Veličković, Nenad: Oče moje hčere

Leto izida: 2009Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Knjiga, ki jo je napisal bosanski pisatelj Nenad Veličković, v nadaljnjem besedilu Veličković, je ena tistih, ki jo je treba prebrati vsaj dvakrat. Toda ne tako, da jo drugič preberemo šele čez dolga leta, če ne celo čez nekaj desetletij. S ponovnim branjem je treba začeti takoj za prvim branjem, ki mu lahko sledi še tretje. In marsikdo bo že pri prvem branju začutil potrebo, da kakšen stavek iz knjige tudi prepiše. Takšno notranjo potrebo lahko da le dobra, zelo dobra knjiga. In Oče moje hčere, v nadaljnjem besedilu samo Oče, je zelo dobra knjiga. Lahko jo tudi uvrstimo med knjige, ki so nekaj posebnega. In Oče je kot knjiga nekaj posebnega.

Oče zajema dogajanje v Sarajevu neposredno po vojni, ki je razdelila nekdanjo jugoslovansko republiko Bosno in Hercegovino na tri manjše države. Glavni junak, za katerega ne vemo, kako mu je ime, piše v prvi osebi, kot da gre za poglobljeno avtobiografijo, ki jo je pregnetel v književni avtoportret. Sama zgodba je v osnovi preprosta, družina z edinim otrokom, ki jo Veličković imenuje kar punčka, je tik pred razpadom. Mati Eva se namerava s punčko preseliti v Avstralijo, ker v Sarajevu več ne vzdrži, medtem ko glavni junak, ki ga bomo imenovali kar pisatelj, namerava ostati v Sarajevu. Z Evo se je dogovoril, da bo njuno stanovanje v Sarajevu, ki sta ga dala obnoviti pred njenim in hčerinem odhodu, prodal, polovico kupnine pa jima poslal v Avstralijo.

Osrednji odnos v Očetu se osredotoča med pisatelja in punčko. Spočetka bralec dobi vtis, da bi povezanost med očetom in otrokom lahko slej ko prej zdrsnila v osladnost. Punčka postavlja vprašanja očetu, na katera ji ta daje odgovore, v katerih je veliko globokih in bridkih življenjskih resnic. Res pa je tudi, da mu deklica daje takšna vprašanja, na katera je možno, celo edino možno odgovoriti na tak način. Tako ji pisatelj razloži, zakaj se stoenke ne sme parkirati na pločniku, novega audija pa lahko. Bralci, ki so brali knjigo norveškega pisatelja Jostein Gaarderja Sofijin svet pred Očetom, se že od vsega začetka ne morejo izogniti vtisu, da bo šel tudi Oče v podobno smer. In Oče tudi gre v to smer! V obeh knjigah se poskuša otroka, obe sta deklici, navaditi, da bi modro (sofia pomeni grško modrost) razmišljali. V prvi knjigi bi naj vsaj dvakrat starejša norveška deklica začela globlje razmišljati o življenju na osnovi izbranih pripovedi iz zgodovine filozofije, v drugi pa naj bi punčka pridobila jasne predstave o njem iz očetovih izkušenj. Prav s temi pogovori se punčka trdneje navezuje na svojega očeta in nič ne kaže, da bi se odtujevala od njega, čeprav mu Eva očita, da v pogovorih s punčko bolj govori samemu sebi kot njej.

Očeta je mogoče razumeti tudi kot knjigo o ljudeh, na katere je močno vplivala krvava štiriletna vojna, še bolj pa mir, v katerem je razpadla bivša socialistična republika na tri polovice. Najbolj je ta mir z razžirajočo korupcijo in delitvijo med bogataše, tudi z od krvi umazanimi rokami, na eni strani in veliko večinsko „rajo” na drugi strani. Vse to je posledica brezobzirnosti prihoda neoliberalizma z globalizacijo vred v razdrobljeno Bosno. Najbolj je v Očetu to morbidno stanje prizadelo pisatelja. Stari svet, tista zanj sanjsko očarljiva in čarobno domača Bosna, ki se je do neke mere ohranila še v Titovi Jugoslaviji, je izginila. Tam, kjer je bil pred vojno vrt z vrtnicami, hijacintami, lilijami… in so med njo na isti gredi sadili čebulo, solato, korenček, redkvico, paradižnik in fižol…, je danes tam travnik s popolno angleško travo. Njegova depresivnost se odraža tudi v njegovem odnosu do punčke in Eve. Zaveda se, da je kot oče neroden, punčke ni sposoben počesati, za pustovanje ji izdela iz lepenke blestečega robota, ki pa jo utesnjuje in razpada na njej. Do Eve ni sicer žaljiv, je pa duhamoren v razgovorih z njo. Ni več sposoben sprostiti se, kot da mu je vojna vzela življenjsko radost. To se izrazito pokaže v odnosu do ostalih dveh žensk, do sodelavke Vande in do naključne sopotnice na ladji in v vlaku. Obe želita vzbuditi moškega v njem, pisatelj pa medtem miži.

Vendar pisatelj ni le depresivec. Kljub uničujočemu stanju duha v domovini je trdno odločen, da ne bo odpotoval z ženo in otrokom v Avstralijo. Da bo lahko ostal v svoji domovini, takšni, kot pač je, mu bodo v notranjo oporo spomini in volja, da jih zapiše. Razen tega je pisatelj pravi Camusov upornik zoper zablodelosti sodobnega zahodnega sveta, do katerih čuti organski odpor. Tako v oglasni agenciji, zanj le pakirnici dreka, v kateri sicer uspešno ustvarja, demonstrativno odpove svoje delovno razmerje, ker upravičeno pojmuje reklamno oglaševanje kot množično zavajanje in poneumljanje, sam pa se odloči, da bo postal spletni pisatelj pri vsej tveganosti tega poklica, pa naj bo to na papirju ali na spletu.

Pisatelj ni edini, ki ga je v tej knjigi močno zaznamoval po trohnobi zaudarjajoč mir. Vplival je tudi na obe glavni ženski, Evo in Vando, sicer ne tako očitno, kot na njega, pa vendar: Eva ne more več vzdržati v Bosni, Vanda se poroči v Sloveniji s pravnikom, ki ga očitno ne ljubi in pri tem razlog za njeno odločitev ni le zgolj v golem materializmu, ampak v želji, živeti v nekem urejenem, civiliziranem svetu.

Pisatelju ženske (tudi pisateljeva mati, upokojena učiteljica, zlasti pa njena najstarejša sestra Milena) veliko pomenijo, saj, igrajoč se z mislimi, zapiše, da so boljši del človeštva in da so moški mutacija, nastala nekje med evolucijo. Pri tem sicer izhaja iz dejstva, da so moški zakuhali v zgodovini človeštva vse vojne, tako tudi tisto v Bosni.

Eva deluje nekoliko odmaknjeno, dostojanstveno se umakne vase, možu sicer včasih poočita njegovo mrakobnost in sarkazem, tudi glas zna povzdigniti, po drugi strani pa kot da si želi, da se neizbežno ne bi zgodilo. Tudi v končnem prizoru, ko se potniki razvrščajo za polet, mu še enkrat reče, naj si premisli in pride za njima v Avstralijo, saj ima še veljavno vizo. Je to rekla samo zaradi tega, da bi otrok vsaj še za nekaj časa imel očeta, ki konec koncev ni slab človek, ali pa upa, da se bo njen mož v tujem okolju vendarle iztrgal morečim spominom in postal priljuden, kot je bil pred vojno.

Vanda je poleg punčke najbolj življenja polno bitje v romanu. Navzven deluje kot Barbika za moške: (samo?) zaradi stave se v službi prikaže brez spodnjic, preden jo odpelje pisatelj v Zenico, si „pozabi” nadeti modrček. In vendar je Vanda blizu, čeprav nekoliko karikirano, večnemu ženskemu idealu, biti enkratna tudi notranje. Vanda ceni pisateljevo ustvarjalnost v oglaševalni agenciji, ob soočenjih z njegovo veliko nadarjenostjo ga občudujoče imenuje kreten. Iz Slovenije mu priskrbi eno zdravilo, v Zenico se nameni po drugo. In povabi ga na svoje poročno slavje v Slovenijo. Ob tem se lahko vprašamo, ali ni Veličković Vando, to pravo Slovanko od peta do glave, umestil v roman kot protiutež pisateljevi potlačenosti.

Oče vsebuje določene strukturne posebnosti. Na primer: pisatelj pogosto piše po spletu zase in Vandi v otroški, karl mayevsko holivudski indijanski govorici. Tudi s punčko se pogovarja tako, pri čemer jo imenuje Jutranji Nasmeh, sebe pa Sivi skalp. V tem polomljenem jezikovnem spakedralu mu uspe izraziti marsikateri miselni preblisk.

Veličković, ki je tudi pesnik, je v svoj roman vnesel poezijo v njeni izvorni obliki, torej ne gre le za poetični stil pisanja - opisovanja, dokaj pogost pri sodobnem romanu. Tako najdemo proti koncu romana stavke med katerimi so: … Eno sonce je povsod, in voda in kamenje in trava… … Po stolpih božjih hiš in televizijskih oddajnikov, kot po strupenem vretenu polzi kri ranjenega SoncaZ odrov na igriščih in trgih sladki glasovi mamijo prestrašene duše v rajDolgi prsti plešejo pred zaprtimi očmi, in lej, mesto se spremeni v začarani dvorec, ki se pogreza v trnje

Največje bogastvo Očeta so njegove duhovitosti (…Videti smo neumni, vendar ločimo piranhe od zlatih ribicLjudje stoletja poljubljajo križe in ikone po vsem svetu, medicina pa tega običaja ni obsodila…), spoznanja in življenjske modrosti, podane v enem stavku, ki jih je mogoče brati kot aforizme, saj imajo tudi takšno obliko. Nanje naletimo skoraj na vsaki strani vsaj po enega. Prav zaradi tega bi bilo potrebno knjigo prebrati najmanj dvakrat zapored in medtem prepisovati tiste „aforizme”, ki bralca najbolj prevzamejo. Primeri: … Žalostni ljudje pripovedujejo najbolj smešne viceŠele ko slišimo svoje besede iz otroških ust, odkrijemo, kako zelo so neumneNaročnina za TV je akontacija za lobotomijoPravi začetek bolezni ni bolečina, ampak strahZa ideale se krvavi iz mesa in ne hemeroidovBosna je za satirika kot puščava za kaktusInercija, ne pa gravitacija je sila, ki ohranja zakoneVerjamem, da je denar smrtonosna rja za duhaBolje je biti vsaj malo živ kot čisto mrtevKjer je preveč utrinkov, se uresniči premalo željaNe verjemi profesorju, ki narekuje, tudi on ne verjame samemu sebi

Ob tem ne gre pozabiti poigravanje z besedami: …Vzemi volno, ne bodi vol Moroni, kamuflirani v oksimorone… In pri punčki: Zakaj se reče nozdrvi nozdrv, če ni iz drv?... A se kači reče belouška zato, ker ima bela ušesa?...

Književnost nima tako določenega izraza za roman z temačnim dogajanjem, kot ga ima film s svojo klasifikacijo: film noir. V Očetu Veličković morda res ni našel pravega sorazmerja med svetlim in temačnim, saj sam v nekem intervjuju, ki je dodan spremni besedi knjige (založba /*cf., Ljubljana, 2009) pravi, da je Oče kljub številnim duhovitim ali celo izjemno smešnim delom, kot so pogovori s punčko in Vandino obnašanje na njenem poročnem slavju, depresivna in težka knjiga, ki je brez tega humorja ne bi bilo mogoče prebaviti. In vendar je v zadnjem stavku na koncu Očeta zaslediti tisto, kar bi lahko imenovali optimizem. Pisatelj strmi v ekran računalnika s svojim izdelkom, vendar ne pritisne na tipko delete, saj bi s tem uničil vse spomine (…Književnost zunaj avtobiografije ne obstaja…), ki jih je vnesel v spletno zgodbo. Najbrž zato, ker se zave, da spomini morajo živeti v ljudeh in prehajati z enega na drugega. To pa omogoča na svoj način književnost, katere smisel je po Veličkovićevem obvarovati pred pozabo dogodke, ki se niso nikoli zgodili.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.