Alergije : strokovno izpopolnjevanje s področja farmacije

Leto izida: 2018Področje: Strokovno gradivo za odrasleCiljna skupina: odrasli, starejši

Zbornik Alergije prinaša prispevke strokovnjakov s področja farmacije, medicine in biologije. Vedno aktualna tema je prikazana z različnih zornih kotov in podaja zanimive uvide v kompleksno in še vedno skrivnostno delovanje človeškega organizma.

Imunski sistem je obrambni sistem telesa. Lahko nas zaščiti pred škodljivimi mikrobi ali razvojem raka. Pri alergiji se imunski sistem »zmoti« in za določeno snov, ki ji rečemo alergen, misli, da je škodljiva. Proti njej tvori specifične molekule (protitelesa), zato pride ob ponovnem stiku z alergenom do bolezenskega odziva.

Pojavnost alergijskih bolezni narašča. Najpogosteje prizadenejo kožo in sluznice. V zborniku so opisane štiri alergijske bolezni kože, in sicer atopijski dermatitis, urtikarija ali koprivnica, alergijski kontaktni dermatitis in medikamentozni eksantem. Njihovo zdravljenje poteka tako, da se pri bolniku poskuša ugotoviti vzročne alergene oziroma sprožilne dejavnike. Tem se je potem potrebno izogibati. Na voljo so tudi zdravila, med njimi negovalni pripravki, antihistaminiki in protivnetna terapija.

Med alergijskimi boleznimi dihal sta v zborniku izpostavljena alergijski rinitis oziroma njegovi dve obliki, ki sta sezonski (občasni) alergijski rinokonjunktivitis s poljudnim imenom seneni nahod in trajni (celoletni) alergijski rinitis, ter astma, ki je zlasti pri otrocih alergijska bolezen. Pogosti alergeni pri obeh boleznih so pelodi, pršice, dlakave domače živali in plesni. Tudi tu je prvi korak pri zdravljenju izogibanje alergenu. Zdravila delimo na olajševalna, ki omilijo simptome bolezni in preprečevalna, ki vplivajo na alergijsko vnetje. Pri težji obliki sezonskega rinokonjunktivitisa pride v poštev specifična imunoterapija, pri kateri bolnik postopoma prejema najprej majhne odmerke alergena, pa vse do vzdrževalnega odmerka, ki je večji od naravne izpostavljenosti.

Alergija na hrano ni isto kot intoleranca na hrano. V ozadju intolerance je ne-imunska reakcija, ki je lahko povezana z zmanjšano encimsko aktivnostjo ali odsotnostjo določenega encima za presnovo hrane. Tak encim je laktaza, ki v črevesju presnavlja mlečni sladkor – laktozo. Posledica pomanjkanje laktaze je kopičenje laktoze v črevesju, kar vodi do diareje, trebušne bolečine, napenjanja in trebušnih krčev. Laktozna intoleranca torej ni isto kot alergija na mleko, čeprav imata do neke mere podobne simptome. Vzrok alergije na mleko je pretiran imunski odziv na proteine mleka in z njim povezana tvorba specifičnih protiteles.

Glavni alergeni v hrani so poleg kravjega mleka še jajca, arašidi in ostali oreščki, ribe, školjke/raki, soja in žita. Alergijske reakcije na hrano lahko vodijo do smrtnih izidov, ob ustrezni dieti pa nekatere popolnoma izzvenijo. Pri odraslih je pogost oralni alergijski sindrom, ki je posledica navzkrižne reaktivnosti med pelodi breze in koščičastim sadjem, peteršiljem in zeleno. Poročajo tudi o alergijskih reakcijah na hrano v kombinaciji s telesno vadbo.

V primerih hude alergije na hrano in prehranske intolerance je potrebno biti pozoren na pomožne snovi v zdravilih, čeprav je običajno njihova količina premajhna, da bi škodila. Pogostejši alergeni v pomožnih snoveh so na primer jajčni proteini, želatina, škrob, laktoza in arašidovo olje. Pri bolnikih z alergijo na sojo lahko pride do navzkrižne reaktivnosti z arašidovim oljem, zato ga odsvetujejo tudi njim.

Za razliko od alergijskih bolezni in intolerance na hrano je celiakija avtoimunska bolezen. Pri njej imunski sistem proizvaja protitelesa, ki napadajo lastno tkivo. Pri bolnikih jo sproži gliadin, ki se nahaja v glutenu. Učinkovita terapija je stroga dieta, brez uživanja živil, ki vsebujejo pšenico, rž in ječmen.

Ob jemanju zdravil lahko povzročijo preobčutljivostne reakcije tudi same zdravilne učinkovine.  Med njimi so najbolj alergeni hormoni, cepiva in encimi. Pri starostnikih prednjačijo alergije na acetilsalicilno kislino in nesteroidne protivnetne zdravilne učinkovine, pri mlajših pa alergije na protimikrobne zdravilne učinkovine. Pri kemoterapiji je kožna toksičnost pogosto posledica alergijske reakcije. Zdravilne učinkovine, pri katerih obstaja večje tveganje za alergijsko reakcijo, so tudi alopurinol, sulfonamidi, radiološka kontrastna sredstva, anestetiki, zaviralci protonske črpalke, protamin in glukozamin. Najpogosteje so neželeni učinki zdravil posledica farmakološkega delovanja zdravilnih učinkovin in v tem okviru relativno predvidljivi, pri alergijah pa gre za imunski odziv na zdravilo, zato so neodvisne od odmerka, nepredvidljive in potencialno smrtne.

Zdravilne učinkovine za obvladovanje alergij lajšajo simptome alergijskih reakcij, preprečujejo njihov nastop ali razvoj. Uporabljajo se ločeno ali v kombinaciji. Antihistaminiki olajšajo simptome alergijske reakcije, ki jih povzroča posrednik vnetja histamin; ta ima vlogo zlasti pri alergijskem rinitisu in urtikariji. Učinkoviti so pri lajšanju srbečice, kihanju, vzdraženem nosu, manj uspešni pa pri zamašenem nosu. Sedaj so v uporabi predvsem antihistaminiki druge generacije, ki v primerjavi s prvo znatno manj vplivajo na centralni živčni sistem.

Glukokortikoidi delujejo protivnetno na način, ki prepreči nastop alergijske reakcije. V primerjavi z antihistaminiki pomagajo tudi pri zamašenem nosu, niso pa primerni za profilaktično zdravljenje blagega sezonskega alergijskega rinitisa. Ob daljšem jemanju je pričakovati resne neželene učinke, ki pa so milejši pri glukokortikoidih druge generacije, saj se v primeru absorpcije hitreje presnovijo. Antagonisti levkotrienskih receptorjev hkrati lajšajo simptome alergijske reakcije in preprečujejo njen razvoj. V to skupino sodi tudi montelukast, ki se v prvi vrsti uporablja za zdravljenje astme, uspešno pa lajša tudi simptome alergijskega rinitisa, kot so kihanje, srbeč in zamašen nos. Nekatere novejše študije opozarjajo na z njim povezane duševna obolenja. Stabilizatorji mastocitov preprečujejo razvoj vnetne reakcije. Med njimi se uporablja lodoksamid v obliki kapljic za oko za zdravljenje alergijskega rinokonjunktivitisa. Antiholinergik ipratropijev bromid ustavi izcejanje iz nosu, nazalni dekongestivi pa sprostijo nosne kanale. Pri anafilaktični reakciji, ki je urgentno stanje, se v mišico aplicira adrenalin.

Alergijske reakcije se zdravijo tudi v času nosečnosti. Zaradi večjega števila podatkov o varnosti jemanja se takrat uporabljajo zdravila, ki so na tržišču že dalj časa. Lokalna zdravila imajo prednost pred sistemskimi. Imunoterapija z vnosom postopno naraščajočih odmerkov alergenov se v nosečnosti ne izvaja.

V poletnih mesecih je veliko alergije na sonce. Neredko se pojavi ob hkratnem izpostavljanju soncu in jemanju nekaterih zdravil. Posledice na koži so lahko trajne in se zdravijo kot sončne opekline.

Pri alergijah si moramo priti na jasno, s katerim alergenom ali alergeni imamo težavo. Le tako se jim lahko izogibamo in se učinkovito zdravimo. Z napačnimi prepričanji si lahko naredimo veliko škode. Tako so na primer ugotovili, da jih ima od tistih, ki poročajo o alergiji na peniciline, le 10 % alergijo v resnici. Preostale so po nepotrebnem zdravili s širokospektralnimi protimikrobnimi zdravilnimi učinkovinami, kar je povečalo razvoj odpornosti pri mikroorganizmih.

Marinka Gombač

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi/filmu/glasbi/igrači. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.