Virk, Jani: Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim

Leto izida: 2012Področje: Zgodovinski in vojni romaniCiljna skupina: odrasli, starejši

Slovenski literarni ustvarjalci so radi posegali s tematiko svojih del v preteklost, celo tja v davnino (Janez Jalen: Bobri) in v čas, ko Slovencev še ni bilo, bili pa so že naši slovanski predniki Sloveni (Franc Saleški Finžgar: Pod svobodnim soncem). Razmeroma dobro pokrit je srednji vek začenši z Jurčičevim Jurijem Kozjakom, slovenskim janičarjem. Dogajanje v srednjem veku je dalo Bartolov svetovno (pri)znani roman Alamut. Veliko zgodovinsko povednost ima tudi roman Zlatke Vokač Medičeve Marpurgi, za katero ni izključeno, da ne bi navdihnila Janija Virka za knjigo Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim in Zlatke Rakovec – Felser za njen Na valovih sreče in pogube:Kraljica Barbara Celjska kot tudi ni izključeno, da se ne bi oba zgledovala po njej.

Roman z zgornjim naslovom sodi med štiri dela, ki so jih štirje priznani slovenski ustvarjalci posvetili Ptuju. Po času svojega nastajanja se te njihove knjige uvrščajo v knjižno zbirko Zapisani v Ptuj, ki je bila zamišljena kot projekt za Evropsko prestolnico kulture 2012.

Podobno kot deli Vokačeve in tudi Felserjeve se dogajanje tudi v Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim sega preko meja sedanje Slovenije. V tem primeru seže v Anglijo, Francijo (Pariz), Bizantinsko cesarstvo (Konstantinopel), Sveto deželo (Jeruzalem) in področja okoli Slovenije (Breže - avstrijska Koroška, Ogrsko) pa čeprav samo v spomin(janj)ih glavnega junaka.

V celoti gledano ta roman predstavlja junakovo potovanje kot nizanje doživetij, občutij, pojmovanj in razmišljanj, je pa tudi potovanje skozi minuli čas. Osnovna zgodba je razmeroma preprosta. Križarski vitez Viljem, po rodu iz Anglije, išče tedaj najbolj znanega viteza pevca Wolframa von Eschenbacha, da bi ga privedel na ptujski grad, ker ga je želela poslušati žena Friderika III. Ptujskega (odslej Friderik). Viljem, poveljnik vojaške posadke na Friderikovem gradu, ga najde in med njim in pevcem se kaj hitro razvije globoko prijateljstvo, saj oba pišeta, vsak po svoje, necerkvena besedila in razmišljata o svetu okrog sebe in o smislu življenja, kar v tistem času za viteze, ljudi meča, nista bili ravno njihovi najbolj značilni dejavnosti. Viljem, čuteč da Friderik pevca ne bo ravno bogato obdaril, če sploh, gre iskat v svoje skrivališče med Beljakom in Brežami na Koroškem denar templjarskega viteškega reda, da bi z njim poplačal svojega prijatelja, ki mora skrbeti tudi za preživetje svoje družine. Pri tem ga ubijejo iz zasede vojščaki iz ptujskega gradu. Za svoj zločin prav gotovo ne bodo odgovarjali, saj se je Friderik pustil prepričati, da pripada Viljem katarjem, ki so bili v tistem času kot krivoverska sekta še bolj osovraženi kot Saraceni. Umirajoči Viljem, skušajoč prebresti reko (Dravo?), izpusti iz rok skrinjico, v kateri bi naj bil sveti gral.

Dogajanje v romanu je zajeto v osemnajst poglavij, ki jih je moč brati kot samostojne zgodbe.

Včasih že sam naslov poglavja napove dogajanje v njem. Na primer: Oči na preži, nož v telesu ali Turnir v Rogatcu in Hajdina, kjer skušnjava prežene domotožje. V besedilu, napisanem v jančarjevsko bogatem literarnem jeziku, kot je to izrazil (vsaj eden?) slovenski literarni strokovnjak, se prepleta konkretno dogajanje v osrčju severovzhodne Slovenije (Ptuj, Hajdina, Rogatec, Žiče) z zgodovinskim izročilom. Za slovenskega bralca je zanimivo, da je Friderik napadel legendarnega angleškega kralja Riharda Levjesrčnega z njegovim spremstvom v bližini mesta s slovenskim imenom Breže (sedaj Friesach) na avstrijskem Koroškem, po tem ko se je po brodolomu pri Ogleju vračal skozi avstrijsko ozemlje z njemu nenaklonjenim plemstvom ali pa ko je Friderik leta 1199 na velikonočno nedeljo premagal Ogre na kraju, ki ga je poimenoval Velika Nedelja. Jančar ni edini avtor s katerim bi primerjali način umetniškega izražanja v tem Virkovem romanu. Opisa turnirja v Rogatcu se ne bi sramoval niti Walter Scott, če bi ga vstavili v njegov Ivanhoe, po opisu poročnega slavja v Hajdini pri Ptuju, bi Pieter Bruegel starejši naslikal vsaj eno svoje platno.

Miselni vrhunec knjige predstavlja pogovor med Wolframom in Viljemom, ko po končanem turnirju v Rogatcu jezdita na Ptujski grad. Najprej poreče Wolfram, da imajo Judje in muslimani prav takšno dušo kot kristjani in da Bog ni ustvaril duše samo kristjanom, ampak da jo je ustvaril prav vsem. „In če jo je vsem, je oče vseh, samo poti do njega da so drugačne. Torej nima smisla, da se bojujemo drug proti drugemu zaradi vere in da se zaradi tega neusmiljeno pobijamoIn da v imenu vere celo ustanavljamo meniške redove z meči v rokah… Po dolgem premolku mu Viljem zamišljeno odvrne, da Bog človeka ni ustvaril za pobijanje in smrt in da Bog noče pobijanja in smrti, ampak življenje in ljubezen. Za tem je še povzel misel Nemke Hildegarde iz Bingna po kateri preplavlja ljubezen celotno vsemirje.

Virk v tem svojem delu predstavi galerijo človeških likov. Osrednji osebnosti sta nedvomno, Vitez Viljem, po rodu Anglež, nekdanji križarski vitez templjarskega reda, ki se mu pri njegovih dvainštiridesetih letih izteka poveljevanje vojščakom na ptujskem gradu in za svojih deset let mlajša Slovanka Lepa, Viljemova žena in mati dveh njegovih otrok, zeliščarka, tudi zdravilka ter voditeljica deklet, ki na skrivaj opravljajo stare slovanske obrede za rodovitnost zemlje. Bralec, ki je prebral Marpurge, se lahko kaj hitro spomni na zdravnika Hannesa in lepo Mirijam v njeni knjigi (kakšno naključje: lepa Mirijam – lepa Slovanka Lepa). Očitno je, da tako Vokačeva kot Virk pri vrednotenju človekovega notranjega sveta, pa najsi gre za moškega ali (lepo) žensko, na prvo mesto postavljata intelektualne sposobnosti in moralne vrline. V to kategorijo sodi nedvomno tudi Wolfram von Eschenbach, Viljemu sorodna duša.

Viljem, sicer vitez z železno srajco, je v rani mladosti študiral v Parizu. Zaradi mladostne objestnosti, ko je s prijateljem z mostu nad Seno pahnil v reko študenta iz Pikardije, ki ni znal plavati in je zato utonil, se jima je življenje popolnoma spremenilo. Viljem je postal križarski vitez, ki si je najverjetneje mazal roke s krvjo prebivalcev Konstantinopla, prav gotovo pa s krvjo Saracenov v Jeruzalemu, prijatelj pa je kasneje postal redovnik, prepisovalec cerkvenih rokopisov v žički kartuziji. Viljemovo templjarsko viteško življenje se popolnoma obrne, ko ga v Brežah, hoteč zajeti Riharda Levjesrčnega, ujame Friderik in ga, ker ni nosil templjarske oprave, odvede kot ujetnika v ptujski grad, kjer bi kot manjvreden za odkupnino lahko popolnoma shiral, če ga ne bi negovala še ne dvajsetletna vdova Slovanka Lepa, ki jo je v cape odeti jetnik ganil s ponosnim odporom do grajskih vojščakov. Po igri usode reši prav Viljem ptujski grad pred Ogri in zato ga Friderik v svoji hvaležnosti poviša v poveljnika grajske vojaške posadke, saj mu je pred oblegovalci rešil tudi ženo. Že v zrelih letih začne Viljem pisati knjigo svojega življenja. Svoje življenje od otroštva v Angliji pa vse dotlej, dokler ni zaživel v skupnosti z Lepo, imenuje prva knjiga, življenje z njo, čeprav je večino časa preživel kot poveljnik na ptujskem gradu, pa druga knjiga, medtem ko bo tretjo knjigo po njegovem napisal Bog sam. Prav to njegovo pisanje je v spotiko Frideriku, saj se po njegovem poklicni vojščak ne bi smel ukvarjati s pisanjem, če da kaj nase. Najlepše se Viljem kot osebnost odrazi v Wolframovem notranjem svetu: Wolfram se ne more načuditi, da ima Viljem v svoji skrinji več knjig kot večina graščakov v svojih gradovih. In to takšnih, primernih le za razgledano in izobraženo bralstvo! Viljem Wolframa tako prevzame, da ga ima v svojih videnjih za viteza Parsifala, torej iskalca grala - iskalca najgloblje življenjske resnice.

Potujoči trubadur in pripovedovalec legend Wolfram je z današnjimi očmi gledano zdomski delavec (gastarbajter) najvišjega ranga. Kljub svojemu daru za najgloblja razmišljanja, pisanju razprav, pomnjenju epskih besedil in pesmi, daru preseganja izumetničenosti kovanja verzov ter poznavanja draguljev, zna biti tudi veseljak. Na hajdinskem poročnem slavju se z Viljemom dodobra napijeta, pri tem pa začne ne ravno najbolj spretno osvajati lepo koroško plemkinjo Hemo, ki ga na videz odločno zavrne, vendar se vsa stvar konča tako, da v noči, ko Viljem obleži mrtev na dnu reke, ležita Wolfram in Hema gola drug ob drugem.

Lepa je ideal ženske, kot ga pojmujeta Vokačeva in Virk, pa tudi Zlatka Rakovec – Felser, saj združuje poleg zunanje privlačnosti tudi veliko znanja, življenjskih izkušenj in moralne pokončnosti. Čeprav ne zna ne brati, ne pisati, veliko ve o zeliščih in receptih, pozna tudi tiste od Hildegarde iz Bingna, poleg tega ohranja stare slovanske običaje, čeprav se zaveda, da bi jo prav to lahko privedlo na grmado. Morda bi njeno znanje in zavzetost lahko primerjali z znanjem in zavzetostjo kakšne druidske svečenice. Je pravšnji lik za literarno poosebitev v stilu Svetlane Makarovič. Lepa ni samo občudovana voditeljica deklet, ki opravljajo starodavne običaje, ni samo dobra mati, ampak je tudi dobra žena, ki kaj hitro začuti, kdaj njen mož za zamišljenostjo skriva svoje skrbi in bojazni.

Morda je psihološko najbolj razdelani lik Friderik. Je tipični plemič tedanjega časa, zakoreninjen konservativec, česa drugega od njega kot vojščaka niti ne moremo pričakovati. Ne deluje priljudno: je grob, nadut in vzkipljiv. Vendar mu le ni vseeno za Viljema, ki bi naj zabredel v katarsko versko odpadništvo, saj spoštuje njegovo vojaško znanje. Tudi za Lepo nekaj časa upa, da je njen mož še ni uspel zastrupiti s krivoverstvom, saj mu je s svojim zdravljenjem rešila življenje. Friderik se proti Viljemu dokončno obrne zaradi svojega iskrenega krščanskega verovanja in prezira intelektualnega delovanja (pisanje). Kot vojščak in fevdalec je sicer zvit, po drugi strani pa je naiven in verjame vse, kar mu prišepetava Bavarec Berthold, ki ga je Friderik namenil za Viljemovega naslednika. Toliko je samoljuben in naiven hkrati, da ne spregleda, da nenehno premaguje Bertholda v šahovski igri le zato, ker mu ta to dopušča.

Tudi grbavi grajski norec, ki mu Virk ne da imena, je zanimiv lik: obnaša se kot bebec, čeprav to ni, kar dokazuje z domiselno besedno igro: …danes zvečer bodo angelska grajska dekleta plesala s Satanom, tla se bojo udrla pod njimi in padli bodo v grajsko klet,…, grajska gospa je povabila gospoda pevca in grajski gospod je povabil njegovega gospoda konja,…, naš  Berthold je še boljši pridigar kot (nemški) pridigar,…, pridigar tlači ljudem besede v ušesa,  Berthold pa jih tlači  ljudem v usta, ojoj, lahko jim postane še slabo, ojoj, lahko pobruhajo Bertholda, …,  naš Berthold ima jezik ves v medu, kdaj v ledu, kdaj v medu, …, kadar govori z… In še to: v trenutku kratke odsotnosti obeh, Friderika in Bertholda, prestavi grajski norec figure tako, da se Friderikov kralj znajde v brezupnem položaju.

Ostali liki so prikazani enostransko: Svetlin, mali plemič slovanskega rodu, ki se ne boji vazalov niti salzburškega škofa, krškega škofa ali oglejskega patriarha, kateremu je Viljem v bitki pri Veliki Nedelji leta 1199 rešil življenje in je zato Viljemu podaril posestvo, lučaj stran od njegovega, je vsega zaupanja vreden človek. Prav tako tudi njegova, mladostno neugnana sinova Vitin in Radin.

Bavarec Berthold, predviden za Viljemovega naslednika na ptujskem gradu in grajska vojščaka Sigfrid in Hartwig, posiljevalca, morilca, Bertholdova ogleduha – ovaduha so v knjigi prikazani kot pravi demoni. Berthold, z nezdravo rumeno barvo v očeh, predstavlja lik večnega karierista. Za dosego višjega položaja bi storil prav vse. In Berthold res naredi vse, prav vse za uničenje Viljema in njegove družine.

Pozornejši bralec bi se že med branjem knjige vprašal, kako to, da Viljem, ni odnesel skrinjice in mošnje z zlatniki, ki mu ju je pred desetimi leti izročil senešal, vodja templarskega viteškega reda v varstvo pariškemu templjarskemu zakladniku v Pariz. Bralec se lahko tudi ob koncu knjige sprašuje, kaj se je zgodilo z Lepo in njenima otrokoma. So istočasno umrli, Viljem v vodi, oni trije pa v vasi Slovanov, za katero je Viljemovo posestvo? Kot je razvidno iz zadnjih vrstic knjige, sta Sigfrid in njegov pomočnik, vojaški novinec nedvomno zažgala Viljemovo hišo, ki jo je dobil od Svetlina in v katero bi se naj z vasi Slovanov preselili Lepa z otrokoma po tem, ko bi Friderik razrešil Viljema poveljniške službe na ptujskem gradu. Ni pa nikjer zapisano, da bi oba zločinca poklala Viljemovo družino v vasi Slovanov in šele nato ali pred tem zažgala njegovo hišo blizu Svetlinove?

Morda nehote je Jani Virk v nizu tragičnih dogodkov ob koncu knjige povedal tudi to, da spočeto zlo preraste samo sebe - pri tragediji na koncu knjige ne gre samo za smrt cele družine kot sta načrtovala Friderik in Berhold, ampak se na dnu reke izgubi morda za stoletja dolgo ali za vselej skrinjica s svetim gralom, hranikom vsega dobrega, kar je v človeku.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.