Williams, John Edward: Stoner

Leto izida: 2015Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

V angloameriški umetnosti najdemo razmeroma veliko literarnih del, večinoma romanov, ki zadevajo odnose med ljudmi, zaposlenimi in/ali študirajočimi v kolidžih in univerzah in med njimi ter njihovimi družinami, kar se strokovno imenuje campus novel. Stoner je izrazit predstavnik te zvrsti. Večkrat posnamejo po tovrstnih romanih tudi film, lahko tudi muzikal. Med vsemi temi deli je morda najbolj znana je Albeejava drama Kdo se boji Virginije Woolf (Who's Afraid of Virginia Woolf?), sledijo Zbogom, gospod Chips (Goodbye, Mr. Chips), Nesreča (Accident), Odsev v zlatem očesu (Reflections in A Golden Eye).

Stoner je roman z dvema osnovnima tokoma dogajanja. Od njiju je treba na prvo mesto postaviti Stonerjevo življenje na univerzi, na drugo pa njegovo družinsko življenje.

Tisto kar Stonerja najbolj opredeljuje, je delo na univerzi, kjer sicer ne doseže akademskega vrha. Do naziva zaslužni profesor ne pride in to ne izključno po svoji krivdi. Zadovolji se, da ostane do konca svoje delovne dobe docent, ki je napisal le eno samo knjigo, ki ni vzbudila kakšne večje pozornosti. V nedeljivi dvojnosti (dualnosti) dela na univerzi, ki združuje znanstveno raziskovalno delo ali vrhunsko umetniško ustvarjanje na eni strani in pedagoško delo na drugi, deluje Stoner le kot predavatelj, ki pa mu na tem področju ni kaj očitati. Glede na nujno samopotrjevanje v tej dvojnosti dela, bi ga marsikdo označil kot neuspešnega (luzerja), vendar on to ni. Je človek, ki mu je uspelo najti svoj lastni modus vivendi. Ni upornik po Camusovem pojmovanju. Vse do odhoda v pokoj mu uspeva, da opravlja tisto kar ga najbolj veseli, tj. da prebira knjige iz predshakespearovega obdobja in tudi po njem in da o njih tudi bolj ali manj zavzeto predava. Največji pogum izkaže Stoner, ko povsem upravičeno negativno oceni seminarsko nalogo oholega in bleferskega postdiplomskega študenta Walkerja, ki ga brez zadržkov brani predstojnik oddelka Lomax. Morda Lomax nasprotuje Stonerju zato, ker sta oba z Walkerjem deformirana že od rojstva; Lomax ima poleg deformiranih udov še grbo, čeprav bi bilo lahko verjetneje to, da Stonerju zavida njegovo poznavanje angleške poznosrednjeveške literature. Lomax se maščuje za Stonerjevo neomajnost tako, da mu za dolga leta kot predstojnik oddelka odredi pedagoško delo za prve in druge letnike, možnost predavanj za višje letnike, ki so Stonerju tematsko bližja, pa odvzame in šele nekaj let pred odhodom v pokoj si Stoner izbori možnost, da lahko predava višjim letnikom. Stoner bi jo odnesel s svojim upravičenim nasprotovanjem Lomaxu dosti huje, če se ne bi zanj zavze(ma)l dekan Finch, prijatelj še iz prvih asistentskih let. Stonerju je Finch, sicer brez dlake na jeziku tudi sicer opora vse do konca njegovega življenja, miselno pa je Stonerju dal več v prvi svetovni vojni padli Masters, ki je bil s Stonerjem in Finchem vred nezamenljivi člen trojice asistentov.

Stoner prav gotovo ni zguba, ni pa tudi junak, saj v življenju prevečkrat popušča, samo da ohrani svoj notranji svet, posvečen knjigam in razmišljanjem o tem, kaj je življenje. Zaradi želje, da ohrani svoj globoko poduhovljen notranji svet, Stoner tudi ne more biti antijunak. Je človek s svojimi dobrimi lastnostmi in svojimi nedorečenostmi, zato je toliko bližji tistemu delu bralstva, ki so jim tuji enostranski liki, pa naj bo to v eno ali drugo stran. Med tistim, kar bi mu lahko očitali, je to, da je staršema šele ob podelitvi diplome povedal, da je po prvem letniku agronomije študija prepisal na književnost (zatajitev, vredna Cankarjeva!), da se ob vstopu ZDA v prvo svetovno vojno v Evropi ni javil kot prostovoljec, tako kot sta to naredila ostala dva prijatelja, pri čemer je Masters žrtvoval svoje življenje. Manj pa bi mu smeli očitati, da po tem, ko ga je predstojnik Lomax tako ponižal, ni odšel na kakšno drugo fakulteto v ZDA, kar bi bila zaradi Lomaxove vplivnosti zelo tvegana odločitev, v čem drugem pa se Stoner, morda razen v kmetovanju, ne bi (z)našel. Stoner doživi svoj življenjski vrhunec, ko se zaljubi v asistentko Katherine Driscoll, dvajset let mlajšo od njega. Njuna sreča ne traja dolgo zaradi Lomaxove maščevalnosti. Katherine in Stoner se sporazumno razideta kot dva razumna človeka. Katherine odide in ne vidita se nikoli več. Lahko bi se tudi on iztrgal z dušljivega okolja, vendar tega ne zmore. Pravzaprav noče. V svojem delovnem kabinetu na univerzi, ki mu služi kot zlata kletka, ostane pri svojih knjigah, razmišljanjih in pripravah na predavanja.

Stoner po prvem zakona letu spozna, da je njegov zakon popolna polomija. Njegova žena Edith, katere lepota in gracioznost pri nalivanju čaja gostom sta ga prevzeli, je bila v zakonu vase zaprta/zavrta, globoko pogreznjena vase zaradi bremen, ki jih je prenašala med odraščanjem v puritanski družini. Po rojstvu edinke Grace se Edith spremeni v živo nasprotje tega, kar je predstavljala pred rojstvom otroka. Postane gospodovalna in prične razdvajati očeta od hčere med katerima se sprva razvije tako lep odnos, da ga lahko primerjamo le še z odnosom med očetom in petletno deklico v Nenad Veličkovićevem romanu Oče moje hčere. Hčer odteguje od Stonerja tudi z napornim vsakodnevnim vadenjem klavirja, tako da jo lahko vidi samo zjutraj. V Stonerjev kabinet v domači hiši v katerem je delal in spal, je Edith navlekla svoje potrebščine za slikanje in kiparjenje, tako da si mora Stoner, ki se temu ne upre, poiskati svoj delovni kabinet na univerzi. Posledica tega je, da se Grace odtujuje od očeta, ki ga ima nekje vendarle rada. Edith z vihravo navdušenostjo sprejeme obnašanje svoje hčere pri katerem je modno biti „popularen”. Posledica te „popularnosti” je, da Grace zanosi, preneha študirati in postane kronična alkoholičarka. Njenega otroka prevzamejo v varstvo „moževi” starši.

Edith prenaša Stonerjevo razmerje s Katherine vsaj na videz ravnodušno kot da je to ne moti, saj ima dovolj svojega dela. Svojo ravnodušnost do moža obdrži tudi takrat, ko Stonerju, ki mu zaradi raka pojemajo moči, kar brez zadržkov reče, da je od znotraj čisto razžrt.

Stoner je v svojem v družinskem življenju še bolj popustljiv kot v univerzitetnem. Predstojniku oddelka Lomaxu se je vsaj dvakrat odkrito postavil po robu, doma nikoli. Kot da ga vleče med knjige v blaženo tišino univerzitetnega delovnega kabineta, zato mu tudi ni kaj dosti, da bi se vezal na dom v katerem vedri in oblači Edith. Propadanja svoje hčere, ki jo ima sicer iskreno rad, Stoner niti ne poizkuša preprečiti.

Stonerjeva razmišljanja se v knjigi približujejo toku zavesti v modernističnem romanu. Primer: nekakšna temačna in ironična radost ga je prevevala ob misli, da ga je tisto malo védenja, ki si ga je uspel nabrati, privedlo do naslednjega spoznanja, da so na dolgi rok vse stvari, celo védenje, ki mu je to razkrilo, jalove in prazne ter da nazadnje potonejo v nič , ki ga niso mogle preobličiti. Nekatera temeljna spoznanja so napisana v kratkih stavkih, ki bi jih bilo mogoče uporabiti kot aforizme: … Če hočeš izvedeti kaj o sebi, se moraš zaljubiti. Iz nekaterih stavkov bi bilo mogoče izvleči ( vsaj) po dva aforizma: … oseba, ki jo ljubimo na začetku, ni oseba, ki jo ljubimo na koncu, in da ljubezen ni cilj, marveč proces, v katerem ena oseba skuša spoznati drugo.

Avtor v dogajanje v svojem Stonerja vpleta elemente vsega upoštevanja vrednih strokovnih razprav iz angleške poznosrednjeveške literature in strukture pesniškega izražanja. Pri vstavljanju znanstvenih vložkov v osnovno besedilo Williams ni edini, niti prvi. Pred njim sta bila na primer Tolstoj v svojem največjem delu Vojna in Mir (analiza bitke pri Borodinu) in Melville v romanu Moby Dick (psihološki učinek bele barve in cetologija, veda o kitih).

V zaporedje dogajanja v Stonerju Williams podrobneje vpleta zgodovinske okoliščine in se pri tem ne zadovoljuje le z navedbo njihovih imen in datumov. Na primer: povod za vstop ZDA v prvo svetovno vojno in velika gospodarska kriza ob koncu dvajsetih in na začetku tridesetih let.

Najverjetneje ni prevajalkina domislica, da znanim besedam/pojmom predrugači njihovo obliko, ne da bi se jim bistveno spremenil njihov pomen: šumot, belota, temota in sončava. Najverjetneje je hotel pisatelj s to spremembo besede poudariti izrazitost stanja: šuma, beline, teme in sončne svetlobe.

Prevod Brede Biščak in spremna beseda Urbana Vovka v knjigi Knjižnice Kondor, št. 34, MK, Ljubljana 2016, kot že tolikokrat doslej dokazujeta, kako veliki poustvarjalci smo Slovenci na teh dveh področjih.

Stoner je kljub intelektualnosti, ki prihaja do izraza zlasti takrat, ko gre za razlago literarne zgodovine in teorije, knjiga življenjskih resnic, ki jih avtor umešča v pripoved. V bistvu je Stoner filozofska knjiga, takšne pa je najbolje prebrati dvakrat zapored.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.