BELA BARVA IN ROSA PARKS

torek

10

november

Lokacija: Pionirska knjižnica Rotovž

Tip prireditve: Razstava

Bilo je komaj leta 1955

Pozabljamo, da morda ni nikoli minilo in da se kar nadaljuje. Zgodba Fabrizia Silea Avtobus Rose Parks nam pripoveduje o nedavnih časih, ko otroci različnih barv kože niso hodili v šolo skupaj z belimi. Imeli so svoje šole, svoje lokale, javna stranišča, celo svoje pipe za vodo in svoje življenje. Dedek svojemu vnuku Benu pripoveduje, da so življenja temnopoltih potekala vzporedno z življenji belopoltih. Na vratih številnih lokalov je visel napis – WHITE ONLY.

Geremyjeva zgodba o trdi nogi in steklenem očesu

Temnopolti Geremy je delal na železniški postaji kot težak nosač, bil je visok in mogočen kot hrast. Nekega dne mu je eden od kovčkov padel na tla in se odprl, oblačila so se raztresla po tleh, med njimi je bila tudi bela kapuca z dvema luknjama za oči. Lastnik kovčka je pričel mlatiti Geremyja s palico, a ga je ta zgrabil zanjo, jo pritisnil ob koleno in jo zlomil na dvoje. Storil je samo to. Ponoči so ga poiskali v belih kapucah z luknjicami za oči in ga premlatili z drogovi in palicami, da je bil ves krvav. Odšli so šele, ko so bili prepričani, da je mrtev. Toda Geremy se je izmazal, a njegovo stekleno oko in njegova trda noga sta bila svarilo za vse. Tudi Benov dedek je bil v mladosti temnopolti nosač prtljage na železniški postaji.

O pogumnem NE Rose Parks

Do konca presunljiva je zgodba o temnopolti in galantni šivilji Rosi Parks, ki jo dedek pripoveduje Benu v muzeju Henryja Forda, na starem avtobusu, kjer ga posede na Rosin sedež. 1. decembra leta 1955 so bili sprednji sedeži na avtobusu rezervirani za belopolte, na zadnjih sedežih so lahko sedeli tudi temnopolti, a le pod pogojem, da noben belopolti ni stal. Na enem od postajališč je vstopila ona, Rosa. Bila je temnopolta in stara dvainštirideset let, nosila je očala in vedla se je zelo dostojanstveno. Nekaj temnopoltih je stalo, vsi belopolti pa so sedeli. Na enem od postajališč so vstopili štirje belopolti moški. Voznik je zavpil naj temnopolti vstanejo in odstopijo sedeže. Rosa pa svojega sedeža ni hotela prepustiti. Presunljiva in dramatična zgodba o policijskem nasilju, ki smo mu v ZDA priča ponovno v tem letu, presunjeni z umorom Georga Floyda in v hrbet ustreljenega temnopoltega Jacoba Blaka, ki je sicer preživel, vendar bo verjetno ostal hrom. Rosino dejanje je tedaj sprožilo bojkot uporabe avtobusov in nazadnje doseglo, da je ameriško vrhovno sodišče odločilo, da je segregacija na avtobusih v nasprotju z ustavo. In to po zaslugi Rosinega prvega pogumnega NE!

Nujno moram omeniti drobceno žensko, pisateljico Harriet Beecher, poročeno Stow. Nekega dne se je v njen dom pred preganjalci zatekla pobegla sužnja, vendar ji je Harriet ponudila zatočišče in jo rešila. Pisalo se je leto 1839 in leta 1850 smo dobili presunljiv roman Koča strica Toma. Sprva je bilo pisateljici težko najti založnika, a ko ga je našla, povpraševanju po knjigi ni bilo konca. Ljudje so v vrstah stali pred knjigarnami, da bi knjigo lahko kupili. Ko je Abraham Lincoln odpravil suženjstvo, je gostil tudi pisateljico. Ob snidenju jo je vprašal: «Vi ste torej tista majhna ženska, ki je izzvala tako veliko vojno?« Toliko o moči literature.

Tema rasizma je lepo zastopana tudi v sodobnih mladinskih romanih. Najmlajšim svetujemo izjemno slikanico Pierra Corana z ilustracijami Marie – Jose Sacrea Moja družina, ki ponuja odgovore na vsa vprašanja. V svojem razkošnem minimalizmu, kot dobre slikanice to znajo.

 Naturalistična ilustracija v Avtobusu Rose Parks

Prav posebej bi veljalo izpostaviti tudi izjemne ilustracije Maurizia Quarella, ki se sicer posveča tudi grafiki in arhitekturi, dejaven pa je tudi na področju oglaševanja in naturalističnega slikarstva, kar je mogoče zaznati tudi v podobi pričujoče slikanice za drugo starostno obdobje. Njegove knjige so prejele številne nagrade, trenutno pa živi in dela v Maceratu, kjer predava tudi na tamkajšnji likovni akademiji.

Za konec

Ob zaključku razmišljanja o razstavi, ki bo najbrž zaradi covida 19 ostala brez pripadajočega " živega" vodstva za skupine in razrede, bi si izposodila misel genetika Steva Jonsa, ki se je poglobljeno ukvarjal s teorijo »rase« in ugotovil, da na podlagi naših genov, v katerih sestavi se sicer med seboj razlikujemo, ni mogoče opravičiti prav nobenega občutka večvrednosti zaradi barve naše kože. Zakladnica je prav v raznolikosti. »Barva naše kože ne govori veliko o tem, kar leži pod kožo«, meni Jons.

 

Priporočilo za branje:

 

Še več knjig na temo RASIZEM lahko najdete na portalu DOBRE KNJIGE

Pionirska knjižnica Rotovž

Rotovški trg 6, 2000 Maribor

Vodja enote: Darja Barber
Telefon:  02/235 21 06
E-pošta: enota.pk@mb.sik.si
OBVESTILO: Knjižnica ODPRTA. Od 9. 11. pultna izposoja, vračanje gradiva...: pon.- pet. 9.00-17.00, sob. ZAPRTO. Več...

Dostop do spleta prek Wi-fi.

Opis lokacije...

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.