Branje v času korone 2

Leto izida: 2020Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

O branju v času korone piše Borivoj Breže, član Rotovškega bralnega kluba

Marec, april, maj 2021

Vse moje otroštvo in mladost, morda vse do osamosvojitve, so športne in šahovske dogodke podajali po radiju pod skupnim naslovom Šport in šah. Po osamosvojitvi je govora na obeh medijih pretežno o športu, redkeje, če sploh, pa o šahu. Hvala bogu, da za širšo javnost ob ponedeljkih v mariborskem Večeru duhovito komentira šahovske dosežke doma in po svetu Georg Mohr. Koronsko obdobje branja knjig o športu, ki jih je najti na spletni strani Mariborske knjižnice - Knjižnice Rotovž, sem zase dokončno zapečatil s tem, da sem prebral še knjigo s šahovskega področja. Odločil sem se za knjigo Vladimirja Nabokova Lužinova obramba (v nadaljnjem Obramba). Da, tistega, ki je v petdesetih letih, napisal roman Lolita in po katerem so posneli za petdeseta leta in kasneje še bolj razvpiti film. Za avtorja in naslov knjige sem zvedel 06. septembra 2018 ob predstavitvi šahovske literature v Glaserjevi dvorani UKM pod naslovom Šah v literaturi. Takrat je predavatelj Darko Špelec povedal, da ima najverjetneje večina bralcev za najboljšo knjigo o šahu Stefan Zweigov roman Novela o šahu, v nadaljnjem besedilu Novela, on pa da meni, da je Nabokova Obramba še boljša. Zweigov roman sem že prebral pred petnajstimi leti, zato sem se za branje v času, ki ga odmerja korona, odločil za Obrambo.

Obramba je bila v ruščini natisnjena na koncu dvajsetih let, v angleščino so jo prevedli šele v prvi polovici petdesetih let, Novela pa je bila napisana v začetku štiridesetih tik pred skupnim protestnim samomorom Zweiga in njegove žene.

Oba avtorja, Nabokov in Zweig, prikazujeta v svojih dveh knjigah vsak svojega vrhunskega šahista kot genialno nadarjenega na svojem področju, vendar sta oba z vidika celovite osebnosti le enostransko nadarjena in kot taka pravi karikaturi, če že ne kreaturi. To ne bo povsem držalo. Ob Lužinovi enostranski nadarjenosti je treba dodati še naslednje: proti koncu svojega kratkega življenja je spoznal, da mu tudi risanje veliko pomeni in da je bilo med šolanjem njegov najljubši predmet. Torej Lužin le ni bil tako enostransko nadarjen, vendar risanje, ki sicer dokazuje njegov prirojeni dar tudi na tem področju, ne more preprečiti njegovega tragičnega konca. Šah je dal veliko večstransko nadarjenih med najboljšimi šahisti, vzemimo kot primer sovjetskega Botvinika na področju elektrotehnike in našega Vidmarja kot elektrotehnika, filozofa in esejista, večstransko nadarjenost najdemo tudi med velemojstricami. Sofija Polgar (1974) se je uveljavila v slikarstvu, naša Laura Unuk - pri enaindvajsetih letih dosegla šahovski naziv mednarodni mojster kot prva Slovenka in 121 žensk pred njo - pa združuje šah s študijem mikrobiologije in nič ne kaže, da bo opustila eno ali drugo.

Še nekaj je skupnega obema knjigama: nobena od njiju se ne konča z zmago ali porazom, pri Obrambi ostane partija, ki bi po analizah po koncu prekinjene partije dala Lužinu zmago, nedokončana, v Noveli pa pride do remija, kar sicer pomeni glavnemu junaku, ki sploh ni profesionalec, zadoščenje, tako veliko kot zmaga. Ob tem bi se lahko morda kdo vpraša, če je Stefan Zweig znal (dovolj dobro) rusko ali da je poslušal oziroma prebral v osnovnih črtah vsebino Obrambe.

Obramba ima razmeroma preprost osnovni tok dogajanja: Lužin je v svojem šolanju tako v osnovnošolskem kot v gimnaziji medel, nezainteresiran, brezvoljen. Šele teta mu po naključju odkrije nezaustavljivo privlačnost šaha, na najvišji možni nivo pa ga spravi Valentinov, nekakšen šahovski Mefisto, ki se od Lužina odmakne, ko uvidi, da je ustvaril šahovskega igralca najvišjega formata. Lužin je prekinil s srednješolskim šolanjem in se popolnoma posvetil šahu, vendar zopet ne toliko, da ne bi opazil in se zaljubil v hčer bogatih ruskih emigrantov, živečih v Berlinu. Ženski očitno zadošča, da je Lužin globoko zaljubljen vanjo in da ga lahko ona občuduje kot šahovskega veleuma, vse ostalo zna postoriti sama. Dejansko skrbi zanj kot za velikega, nerodnega otroka. S svojo naivnostjo in dobrohotnostjo spominja Lužin na kneza Miškina v Dostojevskijevem Idiotu. Na turnirju s svojim največjim tekmecem Italijanom Turatijem trenutno ne najde prave poteze in zaradi tega doživi živčni zlom, ki preide v duševno bolezen. V Lužinovem primeru je to inačica paranoje, ki spominja na šahovsko partijo: domišlja si, da se pred njim v določenem zaporedju pojavljajo novi dogodki/dogajanja, ki so dejansko ponovitev iz prejšnjih letih njegovega življenja, kot da gre za variacijo na isto temo, kar je značilnost v glasbi (pianistične variacije na isto temo), pa tudi pri šahu. Tako vidi Lužin v dečku Mitki, ki ne kaže nobene živahnosti in zainteresiranosti, samega sebe v otroških in mladih letih. Žena mu globoko razumevajoče stoji ob strani in mu tudi po zdravnikovem priporočilu ne dovoljuje, da bi ponovno začel šahirati, vendar Lužin sprva po naključju prihaja v stik s šahom, ob katerem se edino počuti živega, pa četudi v mislih le preigrava partije velikih mojstrov. Ko spozna, da ga Valentinov, ki se zopet čudežno pojavi v njegovem življenju, skuša izkoristiti za dvoboj s Turatijem (tudi ta se ponovno pojavi skupno z Valentinovim!) in da se šahu nikoli ne bo mogel izogniti ter da ne more brez njega, skoči Lužin skozi okno.

Morda res ni posebnost Obrambe, je pa vsekakor redkost, da avtor sam napiše spremno besedo. Marsikateri bralec se šele ob njenem branju ove, koliko zapisanega je šlo mimo njega: Nabokov namreč pri opisovanju predmetov pogosto navaja take, ki imajo pravokotno obliko kot jo imajo pač polja na šahovnici. Tak je tudi okenski okvir skozi katerega se na koncu stlači Lužin in omahne v smrt. Glede na to bi lahko prav spremna beseda avtorja pripravila marsikaterega bralca, da začne ponovno brati knjigo, tokrat besedo za besedo.

Antoine de Saint-Exupéry ( v nadaljnjem besedilu: Exupéry) ima zame kot bralca nek poseben pomen, pa ne zaradi Malega princa, po katerem dajejo podjetni slovenski podjetniki ime svojim podjetjem, med katerimi so tudi takšna za hitro dostavo hrane.

V dvanajstem letu svojega življenja sem dobil v roke knjigo najboljšega francoskega lovskega pilota v 2. svetovni vojni Pierra Clostermanna Veliki cirkus, v kateri sta bila na strani pred besedilom natisnjena Exupéryjeva misel: „Delci obče neskladnosti smo, koščki velike zgradbe, ki bi potrebovala več časa, več miru in več oddaljenosti, da bi lahko odkrila svojo celoto” in naslov knjige Bojni pilot, iz katere je bila vzeta. Dve ali tri leta kasneje sem med knjigami Prešernove družbe, ki jih je vsako pozno jesen svečano prinašal domov oče, zagledal knjigo s tem naslovom. Vrgel sem se vanjo, pričakujoč, da bo Exupéryjeva knjiga v takem stilu kot Clostermannova, čeprav ni imela ne fotografij ne skic, kot Clostermannova. Joj, kako sem bil razočaran! Bojni pilot je opisoval dogajanje med enim samim poletom. Kasneje, ni bilo dolgo zatem, sem spoznal, kako lahko pritegnejo bralca tiste knjige iz življenja letalcev, ki zajemajo dogajanje med enim samim poletom. Čez dve leti, bil sem že v šestnajstem letu, sem ponovno segel po Bojnem pilotu. Tokrat me je prevzela s pisateljevim razmišljanjem o življenju in smrti. V naslednjih dveh, treh desetletjih sem prebral vse tiste Exupéryjeve knjige, ki jih je v slovenščino prevedel Edvard Kocbek. Ob njih sem dobil vtis, da čudovite Exupéryjeve knjige nimajo kaj dosti več kot sto dvajset, no, največ dve sto deset strani. Konec leta 2020 ali na začetku leta 2021 se je na slovenskem tržišču nenadoma pojavila Exupéryjeva knjiga, ki je imela nekajkrat več strani, kot jih imajo njegove knjige sicer, in ni bila iz sveta letalcev. Citadela je vsebinsko in tudi strukturno povsem drugačna od Exupéryjevih del ter predstavlja med knjigami ostalih avtorjev posebnost tudi sicer. Med romane, vsaj v njegovi klasični postavitvi, kjer je zgodba/fabula konkreten nosilni okvir za pisateljev pogled na svet in življenje, Citadele preprosto ne moremo uvrstiti. Je splet pisateljeve osebne filozofije, ki ne spada v nobeno filozofsko šolo, kot so na pr. novo hegeljanci ali lacanovci, razen tega jo je v glavnem mogoče brati kot poezijo, presajeno ali, če uporabimo izraz iz filozofije, transcedentirano v prozo. To v sodobnejši literaturi ni osamljen primer, najdemo jo med drugimi tudi v delu Esada Babačića Veš, mašina svoj dolg in še v toliko, toliko drugih, vendar ne v toliki meri, da bi lahko odvisne stavke v razmeroma (pre)dolgih Exupéryjevih stavkih prenesel v posamezne vrstice in jih s tem razvrstil kot v verze. To bi bilo mogoče toliko lažje izvesti, ker avtor v potrditev svojih življenjskih ugotovitev niza eno za drugo v prozno obliko oblikovane metafore in posamezne (od)stavke ponavlja kot refren.

Številne Exupéryjeve ugotovitve - življenjske resnice so kot aforizmi, kar dela knjigo toliko bolj berljivo. Primeri: Ljubezen do samega sebe je namreč nasprotje ljubezni (poglavje XXV. V nadaljnjem besedilu brez besede poglavje).

Ali: Človek je to, kar je, in ne to, kar se kaže (XXX.).

In…na suženjstvu se grade samo upori sužnjev (XLVII),

Sprejemi resnično stanje in ne premikaj gora. So take, kot so (XLVIII),

Urejenost zaradi urejenosti je spačena podoba življenja (LXV),

Če je pesem trgovsko blago, ni več pesem (LXVI),

A ni pomembno postavljanje dreves, temveč sejanje semen (CXIV),

…, zatiranje okrog sebe kuje ponosne duše …(CXVIII),

Kdor zapira ali ubija ljudi, dvomi predvsem o samem sebi (CXXI),

pogoj za srečo, ni nikoli iskanje sreče… (CLII),

Če zavračaš odgovornost za poraze, ne boš nikoli odgovoren za zmage (CLXXV).

Citadela je v prvi meri knjiga modrosti, ki jo je treba po prvem branju knjiga večkrat vzeti v roke in jo prebirati kot biblijo. Torej prebirati od časa do časa posamezna poglavja in razmišljati/meditirati ob njih. Morda je pisatelj hotel prav to, saj se v knjigi tudi sicer pogosto obrača k Bogu ne kot religioznemu pojmu, temveč kot najvišji zavesti in najglobljemu spoznanju.

Knjiga v vseh svojih dve sto devetnajstih poglavjih ne opisuje gradnje katedrale kot take, vsaj v dobesednem pomenu ne, kot je na primer gradnja velikanske sovjetske vodne elektrarne Dnjeprostroj v knjigi Vladimir Jurezanskij Ukročena reka (slov. prevod 1947) ali piramide v ameriškem filmu Dežela faraonov (1955). Dosti bliže pojmu gradnje je v Citadeli velikokrat in v različnih miselnih zvezah uporabljeno zabijanje žebljev v deske, iz katerih bo nastal ladijski trup. Katedrala, v knjigi je pogostejši izraz zanjo bazilika, je za pisatelja pravzaprav visoka, najvišja miselna nadgradnja življenjskih spoznanj in poziv k bolj smiselnem življenju, človeka vrednem življenju v vseh ozirih. V ta namen uporablja pisatelj določene simbole. Na primer cedra se pogosto pojavlja kot simbol pokončnosti, lepote in življenjske moči, saj črpa sokove za svojo rast iz kamenja med koreninami, sledi črni biser, ki ni samo simbol lepote, ampak simbol težko dosegljivega spoznanja, saj se je zanj treba dokopati z določenim miselnim naporom. Povezovalni kamni za oboke niso konkreten gradbeni material, ampak misli, ugotovitve, ki vodijo h k končnemu spoznanju. Neimenovani generali, s katerimi bi se naj posvetoval ali jih le poslušal, so zanj ozko gledajoči povprečneži, tako tudi staroselci, ki niso sposobni prodreti skozi zid ustaljenega mišljenja in zato nimajo pred seboj nobene prihodnosti. Exupéry pogosta navaja tudi besedno zvezo kačji lev, kar bi naj predstavljalo osebnostno in duhovno rast na podlagi izkušenj in razmišljanj, ki sledijo iz njih. Bralec dobiva med branjem mestoma vtis, da je glavni junak vse prej kot ljudomila oseba. V knjigi nastopa v prvi osebi kot nekakšen vzvišen, krut vladar (Krvi nisem prelival, da bi utrdil svojo krutost, temveč svojo milost (XCII). Ljudi, ki ne sprevidijo bistva, bi dal kar obglaviti in ženska zanj ni ideal, se (z)laže, se hitro zjoče, tudi vara, dovzetna je za zunanji blišč, skratka ljubezen med moškim in žensko zanj ni ena najvišjih etičnih vrednot. V svojem pisateljskem izrazu kot pojem otroka uporablja dosledno sin in le v enem poglavju opiše hčerko. Čeprav zna povzdigniti žensko tudi zaradi njene duhovne moči, se bralec ob vsem pisateljevem opisovanju ženske ne more izogniti občutku, da za Exupéryja obstaja lahko ženska le kot lepo dekle.

Zato ga kot izrazito avtokratsko osebnost srednjeveškega vladarja z mestoma machiavellističnim miselnim pridihom bralec kljub njegovemu prizadevanju, da bi ustvaril novega človeka, ne more pojmovati kot humanista, ki nadgrajuje običajne življenjske resnice z razmišljanjem na višjem nivoju zavesti in védenja.

Zanimivo za vse tiste bralce, ki jim filozofija ni tuja, je, da Exupéry v drugi polovici knjige uporablja pojem bit, temeljni pojem eksistencializma vsaj deset do petnajst kasneje.

Exupéry tudi v Citadeli vpleta peščeno puščavo v toliki meri, da tudi s tem delom potrjuje, da je poleg Bowelsa, Camusa in morda še koga med pisatelji eden tistih, ki jih je puščava najgloblje prevzema in navdihuje. Pri tem ne gre toliko za opise puščave, kot za globljo metafizično simboliko: na primer usahle izvire, pod katerimi je še vendarle mogoče s kopanjem pod njimi najti vodo, ali bele kosti tistih, ki so zašli s poti, na kateri so studenci ali oaze ,si lahko razlagamo tudi tako, da se ne smemo zadovoljevati z obče znanimi resnicami in da je treba razmišljati globlje ali da zapademo v miselno mrtvilo, če izhajamo iz napačnih izhodišč.

Citadela zahteva posebno zvrst bralca. Večina bralcev bere v glavnem samo prozo, manj je takih, ki berejo samo poezijo, več je takih, ki berejo oboje. (Naj)manj med njimi pa je takih, ki so dovzetni za filozofijo in poezijo hkrati. Le taki se lahko prebijejo skozi vseh dve sto devetnajst poglavij Citadele. Med bralci je tudi kategorija takih, ki preberejo največ do prvih sto strani knjige in potem govorijo o njej, kot da so jo prebrali celo. Tudi Marko Zorko (1944 - 2007) bi naj bil med njimi. Nekoč, davno v študentskih letih, morda se je le šalil, mi je dejal, da knjigo, ki jo bere, čez čas odloži, ne da bi jo prebral do konca, saj (da) vemo, za kaj gre. No, kriminalke je prav gotovo prebiral do konca. S Citadelo se bo prebiranje začetnih strani v knjigi in še kakšne povrhu pogosto dogajalo, pa ne samo tistim, ki se na tak način seznanjajo z vsako od njih. Enostavno se jim je ne bo dalo več brati dalje. Zanje bo prav gotovo veljala tretja od Deset pravic bralca po kateri knjige ne preberemo do konca.

Ob branju Citadele sem se večkrat spomnil fantov, ki so morda že več kot pred dvajsetimi leti zahajali v Đelozo, že nekaj let zaprt lokal nasproti Muzeja narodne osvoboditve Maribor. O Ediju Ajdu, priložnostnem karikaturistu Večera, vnetemu obiskovalcu tega lokala, so govorili, kot da gre za dosežek, ker je v celoti prebral obsežen in težko razumljiv roman pisatelja Vladimirja Gajška z naslovom Ikarovo perje. Morda bodo tudi o meni govorili, da sem eden tistih, ki so v celoti prebrali Exupéryjevo Citadelo. Mimogrede, Ikarovo perje ima še za skoraj sto petdeset strani več kot Citadela.

Med prebiranjem Citadele sem prihajal v globok konflikt s samim seboj kot z bralcem. V poznih študentskih letih se mi je to podobno dogajalo z James Joycevim Ulyssesom, ki sem ga prebiral sedemnajst mesecev, skoraj poldrugo leto. Dvoma v mojo bralno sposobnost me je vsaj pri Citadeli odrešila Ana Geršak, avtorica spremne besede k Citadeli z naslovom Tiranija ljubezni, katere analiza imenovane knjige se je približala mojemu gledanju nanjo. Prav odleglo pa mi je, ko je navajala, kako so se ob njenem izidu mnogi priznani knjižni kritiki zgražali ob njej in ob njem, sicer priznanem avtorju.

Citadela je delo, ki bralcu sicer veliko da, ni se pa mogoče ob njej izogniti dvomu, ali bi pisatelju, če ne bi prej umrl, uspelo knjigo urediti tako, da je bralec ne bi jemal kot delo, v katerem je vendarle veliko larpurlatizma.

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.