Branje v času korone 3

Leto izida: 2021Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

O branju v času korone piše Borivoj Breže, član Rotovškega bralnega kluba

Junij, julij 2021

Po Citadeli sem si zaželel normalne knjige. Takšne, ki bi imela svojo zgodbo, ki bi bralca potegnila vase. V Univerzitetni knjižnici Maribor sem se zagledal v več kot pol leta staro, septembrsko Buklo, jo dvakrat temeljito prelistal in ugotovil, da je zame trenutno ni bolj zaželene knjige, kot je Mamina zapuščina japonske pisateljice Minae Mizamura. Nekaj več kot pol leta pred tem, poleti leta 2020, sem si v letnem kinu Minoriti ogledal južno korejski film z naslovom Požiganje, ki je nastal po kratki zgodbi japonskega pisatelja Harukija Murakamija Požigalec skednjev. Film me je tako prevzel, da sem si prisegel, da bom moral čimprej prebrati kak sodoben japonski roman, še posebej ker sem, kar zadeva japonski roman, bos. Nisem pa bos za japonski film. Spoznavati sem ga začel v poznih študentskih letih, ko sem v ljubljanski kinoteki z navdušenjem presedel cel teden, vsak večer zapored in se prepuščal nezaustavljivi privlačnosti japonskega filma predvsem iz petdesetih, pa tudi iz šestdesetih let. Še pozneje sem kar planil, ko sem v časopisju prebral, da je film režiral Akira Kurosava, ali da je tudi še v kakšnem drugem filmu igral njegov prvi moški igralec Toširo Mifune. No, imel sem to srečo, da je ljubljanska kinoteka premogla tudi filme ostalih uglednih japonskih režiserjev, vendar je bila večina vseh teh filmov tematsko iz samurajskega obdobja, ki je kot nekakšna kulisa služilo za prenos miselnega sveta najbolj znanih evropskih dramatikov npr. Pirandella (Rašomon) ali Shakespeara (japonski Macbeth v Krvavem prestolu) v japonski film.

Pri prebiranju Minae Mizumurine Mamine zapuščine (v nadaljnjem besedilu Zapuščina) sem naletel na zame presenetljivo močno in že kar groteskno prenašanje evropskega in ameriškega, v nadaljnjem besedilu zahodnega načina življenja v japonskega, pa čeprav je šlo v glavnem za kič že dolgo pred prvo svetovno vojno, zlasti pa po drugi. Ob tem človek preprosto ne more verjeti, da so Japonci najverjetneje že pred drugo vojno, prav gotovo pa med njo, tlakovali prehode za svoje pešce po konfiguraciji ameriške zastave in da so divje zaničevali vse, kar je zahodno. Izrazit primer tega zaničevanja je (samo)govor japonskega poveljnika ujetniškega taborišča za zavezniške vojake v filmu Most na reki Kwai.

Kritični odnos do posnemanja vsega zahodnega pa ni osnovno vodilo Zapuščine. Knjiga ima dva dela. V prvem sestri Natsuki in Mitsuki, obe univerzitetno izobraženi petdesetletnici ne najbolj trdnega zdravja skrbita, predvsem slednja za umirajočo mater najprej v bolnišnici, nato v negovalni bolnišnici.

Mati Noriko, hči gejše in potemtakem nezakonska hči, vendar s priznanim očetovstvom, je v prvem delu osrednji lik za pisateljsko obdelavo. Če je kdo v Zapuščini negativen, če izvzamemo prešuštvo(vanje) Mitsukijenega moža Tetsuja, potem je to ona. Morda zaradi svojega družbenega izvora je oblastna, zadirčna, izbirčna in samoljubna, zato ni čudno, da obe hčeri, v tem sta si složni, želita njeno čimprejšnjo smrt. Res pa je tudi, da njeno ležanje v bolnišnici in nato v negovalni bolnišnici veliko stane, kar je v veliko breme zlasti za Mitsuki, ki ni tako dobro situirana kot starejša Natsuki. Podaljševanje materinega življenja, ki v knjigi meji že na nesmisel, je tako podrobno opisano, kot da gre za scenarij za dokumentarec s področja japonskega gerontološkega oziroma paliativnega zdravstva. Bralec, ki je pri Japoncih vajen na kaj hitro odločitev za odhod v smrt že iz zgodovine, se lahko le čudi, kako se njihov zdravstveni sistem vztrajno bori za življenje, ko je več kot očitno, da je umetno podaljševanje življenja z medicinskega in z etičnega vidika nesmiselno in da lahko nevarno utruja njegove najbližje, ki čisto po japonsko smatrajo, da je skrbeti za umirajočega stvar odgovornosti, ne glede na to, koliko jim je odhajajoči bil blizu kot človek. Še dobro, da je mati pred časom podpisala izjavo, da si želi dostojanstveno smrt, kar končno omogoči, da se, komaj še vedoč zase, odreši vegetiranja.

V drugem delu se težišče dogajanja prevesi v Mitsukine priprave na ločitev od nezvestega moža Tetsuja, ki jim naposled sledi realizacija. Že v prvem delu knjige je Mitsuki v predalu Tetsujeve pisalne mize našla cvetlični etui za robčke, ob čemer je takoj pomislila, da gre za žensko, kar pri vedno elegantno oblečenem Tetsuju, miselno ne preveč globokem univerzitetnem profesorju, ne bi bilo prvič. Mitsuki se nastani v ne najbolje vzdrževanem hotelu, ki deluje kot francoski dvorec, da bi si nabrala moči po materini smrti, še bolj pa zato, da bi spoznala, kako daleč je Tetsuo z žensko, za katero je ugotovila, da ni več najmlajša. S Tetsujevega računalnika je prenesla v svoj prenosnik celotno njegovo dopisovanje s to žensko in z njenimi odgovori, po prenosu pa je njuno medsebojno korespondenco na daljavo zbrisala z njegovega računalnika. Odkrila je tudi, da neznanka preračunava, koliko denarja bo ostalo Mitsuki po ločitvi od svojega moža, kar ji je Mitsuki štela v dobro.

Če je prvi del opisoval odnos japonskega zdravstvenega sistema do umirajočih starostnikov, potem drugi del prikazuje, kako bedno z ekonomskega vidika je lahko življenje samskih Japonk poznejših srednjih let, zlasti nezaposlenih ali zaposlenih za polovični čas kot Mitsuko, čeprav je bila univerzitetna predavateljica za polovični delovni čas in priložnostna prevajalka predvsem patentov. Mitsuko zamolči Tetsuju materino smrt, da ne bi dedoval po njej, sestra Natsuki, deus ex machina, pa ji podari svoj delež od zapuščine po zoprni materi. Mitsuki je s tem denarjem kupila majhno dvoinpolsobno stanovanje in zaživela bo kot veliko osamljenih japonskih vdov ali ločenk samostojno življenje, v katerem bo lahko kdaj pa kdaj obiskala kakšno boljšo restavracijo in prebrala veliko dobrih knjig. Ne bo ji sile, moškega, vdovca, vedno oblečenega v črno, ki ga je spoznala že med materinem ležanjem v bolnišnici in se je z njim srečala še v hotelu, ne bo klicala po telefonu, saj ji po  njeni presoji ne bi mogel dati ljubezni, kot si jo želi ona.

V Zapuščini sta močno poudarjena v najrazličnejših povezavah odnos do sorodnikov in čut odgovornosti do njih. Razen že opisanega vztrajanja Natsuki in Mitsuki, ki se trudita izpolnjevati materine želje in muhe vse do njenega konca, čeprav trpi pri tem njuno krhko zdravje, zlasti Mitsukino, je najti v knjigi še druge primere. Tako je mati Noriko je v svoji mladosti silila, da bi živela pri bogatejših sorodnikih z vzdevkom Jokohame, ki so jo sicer označevali kot dekle, ki ne ve, kje ji je mesto. Kljub temu pa so skrbeli zanjo, kot da je njihova hči, nudeč ji vzgojo, primerno za ekonomsko višje sloje, in Noriko je prejela natanko tisto, zaradi česar je želela k njim. Oče Natsuki in Mitsuki je pobegnil od svoje žene, vendar je finančno skrbel za svoji hčeri, da sta obe dobili univerzitetno izobrazbo. Pri tem ne gre izključno za sorodniške vezi: starka Kaoru je posvojila lepotca Takeruja, ker je bil sin umrle prijateljice, poročene z zapitim Francozom.

Pisateljica je vnesla v roman literarno zgodovinsko zanimivost: japonski roman je nastal iz feljtonskega romana. Najbolj znan, kanonizirani Demonsko zlato, nastal konec 19. stoletja iz danes pozabljenega sentimentalnega ameriškega romana. Tudi Minea Mizamurina Zapuščina je prvič izhajala v letih 2011 in 2012 v 66 tedenskih podlistkih.

Stil pisanja v Zapuščini je do neke mere podoben sodobnemu severnoevropskemu, stavki niso predolgi, knjiga se bere tekoče.

Zapuščina je dobra knjiga. Vsebinsko je bogata, čeprav se v njej ne zgodi ničesar velikega, v njej ni idealiziranja, tudi do Mitsuki ne, življenje s svojimi skrbmi, bolečinami, pričakovanji in veseljem je prisotno kjerkoli na tem svetu. Velika umetniška dela so brezčasna, za Zapuščino pa bi lahko rekli, da jo bralci kljub določeni japonski specifiki (odgovornost!) jemljejo za svojo, kjerkoli so že.

Nomen est omen; ime pove že vse. Ta latinski pregovor me vedno prešine, ko slišim ali preberem drzni naslov neke knjige ali filma. Jemljem ga kot lepilo na muholovcu, ki pritegne veliko filmskih obiskovalcev ali bralcev samo zaradi svojega neobičajnega, beri nespodobnega naslova. Na primer, nisem imel kaj dosti več kot petnajst let, ko sem tik pred blagajniškim oknom kina Udarnik, čakajoč, da bom kupil vstopnico za film, primeren za mojo starost, slišal moškega, ki je s pridušenim glasom vprašal prodajalko vstopnic, ali je na sporedu film „Spoštljiva.” Druge besede, ki je sodila zraven, tj. vlačuga, najverjetneje je šlo za film po drami francoskega filozofa in pisatelja Jeana - Paul Sartra „Spoštljiva vlačuga” (1946), ni izgovoril. Pred leti (2014, 2017 in 2019) se je na slovenskem knjižnem trgu pojavila knjiga v treh delih „Ogenj, rit in kače, niso za igrače”. Stavil bi ne vem kaj, da ta sicer dobra knjiga ne bi požela tolikšnega zanimanja, če bi imela manj vpadljiv naslov. In domnevam, da je tako tudi z odmevno knjigo Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, v nadaljnjem besedilu samo Devica.

Po knjigi nisem segel zato, ker bi me premamil njen naslov, ampak zato, ker sem, joj, kako čas beži, pred svojimi dvajsetimi leti bral v Večeru serijo kolumen izbranih avtorjev, med katerimi je bila tudi Erica. Prevzela me je svežina in jasnost njenega pisateljskega izražanja. In njen pogum.

Marsikdo, ki te knjige še ni prebral ali o njej še ničesar izvedel, se sprašuje, zakaj tak izbor besed in zakaj v takem zaporedju. Erica se je v zakonu z Alešem Debeljakom, pesnikom, esejistom in univerzitetnim profesorjem, s katerim se je srečala in zaživela že v New Yorku, kjer je delala kot dobro plačana bančna uslužbenka, v Sloveniji pa se je poročila z njim in rodila tri otroke, počutila srečno. Pod moževim blagodejnim, točneje pygmalionskim vplivom, se je iz bančne uslužbenke preobrazila v publicistko (kolumnistko) in pisateljico. Aleš je deloval s svojo toplino in dobrodušnostjo na družino v celoti. Kako se naj ljubljena in ljubeča žena počuti drugače kot kraljica? Še zlasti, ker je bil Aleš izredno priljubljen tudi v širši javnosti in domala na vseh kontinentih ne glede na dejavnost, ki jo je opravljal. Zvezo med devico in vdovo poveže Erica proti koncu knjige kar sama, saj sta obe prestavljeni v usodni, enkratni, (za večino vdov) neponovljiv dogodek. Ena izgubi deviškost, druga ostane brez moža. In prasica? V vdovi lahko (kaj)kmalu, vsekakor pa prej ko slej po moževi smrti vzplamti po vseh zakonih narave spolna sla. In da ne bi postala prasica, jo je bilo treba dolga stoletja oblačiti v raševino, jo zadrževati nekje v temačnem zakotju in v čim večji bedi. Morda bi bilo bolje, če bi Erica uporabila besedo bitch, ki je še bolj slabšalna kot whore, kajti kurba je še marsikje in marsikdaj pri veliko moških pojem za vsa bitja Evinega rodu.

Devica je preplet dveh tematskih tokov, ki se vijeta eden poleg drugega kot prameni las v dekliški kiti. V osnovi je Devica pisateljičina neprizanesljiva avtobiografija ali bolje dokumentarni film, projiciran v leposlovje, kjer ne manjka niti intimnosti (njene gole noge se pred Martinom po vsej svoji dolžini z rdečo pobarvanimi prsti, v brezupju stegujejo preko avtomobilskega menjalnika). Opisovanje njenega travmatskega stanja, nikoli v predolgih stavkih, se približa toku zavesti Virginije Woolf. Ericina tožba za preminulim možem prehaja v kultivirano naricanje, tako stilistično kot vsebinsko. Njena vrnitev v svet tako imenovanih normalnih ljudi ni samo posledica njene notranje življenjske, konkretneje, duševne moči, ampak tudi skrbi ljudi okoli nje, pa naj bo to Martin, najbolj priljubljeni študent pokojnega Aleša, po njegovi smrti tudi Ericin intimni prijatelj, psihoterapevtska svetovalka in seveda vsi trije njeni/njuni otroci. Erica tudi v tem svojem delu nadaljuje s tradicijo ustvarjalnega pristopa Thomasa Wolfa, velikana ameriškega romana, pa če se tega zaveda ali ne.

Drugi tok v knjigi ima močan edukativni pomen, predvsem z antropološkega vidika. Vsa poglavja razen zadnjega v njej obravnavajo vdove, pa naj bo to v svetopisemskem času (Tamara, Judit) ali v bližnji preteklosti (Roop Kanwar). Razen njih omenja še primere vdov v nekaj stavkih ali jih samo omenja kot na primer Jacqueline Kennedy Onassis. Nekatere od njih so prebrisane (Tamara), neverjetno pogumne (Judit) ali pa tragična žrtev v času, ki je obstal (Roop Kanwar). Devica ni le knjiga o vdovah, je knjiga o nedoumljivi ženski naravi. Primer: vdova, živi primer kreposti se zaklinja, da se bo poročila le, če se posuši zemlja na moževem grobu, ob katerem stoji tudi ob sončni pripeki, hladeč se z veliko pahljačo tako intenzivno, da se zemlja na moževem grobu počasi, toda zanesljivo osušuje…

Marsikateri bralec ob nizanju Ericinih primerov pomisli na film, kjer temne strani vdovstva pridejo toliko bolj do izraza, na primer v Velikem malem možu ali v Plavem vojaku ženske iz indijanskega plemena poberejo iz vigvama pravkar padlega bojevnika iz njihovega plemena vse, kar se jim zdi vredno, ne da bi se katera zmenila pri tem za vdovo. Da ne govorimo o filmu (romana nisem bral) Grk Zorba z vdovo, ki jo je enkratno odigrala Irena Papas kot žrtev elementarno surovega kretskega okolja.

Erica ni samo sistematična v podajanju same sebe, takšna je tudi ob razmišljanju o vseh ženskah, ki jih je prevzela za predstavitev v Devici iz mitologije ali iz zgodovine. Erica se z naborom in obdelavo bolj ali manj znamenitih vdov približa antropologinji Svetlani Slapšak ali pisatelju Dragu Jančarju, ki v svoje romane (Severni sij) ali drame (Veliki briljantni valček) vstavlja gradivo iz arhivov ali iz strokovne literature. Razen tega se Erica v predzadnjem poglavju knjige Gertruda v drugo vzporeja s sodobno Gertrudo, junakinjo romana Nune in vojaki britanske pisateljice Iris Murdoch, izšlega leta 1980 v katerem pisateljica prav gotovo ni po naključju izbrala imena Hamletove matere. Ericino dojemanje sodobne Gertrude je feministično v zdravem pomenu besede: ženska se lahko notranje uredi (le?) z ljubimcem in šele tedaj dobi žalovanje za pokojnim možem svoj globlji in zato dostojnejši pomen.

Devica ima svojo strukturno posebnost. Trenutek, ko drveči vlačilec vrže Aleša visoko v zrak, ponovi avtorica nekajkrat do zadnje besede.

V dilemi, ali je bila Aleševa smrt nesreča, kot je nakazal tudi zaključek policijske preiskave ali samomor, se Erica izreče za nesrečo. Kar ni čudno za ljubečo ženo. Morda bodo raziskave literarnih teoretikov v bližnji prihodnosti, do česar bo prej ko slej prišlo, pokazale, da je vendarle šlo za samomor filozofa, ki ni videl rešitve v svetu, v katerem je živel ne glede na svoj siceršnji sloves in nedvomno osebno srečo. Morda si Erica noče priznati, da jo je Aleš „varal” s filozofijo - globoko v sebi je filozofijo postavljal pred svojo družinsko srečo ali bolj določeno: filozofija gaj je tesneje vezala nase kot družina.

Za bralca to ni niti toliko važno. Trenutno je važno le to, da je Devica iskreno, globoko občuteno delo, da širi in utrjuje bralčevo poznavanje humanističnih področij ter da moškega bralca vodi v miselni in čustveni svet ženske.

Do konca mojega življenja me bo gnala radovednost, ali si je Erica ogledala film Vdovstvo Karoline Žašler in kako je ta film deloval nanjo, če si ga je ogledala, čeprav si njena in Žašlerčina zgodba nista v ničemer podobni. Na prvi pogled res ne.

V Gabi Gleichmannovem Napoju nesmrtnosti, nadalje samo Napoj, se prepletata dve tematski področji: judovstvo in evropska zgodovina od dvanajstega stoletja do druge polovice dvajsetega stoletja. Judovstvo je vsaj zame v tej knjigi tisto prvo, elementarnejše, kar kaže že rodovnik, segajoč od leta 1129 dalje na samem začetku knjige, še preden steče besedilo.

Z judovsko tematiko sem se srečeval za ateistično vzgojenega otroka dokaj zgodaj. Začenši s filmom Ivanhoe, posnet po istoimenskem Walter Scottovem romanu in nekoliko kasneje tudi v knjigi sami sem spoznal tragiko Rebecce, ki s svojo zdravilsko veščino reši glavnemu junaku, vitezu Ivanhoeju, življenje, on pa zaživi s svetlooko in še povrhu svetlolaso Roweno. V višjih razredih osemletke je Rebecci sledila Anna Frank, katere dnevnik je oče prejel od učenk in učencev kot darilo ob zaključku šolskega leta. V gimnaziji me je pretresel film Obtožujem (J’accuse), vedno bolj pa je stopal v ospredje Einstein, za njim in drugimi znanstveniki in pisatelji (Stefan Zweig) v poznejših letih pa še filmske igralke (Cher, Barbra Streisand in Merryl Streep, slednja še najbolj) ter igralci (Elliot Gould). Veliko je bilo povedanega o Judih v ameriški TV miniseriji, ki jo te v osemdesetih letih predvajala RTV Ljubljana pod naslovom Vojne vihre (po romanu Hermana Wouka War and Remembrance). Od knjig o Judih me je najbolj pritegnila izredno objektivno napisana knjiga razmišljanj pisatelja Ernesta van den Haaga Mistika Židova, ki pri svojem za polovico manjšem obsegu glede na Napoj pove o Judih vsaj toliko in še več. Med branjem Napoja sem se večkrat vračal na Mistiko Židova, kolikor mi le je dovoljeval spomin.

Gleichmann bralcu odstira zakonitosti življenja judovske skupnosti in odnos do judov čez vsa stoletja v drugem tisočletju od prvega dalje, pa naj bo to patriarhat v družini, ali izobčevanje tistih med njimi samimi, ki so šli s svojo pokončnostjo ali dalekovidnostjo čez rob in prenekaterikrat kruta nestrpnost do njih v večinskem okolju, v katerega so se lahko prebili le tisti z najvišjimi intelektualnimi sposobnostmi, in zakaj ne, tudi s svojim finančnim stanjem in bankirskimi veščinami.

Napoj zajema tudi zgodovinska obdobja v Evropi od osvobajanja španskega polotoka izpod mavrskega gospostva, španske inkvizicije, renesanse, prosvetljenstva, francoske revolucije z Robespierrom, Napoleona, restavracije Bourbonov, zatohlosti avstroogrske monarhije, revolucionarnega vrenja po boljševističnem vzoru po prvi vojni na Madžarskem, porajanja nacizma že na Dunaju in nato še v Münchnu ter njegovega konca v Berlinu in obračunavanja po vdoru sovjetske armade na Madžarsko v začetku druge polovice petdesetih let.

Napoj zaznamujeta mistika in fikcija. Najprej mistika: Baruchu, najprej omenjenemu od rodbine Spinoza, se prikaže Mojzes, judovski prerok, in mu zapove, naj se drži božjih zapovedi, vklesanih v kamenito ploščo in živeč po njih, naj ustanovi judovsko versko skupnost iz katere bo izšlo mnogo velikih mož in žena, ki bodo osvojili vse koščke sveta. Poleg tega še doda, da bo našel veliko skrivnost, ki jo iščejo ljudje že od vsega začetka. To skrivnost bi naj njegovi otroci in vnuki varovali še tisoč let. Poleg napoja nesmrtnosti samega pa je najmočnejša fikcija tista, ki se vleče skozi vso knjigo in ki si podaja roko z grotesko: vsi moški potomci iz rodu Spinozovih, ki se bodo rodili z velikimi nosovi, bodo imeli velik uspeh v življenju, umirali pa bodo tragično, tisti pa, ki bodo imeli normalne nosove, pa ne bodo dosegli ničesar velikega, spremljala jih bo nesreča in veliko med njimi bo lažnivcev. Izrazita fikcija je tudi 350 let dolgo življenja „popotnega juda” Salmana de Espinoze, zapriseženega sovražnika smrti, ker mu je vzela vse, ki jih je imel rad, vendar sta se z njo pobotala, ko je spoznal, da mu ne more biti sovražnica, saj da je smrt poleg življenja drugo Stvarnikovo darilo, za katero bi mu morali biti ponižno hvaležni. Salman se s smrtjo združi, vedoč, da če ponovno vzame čarobni napitek, pretrga nit nesmrtnosti.

Okvir zgodbe daje prastric Fernando, ki glavnemu junaku Ariju in njegovemu bratcu Saši (z velikim nosom!) pripoveduje zgodbe o njunih prednikih na veliko nejevoljo njune babice, ki ga grobo prekinja, češ da to ni za otroka. Ded obeh dečkov je ob vsem tem kar naprej molči, Ariju pa le izroči potovalko s starimi listinami in zapiski med katerimi je knjiga z naslovom Napoj nesmrtnosti, v kateri je recept za večno življenje.

Človeških usod je v knjigi toliko, da je nemogoče na kratko opisati eno za drugo. Napoj je v bistvu nekakšen ciklus Rougon-Macquartovih v eni sami knjigi. Spinozovi niso le mešalci napojev, čeprav Judje, so tudi osebni zdravniki vladarjev (Baruch, Izrael in Wilhelm), njihovi svetovalci vse od mavrskega sultana do Franca Jožefa (Jakob), pisci prelomnih besedil mističnih besedil (Moishe) od katerih je eden celo ideolog francoske revolucije (Nicolas). Njihove usode so tragične: tako mora Chaim zastrupiti svojega dobrotnika sultana Mohameda II, sicer bi ubili ne samo njega, ampak tudi njegove najbližje, zaradi česar obvelja pred sodobniki in zgodovino kot brezdušni izdajalec. Jakob konča tako, kot pritiče moškim potomcem Spinozovih z velikim nosom: na glavo mu pade ogromen kristalni lestenec tik po tem, ko ga je Franc Jožef svečano razglasil za finančnega ministra. Kruta usoda se v knjigi poigrava tudi s tistimi, ki niso bili Judje Tako princu Heindrichu Biedersternu preide krogla, ki tiči v njegovem telesu že dvaintrideset let, v možgane ravno takrat, ko ugotovi, kdo je izdajalec, ki je vojaške skrivnosti prodal ambasadorju ruskega carja v Dunaju.

Te zgodbe so razumljiva pravica avtorja, marsikdaj pa Gleichmann igrivo predrugači zgodovinska dejstva. Očitna primera za to sta tudi Hitlerjeva in Berijeva smrt, ki sta povsem drugačni od tistih, ki jih prikazuje zgodovina. Tako Hitlerja ubije z udarcem s ponvijo po glavi na njegovo prošnjo njegov osebni kuhar, ker v pištoli ni bilo nabojev, strup v ampuli pa je deloval prepočasi. Ob tem bralec, ki so mu znana zgodovinska dejstva, podvomi tudi v to, da bi kuhar lahko, potem ko je pripravil za svojega šefa še posebej okusno jed, smel za nagrado reševati življenje manjšim skupinam Judov po lastni izbiri. V nasprotju z zgodovino je tudi to, da je bilo treba Hitlerju, ko si je bolj poredko sicer zaželel spolnega odnosa s svojo Evo, pripraviti poseben zvarek. Morda je vse to določena oblika humorja, vendar se je treba vprašati, ali tovrstna licentia poetica ne zavaja zgodovinsko manj podkovanih bralcev, tisti zgodovinsko bolj razgledani pa se začenjajo spraševati tudi ob drugih dogodkih, ki so pripisani kaki zgodovinski osebnosti v knjigi, če so resnični. Ali je hotel Gleichmann navesti bralca, da se ob branju zgodovinskega besedila v tej knjigi po Pirandellovsko sprašuje, kaj/kje da je resnica?

Zanimivo so prikazane ženske: po eni strani prvinske kot sta Arabella in še bolj Marika, po drugi pa bitja najvišjega intelekta: prelepa Shoshana, prototip za čudežnega otroka, zasnuje zvrst enačbe, kot je m.c2 in to svojih sto petdeset let pred Einsteinom, vse prej ko lepa, kratkovidna in ploskoprsa Emmy z velikim nosom, čeprav ni Spinozovega rodu, je izdelala analize, ki so prišle izredno prav Einsteinu pri izdelavi njegove splošne teorije relativnosti, raziskovalci fizike osnovnih delcev so jo imeli za izjemno nadarjeno, matematiki pa so videli v njej največji obet zadnjih desetletij. Soshana in Emmy nista edini ženski z visokim intelektom v Napoju. Tu sta še Rebecca (zmaga v šahovski partiji, ki jo je predlagala, da bi si z njo rešila življenje!) in Chiara (branje provokativnih razsvetljenskih knjig kot je d’Holbachov Sistem narave), obe sta očarljivi tudi navzven.

Marsikateri razgledani bralec se zdrzne, ko opazi, da ima ime Baruch tisti Spinoza, kateremu se je prikazal Mojzes, zastonj pa išče Barucha Spinozo, filozofa, potomca Sefardov, Judov, ki so se iz Španije in Portugalske umaknili na Nizozemsko. V knjigi je dejansko to Benjamin (drugo Baruchovo imej je Benedict!), ki mu popotni Jud Salman, tisti, ki je živel tristo petdeset let, izročil spise svojega očeta, Sedmo Mojzesovo knjigo, ki jo je sam napisal in recept za napoj nesmrtnosti. Benjamin je preostalih devet let svojega življenja porabil za pisanje Napoja nesmrtnosti, čeprav se je popolnoma zavedal, da bodo knjigo prebrali le redki.

Osrednja osebnost v knjigi je Ari, izrazit primerek neuspešnega človeka. Bralec, ki pozorno sledi knjigi, ga mora imeti za človeka z normalnim, če že ne majhnim nosom. Ker sta imela oba starša do njega hladen, odtujen odnos, ni dosegel ničesar. Na povabilo elegantnega strica Wilhelma je s staršema odšel z Madžarske na Norveško, kjer je delal kot voznik viličarja v skladišču s knjigami, vse dokler ni zbolel za rakom. Ko je spoznal, da zanj ni več upanja, ga je zgrabila močna želja, da bi zapisal zgodbe o neusmiljenem ravnanju življenja z njegovo rodbino. Uvidel je, da je edini smisel življenja, kar mu ga je še preostalo, v tem, da zapiše zgodbe o usodi svoje rodbine. In napisal je knjigo na osnovi proučevanja listin in Benjaminove knjige s tisoč in eno stranjo Napoj nesmrtnosti, ki jih je našel v dedkovi potovalki. Arijeva knjiga je pričevanje. Napoj svojega prednika Barucha je nadomestil z edinim, kar lahko na Zemlji podari nesmrtnost: s človeško sposobnostjo pomnjenja.

Kot nepoboljšljiv strasten kadilec je z veličastne Benjaminove knjige vse do zadnjega trgal list za listom, jih polnil s tobakom, si zvijal z njimi cigare ter pri tem užival ob misli, da, bo ta rodbinski dragulj šel z njim v grob. Očitno ni imel čuta odgovornosti za kulturno dediščino, niti za tisto najvišjo ne, kar bi Benjaminova knjiga prav gotovo bila. S filozofskega in humanističnega vidika bi bilo smiselno in zato razumljivo, če recepta za napoj nesmrtnosti ne bi vključil v knjigo. Toda zakaj uničiti celotno knjigo, ki je s svojo filozofsko mislijo navduševala tiste, ki so jo (pre)brali?

Napoj je v celoti gledano s svojo galerijo likov in s tokom dogodkov čudovita knjiga, ki zahteva od bralca, da med branjem išče po gradivu in po spletu ter da jo prebere še enkrat. Zato, da si utrdi, poglobi in razširi spoznanja, ki jih pridobi z njo.

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.