Branje v času korone 4

Leto izida: 2021Področje: Strokovno gradivo za odrasleCiljna skupina: odrasli, starejši

O branju v času korone piše Borivoj Breže, član Rotovškega bralnega kluba

avgust - septemeber 2021

Glede na to, da sem v zadnjih dvomesečjih prebral po dve, tri knjige, se res ne bi smel proglasiti za knjižnega molja. Vzrok za manjše število prebranih knjig je že vse od začetka meseca julija dalje obdelava knjige ameriške kozmologinje in astrofizičarke Katie Mack (1981 - ) z naslovom Konec vsega (Gledano astrofizikalno), ki sem ga pripravljal za svoje predavanje v mariborskem Astronomskem društvu Orion in ga v sredo, 22. septembra on line tudi izvedel.

Ta prvenec ugledne ameriške kozmologinje so proglasili za znanstveno knjigo leta po izboru revij in časnikov Economist, Observer, New Scientist, BBC Focus, Independent in Washington Post.

Avtorica knjige Konec vsega Katie Mack, v nadaljnjem besedilu Katie, s svojim duhovitim in vedrim stilom, ki ga primerjajo z občudovanja vrednim pripovednim stilom Carla Sagana ameriškega astronoma in eksobiologa (1934–1996), privaja bralca na zavedanje, da ima vesolje kot celota svoj začetek in konec. Pri tem vnaša v besedilo zgodovino kvantne mehanike ter splošne teorije relativnosti vse od začetkov 20. stoletja dalje in nekatere doživljaje iz svojega življenja, predvsem razgovore z uglednimi astrofiziki in kozmologi ali njihove posamične izjave. Konec vsega je od prve do zadnje strani kozmološka knjiga, ki tam, kjer je potrebno, vključuje tudi astrofiziko in zgodovino astronomije ter znanosti. Najprej pa moram pojasniti, kaj je kozmologija. To je predvsem teoretska veja astronomije, ki jemlje za svoje področje znanstvene obdelave vesolje kot celoto.

Že na samem začetku Katie napove, da čaka vesolje konec bodisi v ognju ali v ledu. Na koncu poglavja pa navede osnovnih 5 hipotez po katerih bi vesolje docela razpadlo.

Največja vrednost Katijenega prvenca je v tem, da Konec vsega ni le knjiga o možnih koncih vesolja kot takega, ampak, nam daje znatno več znanja od tistega, ki zadeva vzroke za dokončno in popolno kataklizmo ter njen potek. V Koncu vsega je prikazan celoten vek trajanja vesolja od vsega začetka dalje, pa naj bo to na osnovi konkretnih opazovanj, na osnovi podatkov, pridobljenih z meritvami, ali na osnovi hipotez, ki so se izkazale pravilne in hipotez na katerih je morda vendarle nekaj uporabnega.

Carl Sagan in Katie s Koncem vsega nista edina s svojim, živim, Katie že kar s humornim načinom pisanja. Najdemo ga npr. tudi v predavanju Brian Greena: Smisel teorije strun. To kar je morda pri Katie edinstvenega, je, da skuša preiti že kar v leposlovni, esejistični, anekdotično dokumentarni način pisanja, kar je zlasti razvidno iz zadnjih dveh poglavij.

Morda je prišla Katie v prizadevanjih, da bi se čim bližje približala bralcu, najbližje. Tako uporabi za odtrgovanje in odletavanje planetov od svojih siceršnjih eliptičnih orbit pri eni od inačic konca celotnega vesolja, imenovani veliki raztrg primerjavo, da se planeti razhajajo/izgubljajo v temo kot gostje z večerne zabave ali opiše področje strukturne urejenosti v sicer večinskem področju najvišje možne strukturne neurejenosti, kot vstop v sobo s podrto vrsto domin, ki so, padajoče ena na drugo, polegle v urejeno vrsto. Če je prva primerjava nekam preveč domača, pa ima zato druga svojo popolno pedagoško upravičenost.

In vendar njena knjiga ni lahkotno, kaj šele zabavno branje. Daleč od tega! Kljub mestoma svoji besedni igrivosti je Konec vsega zahtevna knjiga, ki vendarle zahteva od bralca veliko zbranosti in razmišljanja ter ga navaja, da pogosto poseže tudi po drugem gradivu s tega strokovnega področja in da se povezuje s spletom.

Za grafične prikaze premišljeno izbere diagrame splošnega tipa in nazorne slike, iz katerih takoj razberemo, za kaj gre, npr. zaporedje shematskih risb za širjenje vesolja.

Katie pokaže v svoji knjigi znanstveno poštenost: tako ne vztraja, da bi vse štiri temeljne sile: elektromagnetno, močno jedrsko in šibko jedrsko ter gravitacijsko na vso silo združevali v eno samo. Dvomi tudi v to, če so bile te sile v ognjeni krogli velikega poka res tiste, kot jih pojmujemo danes. Podvomi tudi v teorijo strun in soglaša s tistimi vrhunskimi znanstveniki, ki menijo, da bi bilo treba temeljito pregledati teoretične modele z zadnjih petdesetih let. Katie prenese izjavo kozmologa teoretika Neila Turoka: „Vrnimo se, prevrtimo čas za petdeset let nazaj in recimo: ’Kolegi, vse skupaj gradimo na pesku.’ ” Avtorica Konca vesolja ugotavlja tudi, da so določeni elementi sevanja, običajne materije, temne materije in temne energije sicer znani in da vemo, kako delujejo, ne vemo pa, zakaj je tako, zakaj so določene izmerjene vrednosti takšne, kot pač so, in zakaj niso drugačne.

Tisto, kar nekolikanj zmanjša vrednost Konca vsega, je prevod Nikija Neubauerja, ki za določene strokovne izraze uporablja neko svojo nomenklaturo.

V Večerovem kotičku Preblisk, rezerviranem za bolj ali manj globoke misli bolj ali manj znanih ljudi, je bila pred leti objavljena misel, da se bo človeštvu slabo pisalo vse dotlej, dokler ne bo spoznalo, da je smrt sestavni del življenja. To misel lahko ob knjigi, kot je Katiejina, uporabimo za spoznanje, ki ne velja samo za smrt posameznika, ampak za vesolje kot celoto. Torej: konec vesolja je treba jemati kot sestavni del življenja.

Gledajočemu na spletno stran Mariborske knjižnice je pritegnila mojo pozornost knjiga Jurija Pivke Umazan konec zime, v nadaljnjem besedilu samo Umazan. Umazan je tipični roman sodobnega sveta v katerem veliko ljudi ne zna več živeti drug z drugim, vsekakor pa jim je to skoraj nepremostljiva težava.

Zgodba, v kateri se pisatelj predvsem poglablja v glavnega junaka Maxa, je dokaj preprosta.

Maxa zapusti žena Klara, ker hoče v miru razmisliti, kako naprej z njuno skupnostjo. Maxu se, kar je povsem razumljivo, začenja podirati svet, saj odselitev žene pomeni najpogosteje prvo, če že ne najbolj dramatično dejanje v procesu prekinitve zakonske skupnosti. Do sem izgleda zgodba Klare in Maxa nič drugačna kot toliko, toliko drugih. Za Maxa je Klara idealna ženska, tako po zunanjosti kot tudi sicer, zaljubljen je vanjo, toda to očitno ni dovolj za trajno ohranitev skupnosti. Max izsili od svojega šefa neplačan enomesečni dopust in se odpelje s svojim avtom v neznano. Ustavi se v Istri, kjer sreča Miriam, žensko poznih srednjih let, izobraženko, živečo v idilični samoti, neke vrste teto Pehto za odrasle. Miriam ga hitro prečita in mu svetuje besedno sicer dokaj robato zveneče življenjsko pravilo, naj živi iz polnih jajc, to je, da mora živeti sproščeno in polno življenje, v katerem ne sme biti laži niti samemu sebi niti drugim. V svojih razmišljanjih Max spozna, da je hotel že od otroštva dalje ugajati dalje in da je Klaro odbijalo od njega prav to, da jo je hotel na vsak način osrečevati kot popoln zakonski mož. Potem, ko ji pove to svoje spoznanje, lahko ponovno zaživita skupaj.

Max, osrednja osebnost romana in prvoosebni pripovedovalec, predstavi pred bralcem vse svoje življenje. Materialno, kot da se je rodil z zlato žlico. Ima najlepše in seveda zato tudi najdražje igrače ne samo v svojem razredu, ampak na vsej šoli in vendar njegovo otroštvo ni srečno. Oče in mati sta oba znana univerzitetna profesorja. Mati, lepotica, počasi hira, ker jo duši starinska hiša, od katere se mož ne more odtrgati. Nikoli ni zbrala poguma, da bi se ločila od moža; pogosto je govorila Maxu, da se takrat ni nihče ločeval, v čemer bi bil kanček resnice le, če primerjamo število ločitev v času Maxovega otroštva s številom ločitev v današnjem. Oče je hladen do Maxa. V svojem pravičništvu se tudi enkrat krepko znese nad Maxom, ki je hotel obdarovati svojega prijatelja z bankovcem za 20 zahodnonemških mark iz njegove blagajne. Ob vsakoletnem dopustu na morju se oče sicer nekoliko sprosti in se zbliža s sinom, vendar tudi tukaj doživi mali Max grenko razočaranje, ko oče skorajda brezbrižno, brez pohvale sprejeme Maxov ulov velike ribe gof. Max se mu čez leta upre, tako da se odreče službi, ki mu jo je priskrbel oče, in si izbere drugo, bolj donosno, ki pa ni v nobeni zvezi s študijem biologije, ki ga je Max končal v roku. Max dobro opravlja svoje dobro plačano delo, čakala bi ga uspešna kariera, če bi mu bilo kaj za to. V mislih se vrača v konec študentskih let, ko se je z vrstniki odpravil visoko v Ande in mu je bil to najlepši čas v življenju, če odštejemo zaljubljenost in srečo, ki jo je užil v prvih letih zakona s Klaro. V času, ko sameva brez Klare, pričakujoč, da bo dobil vlogo za razvezo od Klarinega advokata, najde vendarle kljub obupu in strahu toliko moči, da se pokuša sestaviti. V svojih razmišljanjih Max pride do spoznanja, da je, čuteč krivdo, ker se ni pomudil ob materi zadnji večer njenega življenja, hotel nagonsko narediti vse, da bo Klara srečna. Nikakor ni želel tvegati njene nesreče, in kolikor je lahko, se je trudil biti dober mož. Pivka v tem ni edini: do česa lahko privede moževo prizadevanje, da bi bil popoln v zakonu, prikazuje Bergmanov film iz leta 1971 Prizori iz zakonskega življenja (slovenski prevod, v angleščini The Touch) z Max von Sydowom, Bibi Andersson in Elliotom Gouldom v glavnih vlogah.

Maxova odločitev, da zapusti kup opek, kot imenuje svojo v stilu opremljeno hišo in da se odpravi poiskat samega sebe daleč stran od urbanega mravljišča, čeprav bo zaradi tega izgubil zaposlitev ali pa bo premeščen na ponižujoče nizko delovno mesto, je edino pravilno, kar je lahko storil. Imel pa je veliko srečo, da je srečal Mirijam, ne le gostiteljico na neke vrste turistični kmetiji, ampak pravo Sibilo življenjskih modrosti, ki jih izreka v krepkih besednih povezavah, kar je bila nekaj desetletij nazaj značilnost neformalnih pogovorov izobražencev med seboj.

Max ima v sebi temne strani, ki niso le posledica očetove hladnosti. Prav v odnosu do matere deluje kot antijunak. Vidi, da trpi ob očetu, ki ji ni sposoben dajati toplih čustev, čeprav jo ima po svoje rad. Še v svojih deških letih prigovarja Max, naj se vendarle enkrat že loči, saj je še vedno mlada in lepa. Pri njegovih trinajstih letih mu je začelo presedati, da se mati ne more iztrgati iz čustvene otopelosti. Neha jo božati in objemati kot sin, kar ona opazi. Tudi on ni sposoben dajati materi to, kar mati lahko pričakuje od odraščajočega otroka. Ni čudno, da mati shira poleg nelagodja zaradi življenja v stari hiši še zaradi moževe in sinove čustvene neodzivnosti. To njeno ugašanje spominja na tragedijo glavne junakinje v romanu Brine Svit Smrt slovenske primadone.

Struktura romana z devetinštiridesetimi oštevilčenimi poglavji v knjigi Umazan je svojevrstna in najverjetneje ugaja večini bralcev: stavki imajo praviloma dve do največ tri vrstice. Skupina stavkov, ki določa nek dogodek, tvori samostojen odstavek s presledkom za naslednji odstavek.

Nikakor pa ni posebnost Pivkovega pisanja, da se v odstavke, ki zajemajo neko določeno dogajanje v posameznem poglavju, vrinjajo odstavki s preteklih obdobij Maxovega življenja npr. otroštva, mladosti (pogovori z očetom in/ali materjo), življenja s Klaro ali srečevanj s sodelavkami (z Barbaro, ki podobno gleda na življenje kot Max) in s sodelavci (s priliznjenim karieristom Tomasom).

Roman ima tudi določeno simboliko. Maxu se dva do trikrat na leto v spanju prikaže ogromen val, visok kot stena, ki drvi proti njemu kot cunami grozeč, da se bo zgrnil nadenj, tik preden se zbudi. Max pojmuje ta val kot posledico potresa, ki je nastal na dnu morja njegovega življenja.

Opis spomladanskih umazanih zaplat snega, vreden samega Jančarja (Severni sij), je prispodoba za obet ponovnega življenja s Klaro po mučnem, a potrebnem razčiščevanju s samim seboj. Maxovo branje Walt Whitmanovih Travnih bilk je klic k naravi, katerega del se čuti Max in h kateri se bo vrnil. S Klaro, seveda.

Spremno besedo z naslovom O odnosih, ki jih konec zime in valovi potisnejo v nove okoliščine je globoko občuteno in analitično napisala Tonja Jelen in že kot tolikokrat doslej se je pokazalo, da imamo v Sloveniji zadnja desetletja ne samo nadarjene ustvarjalke in ustvarjalce leposlovnih del, temveč tudi tiste, ki ustvarjajo spremna besedila kot prave študije.

Umazan konec zime morda res ni leposlovni presežek, je pa dobra knjiga, ki iz po statistiki neobetavne situacije privede bralca, Maxa in Klaro do srečnega konca, ki pa vendarle ni Hollywoodsko/Bollywodski pocukran happy end.

 

Marcela Štefančiča jr., v nadaljnjem besedilu samo Štefančiča, pozna širša javnost kot dolgoletnega nepogrešljivega, najverjetneje tudi enkrat v prihodnje kot neprekosljivega voditelja ponedeljkovih TV oddaj z naslovom Studio City, znatno manj pa je znan kot publicist in pisatelj. Pred nekaj, denimo tremi leti, pa sem prvič slišal ali prebral, da je izdal eno od svojih knjig. Ko sem pregledoval septembrsko številko Bukle za leto 2021, sem zagledal naslov njegove najnovejše knjige Slovenski sen in si porekel, da to knjigo moram prebrati, pa naj stane kar hoče. Ko sem prišel domov, sem kar zagrizel vanjo in si že že po nekaj straneh me je prijelo, da bi kupil to knjigo, prvo leposlovno po očetovi smrti decembra 1996. Podedoval sem namreč veliko večino njegovih knjig. Bilo jih je toliko, da sem se zaklel, da ne bom kupil nobene knjige več razen za darila prijateljem in svojim najbližjim z izjemo kakšnega priročnika in tistih knjig s področja astronomije, ki bi jih lahko uporabil kot član mariborskega astronomskega društva Orion od leta 2017 dalje za učbenike s tega področja. Vse ostalo bi si sposojal iz mariborske univerzitetne in rotovške knjižnice.

Slovenski sen je knjiga, ki na svojih nekaj manj kot pet stotih straneh združuje dvaintrideset naslovov. Veliko, največ zgodb pod njimi velja galeriji Slovencev, predvsem moškim iz dvajsetega stoletja, največ iz druge in prvih dvajsetih let enaindvajsetega, kar nekaj jih je s filma, ni nujno, da so le slovenski z večinoma slovenskimi igralkami in igralci, so pa tudi teme, ki kažejo tipične slovenske lastnosti, pri čemer ne smemo pozabiti športa. Veliko med njimi jih je že pokojnih, so pa med njimi tudi takšni, s katerimi je prijateljeval. Kot takemu je prvo poglavje v knjigi posvetil prezgodaj umrlemu Alešu Debeljaku, slovenskemu pesniku, esejistu, prevajalcu in univerzitetnemu profesorju. Z veliko topline je poleg faktografskih podatkov o njegovi igralski karieri posvetil tudi pokojnemu gledališkemu, filmskemu in predvsem za najširši krog javnosti priljubljenemu televizijskem igralcu Jerneju Šugmanu. Z občudovanjem je opisal protislovno osebnost nedvomno enega največjih povojnih pisateljev, Vitomila Zupana, imenujoč ga slovenskega markiza de Sada. Med izredno pozitivnimi osebnostmi, med katerimi je tudi prva in doslej največja mednarodna filmska zvezda Ita Rina iz Divače, je tudi najbolj negativna. To je Odilo Globočnik, eden najhujših esesovskih zločincev, Hitlerjev obdarovanec, ki je imel na vesti vsaj dva milijona ljudi, človek, ki so ga od nepojmljive morije odvračali celo tisti iz lastnih vrst in je povrh vsega mrzel in preziral lasten narod, pri čemer pa je pisal svoj priimek v čisti slovenščini Globočnik in ne ponemčeno Globotschnik, kot bi bilo sicer treba. Med slovenskimi igralci, ki je igral v največ tujih filmih, največkrat nemškega oficirja v Drugi svetovni vojni, je Demeter Bitenc, velik svetovljan par excellence. Kot velik, morda največji poznavalec filma v Sloveniji, seveda ne samo domačega, je Štefančič predstavil režiserja Boštjana Hladnika, ki je v svojem filmu Maškarada, posnetem leta 1977, prikazal tak prvinski prizor spolnega akta, kot ga še pred njim ni nihče, in vendar je kljub temu kot po čudežu šel mimo filmske cenzure. Z njemu lastno igrivostjo duha je Štefančič tudi opisal tisto zgodovino ljubljanskega kinematografa Sloge, ko je bil še kinematograf, specializiran za pornografske filme. Zapis, kako je nastajal prvi slovenski zvočni film Na svoji zemlji, je Štefančič podal z vso toplino in njemu dano duhovitostjo, ko je zapisal, da je pri snemanju tega prvenca s partizansko tematiko šlo vse narobe, kar je lahko in vendar bi bil ta film še celo za današnje pojme velik uspeh. V zapisu o jugoslovanskem filmu Bitka na Neretvi Štefančič dokazuje, da ni bil šablonsko skrpucalo in politično propagandni izdelek tedanje jugoslovanske filmske industrije, ampak, da gre za presenetljivo dober film, ki ga je ameriška akademija za podeljevanje oskarjev postavila na tretje mesto med tujejezičnimi filmi, posnetimi za tisto leto ter da je njegov režiser Veljko Bulajić nadarjen režiser in ne (le) politična marioneta. Predvsem pa je Štefančič poudaril, da Bitka na Neretvi ni ne srbski, ne hrvaški, ne bosanski, ne črnogorski film, pa tudi slovenski ne, ampak, da ga je treba jemati kot jugoslovanskega. Na primeru avstrijskega Slovenca Handkeja Štefančič se izreče v prid nesporne umetnine, čeprav je njen avtor problematični umetnik kot je na primer tudi Knut Hamsun in še nekateri drugi, ne manjka se jih. Sebe kot športnega navdušenca predstavi Štefančič v opisu izrednih dosežkov hokejista Anžeta Logarja v ameriški nacionalni hokejski ligi in v osvojitvi prvega mesta slovenske košarkarske reprezentance na evropskem prvenstvu leta 2018. V esejih v Slovenskem snu se avtor spusti v nekatere lastnosti slovenskega karakterja. Tako v eseju o sosedu Vidu prikaže poštenega soseda iz Aškerčeve balade, ki prestavi svoj mejnik na sosedovo zemljo, kar morda res ni slovenski nacionalni šport, prav gotovo pa ni izjemna redkost. Štefančič se ne ustavi le pri premikanju mejnikov. Pohlep po sosedovi lastnini razširi tudi na prilaščanje češenj s sosedove veje, ki moli na njegov vrt, čemur sledi tudi pričkanje na sodišču, kar sodi že v Butale ali na Višnjo goro. Tudi brutalnost patriarhalnega moža nad ženo, ki je trajala nekaj stoletij vse do druge polovice prejšnjega stoletja in še potem najde svoje mesto v knjigi, pri čemer se Štefančič naslanja na veliko slovensko knjižno uspešnico Ogenj, rit in kače, niso za igrače. V knjigi ne manjka niti pronicljiva in duhovita analiza družbeno političnih odnosov: z množičnimi nakupi kiča in kavbojk v Ponterossu je jugoslovanski socializem reševal italijanski kapitalizem, pa tudi Jugoslavija je ekonomsko in razvojno prosperirala vse dotlej, dokler jo je ameriški kapitalizem reševal z denarjem, ker jo je potreboval, čeprav takšno kot je bila. Ko mu po letu 1980 to ni bilo več v interesu, se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi in Jugoslavija je propadla. Kot predlog za demokratično družbo prihodnosti vidi Štefančič v žrebu iz antičnih Aten, ki so ga najverjetneje uporabili res prvič v Atenah, ne pa tudi zadnjič: uporabljali so ga v mestnih državicah v Italiji, tudi v Benetkah, v Španiji tj. v več mestih v Aragonskem kraljestvu (Barcelona, Zaragoza) v več regijah v Kastiliji (Murcia, La Mancha itd. ). Tudi v današnjem svetu poizkušajo ponekod, kot navaja Štefančič, z uvajanjem žreba ali vsaj z nekaterimi njegovimi elementi v telesih upravljanja, pa naj bo to v kitajskem Wenlingu, nizozemskem Utrechtu, v španski mestih od Barcelone do Madrida, v Švici in na Irskem (pri spreminjanju ustave).

Štefančičev jezik in stil sta bogata v svoji pestrosti. Uporablja veliko strokovnih izrazov, skovanih iz latinščine in grščine, npr. viralen in distopija (tujka današnjega časa, kot so bile svoj čas alienacija, paradigma in sintagma), na veliko pa uporablja angleške besede, ki so se zasidrale v slovenščino kot fejk in fen. Igriv je v obračanju istih besed v stilu: napisal je knjigo in knjiga je napisala njega. Značilno zanj je izredno temperamentno naštevanje. Je eruptivno kot vulkan kar temu primerno povzroča dolge stavke, ki pa jih je kljub temu užitek brati. Kot da bi nekdo Mozartu naročil, naj uporablja v svojih partiturah črke namesto not. Tako kot v tem stavku: „In dalje, izkoristil je vero v milenijske »vizionarje«, genialne amaterje, inovatorje, spletni narcizem in serijske podjetnike (ki znajo ljudi prisiliti v trošenje, zapravljanje konzumiranje), evangelij Silicijeve doline (bodi prvi, razmišljaj pozitivno! delaj trušč), ekshibicionistično slo po sledenju, sledilcih in dostopu ter obsedenost z ekonomsko svobodo, velikimi idejami, ekskluzivnimi projekti in brendiranimi doživetji, ki jih širijo in podžigajo družabna omrežja digitalne revolucije, s čimer ustvarjajo rašomonski postresnični svet, v katerem ima vsak ne le pravico do svojega mnenja, ampak tudi pravico do svojega dejstva, v katerem se od ljudi pričakuje in terja, da so zanimivi in bizarni, ne pa verodostojni, čustveni, ne pa resnicoljubni, trendovski, ne pa točni, viralni, ne pa angažirani, v katerem lahko ameriški predsednik vsak dan izreče po šest laži, v katerem ruski troli ustvarjajo lažne Američane (zanikovalci holokavsta lažno zgodovino, zanikovalci podnebnih sprememb lažno znanost ipd.) v katerem je mogoče prodajati reči, ki jih ni (festival Fyre), a jih ljudje hočejo, v katerem se rojeva idealni subjekt totalitarne oblasti (ne prepričani nacist ali prepričani komunist, temveč ta, ki ne ločuje med faktom in fikcijo ter med resnico in lažjo, kot bi rekla Hannah Arendt), v katerem so vsi tako odvisni od statusa quo, da si alternative sploh ne znajo predstavljati, in v katerem ljudje dobesedno čakajo, da bi jih kdo nategnil.

Slovenski sen je knjiga esejev. Čeprav je Štefančič v njej moral uporabljati tudi zgodovinsko faktografijo, saj je magister humanističnih znanosti, je to njegovo delo vendarle plod živih spominov na ljudi s katerimi se je družil ali vsaj bolj ali manj dobro poznal, je delo njegovih razmišljanj in deluje v celoti gledano predvsem kot publicistična mojstrovina z dokumentarnimi prvinami. Vendar mu ne gre v vsem popolnoma zaupati. Za film Bitka na Neretvi bi naj uporabili ameriške tanke šerman (po generalu Shermanu), seveda z nemškimi oznakami, za katere je Štefančič napisal, da so jih začeli izdelovati šele po II. svetovni vojni. To preprosto ni res, šerman je bil ključni ameriški tank te vojne. Tudi če so jugoslovanski filmarji za snemanje tega filma res uporabili šermana, ki jih je imela JLA še več kot trideset let po koncu vojne, bi bilo treba preveriti na filmu samem. Vendar je to malenkost v primerjavi z vsem tistim, kar knjiga daje, tudi če bi se našlo v njej še kaj podobnega.

Slovenski sen je knjiga, ki jo bodo bralci zaradi izbranih likov in miselne živosti še dolgo pomnili. Ni pretirano, če zapišemo, da je Štefančič s Slovenskim snom posegel globoko v narodovo bit. Ne tako sicer kot Ivan Cankar, pa vendarle neizbrisno.

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.