani, soočili pa bi se/se bodo v glavnem z miselno zahtevno literaturo. Čistih esejev o športu je v knjigi, denimo, največ pet, pri ostalih od triintrideset pa se pisatelj dotika košarke in ostalih športov le v reminiscencah. Babačića je šport nedvomno osebnostno oblikoval, toda veliko mu je dal v osemdesetih letih tudi slovenski pu, tako da bi ljubljanske ulice kar poimenoval po njegovih vidnih slovenskih predstavnikih. Z velikim nesorazmerjem med športom in ostalim bi lahko Babačić najverjetneje odbil veliko bralcev, ki bi si Veš sposodili v dobri veri, da gre le za knjigo o košarki, zato bi morala Mariborska knjižnica predstaviti knjigo takšno kot je: zbirka esejev s široko zastavljeno tematiko v kateri je najti sicer veliko zapisanega o košarki in še drugih športih, še mnogo več pa je v njej razmišljanj o človeku in času, ki ga doživlja, pa naj bo to otroštvo in mladost v socializmu ter zrela leta v neoliberalizmu, ki ne more dati drugega kot odtujitev in razčlovečenje, če se pustiš zavesti v vrtinec.

Veš prevzame bralca s svojo poetičnostjo. Res je, da danes pri sodobnem romanu in prozi nasploh ni več redkost najti pisatelje, katerih ustvarjalno izražanje se približuje meji med prozo in poezijo, toda pri Babačiću gre za poezijo, katere verzi so prešli v prozne vrstice, ne da bi pri tem izgubili svojo poetičnost. Neposredno umeščanje poezije v prozo je pri Babačiću opaziti tudi v sami strukturi zbirke in ne le v blestečem stilu nekoga, ki je v istem proznem delu bolj pesnik kot pisatelj, oboje pa v zvrhani meri. Babačić v enem zadnjih esejev ponavlja (od)stavk, kot da gre za refren, zbirko svojih esejev pa konča s tisto tematiko, s katero je začel – s športom.

Kar zadeva relacijo pisatelj – pesnik, bi bila zanimiva tudi primerjava Babačićevih esejev s Cankarjevimi črticami: Cankar je v njih vendarle predvsem pisatelj, Babačić pa v svojih esejih pesnik, zlasti v tistih, ko razmišlja o ljudeh in življenju.

Babačić v svojem Veš zahaja v leta svojega otroštva in mladosti, vendarle ni jugonostalgik, vsaj politično ne. V političnem smislu pomeni socialistična Jugoslavija zanj sistem dušljivega enoumja, vendar je čas v njem tekel počasneje in več je bilo solidarnosti ter topline med ljudmi kot po osamosvojitvi. Ob podoživljanju pisateljevih mladih let v tej knjigi se bralec lahko spomni na misel finskega pisatelja Mike Waltarija z njegove knjige Egipčan Sinuhe, po kateri je lahko življenje celo za sužnjevega otroka polno svetlobe.

V Veš iskrivost misli prehaja v humor, denimo zvalnik pisateljevega imena Esad zveni v južnoslovanskih jezikih enako kot črkovanje začetnic ZDA (SAD – Esade!). Nekajkrat omenja, da Slovenci govorijo vice o lenih Bosancih. Kar ne bo povsem veljalo. Mar Babačić ne pozna vica, ki ga pozna veliko Slovencev po katerem Bosanec (Mujo? Haso?) oporeka temu, da naj bi Bosanci bili leni: „Mi nismo leni! To so Črnogorci, mi smo neumni.” Slovenci zelo radi širijo vice o Husu, Muju in Fati, ki pa predstavljajo bolj ali manj sočen, iskriv humor v katerem bi lahko razpoznali tudi sami sebe, če bi imeli dovolj poguma.

V svojem življenju nisem prebral veliko knjig poezije, vendar to Babačićevo knjigo uvrščam mednje.

Sinu pa bom v podarjeno knjigo priložil listek s seznamom naslovov poglavij, v katerih piše Babačić o košarkarjih in košarki, tudi tisti v Vodmatu. Upam, da se bo lotil tudi ostalih poglavij, pa ne zaradi tega, da bi potegnil iz njih še kaj takega, kar je zapisano o košarki ali kakem drugem športu.

Mariborska knjižnica, Knjižnica Rotovž, je na spletu v jeseni leta 2020 že drugič zapored predstavila knjigo esejev. Še bolj kot pri predhodni knjigi, se srečamo s tokrat povsem avtobiografskimi eseji v knjigi Pišem sebi irske pisateljice Emilie Pine, profesorice na Irski univerzi v Dublinu, ki je za to svojo prvo zbirko osebnih esejev leta 2018 prejela The Butler Literary Award. Pišem sebi je v svojem izrazu tako globoko avtobiografska, da predstavlja že kar literarni avtoportret.

Knjiga s šestimi eseji v kateri obsega vsak v povprečju več kot petintrideset strani, zajema avtoričina življenjska obdobja: ločitev njenih staršev, ki sta se ločila kljub tradicionalističnemu irskem okolju, ki tega naj ne bi dovoljevalo, problematično najstniško odraščanje, soočanje z biološkimi procesi v rodilnih organih sleherne Evinega rodu in nato z neplodnostjo, skrb za očeta, kroničnega alkoholika in večkrat ne najbolj sprejemljiv odnos kolegov z univerze. Pisateljica pri tem ne upošteva časovnega zaporedja. Kot prvi esej postavi svojo in sestrino skrb za očeta, ki mu v Grčiji odpovedujejo jetra (Zapisi o nezmernosti), nadaljuje s poskusi umetne oploditve (esej Leta otroka), da bi v predzadnjem eseju (Nekaj o meni) pisala o tem, kako je s samouničevanjem v najstniških letih skoraj dosegla dno in se začela dvigovati šele kot študentka, ko je imela možnost izbirati po svoji volji (študijske programe). Edino zadnji esej (Tega ni na izpitu) sodi časovno tja, kjer mora biti po zakonitosti časovnega zaporedja.

Pisateljica zdrsi v svet mamil (vse razen heroina in cracka), pitja neizmernih količin alkohola in promiskuitete (med spolno igro z zanemarjenimi neznanci si je dopovedovala sama pri sebi/sama v sebi: „Ni me tu”) ob čedalje daljšem izostajanjem s pouka že pred svojim petnajstim letom. Ona in njene prijateljice prepričujejo same sebe, da so neprebojne, dejansko pa gre za strah, osamelost in pomanjkanje samozavesti. Zanimivo pri njej je to, da je mati zanjo v bistvu lepo skrbela, ko je bilo treba zanjo kaj urediti (prepis iz ene šole na drugo), in vsako noč jo je čakala, dokler se ni vrnila domov z vsakonočnih divjih zabav. Najverjetneje dekletu to ni zadoščalo, pogrešala je materinsko toplino, ki ji je mati, živeča v svojem svetu, ni mogla dati. Pisateljičina sestra je njeno živo nasprotje, je, kot bi temu rekli, povsem normalen otrok, ki se kljub sestrinemu vedno globljem pogrezanju potrudi ohranjati z njo zdrav odnos.

Emilile Pine je nedvomno feministka, vendar pri tem ni zaletava, vihravo fanatična, njen feminizem je senzibilen, globoko občuten - boli jo, ko jo kolegi prekinjajo med strokovnimi razgovori in pripominjajo, da je luštna. Njihov kompliment, da je mladostna, razume drugače, je pa odločna, ko svoje študentke vzpodbuja, naj kot ženske ne molčijo, ko to ne bi smele, naj ne zapadajo v vedenjski vzorec večne ženske pohlevnosti, četudi le navzven.

Pisateljičin jezik je preprost, stavki niso daljši od treh vrstic, pogosto, ko hoče kaj poudariti, piše kratke, tudi eno-, dvobesedne stavke. Kot prof. Vesna V. Godina! V takih primerih se njen jezik približa pesniškemu, kar za zbirko kot celoto vendarle ne moremo reči. Na primer:

Mislim, da bi govorilo (mišljeno je žensko telo, op. B. Breže) o bolezni in okrevanju, o trdnosti in o rasti. Mislim, da bi govorilo o izgubi in žalosti. O osamljeni drži in objemanju. O dolgoživosti in preoblikovanju. O zadovoljstvu. O sreči. O veselju. Mislim, da bi zvenelo močno. Mislim, da bi zvenelo glasno.

Posebnost njenega stila pisanja je, da v njeni zbirki esejev ni imen, tudi pri materi in očetu ne. Če pa že, potem uporabi samo prvo črko imena, npr. R za svojega partnerja in V za svojo sestro, medtem ko njenega mrtvo rojenega otroka imenuje s polnim imenom Elena.

Pišem sebi ni ne edina ne prva knjiga, ki vzbuja asociacije na druge knjige. Na primer: Dezorientalka (težave z birokracijo za pridobitev pravice za umetno oploditev, neprijetnosti pri umetni oploditvi), Košček čokolade v pasji dlaki (težave z birokracijo za posvojitev otroka, Mi, otroci s postaje Zoo (otroci z velemestnega dna), po kateri je bil posnet tudi film. Do kod privede razbita družina, najdemo že v Makarenkovi Pedagoški poemi, čeprav tam otroke z razbitih družin rešuje socialistična ustanova, pisateljica pa se je iz dna dvignila sama. In konec koncev, tu so tudi dela Charlesa Dickensa.

Marsikateri bralec si bo enkrat za vselej zapomnil groteskni prizor v katerem pisateljica v porodnišnici fotografira sestro na njeno željo, kako ležeča v porodniški postelji, stiska k sebi lepega, toda mrtvorojenega otroka in pri tem zmore še smehljaj.

Pišem sebi ni le knjiga za ženske o ženskih stvareh (esej Zapisi o krvavenju in drugih zločinih), v veliki meri namenjena je tudi moškim, da bi spoznali, kako trpi ženska zaradi bioloških dogajanj v njej sami, o katerih se jim niti sanja ne kot tudi to, kako ženska dojema komplimente, ki to zaradi nerodnosti ali pa zaradi slabo prikritega podcenjevanja sploh niso (esej Tega ni na izpitu). Skratka, Pišem sebi je knjiga ob kateri bi naj moški globlje spoznali, kaj je biti ženska; je knjiga, ki bi naj bolj osveščala moške kot ženske, ker jim je to, kar je zapisano v knjigi, bližje.

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.