Simpozij: Tabuji v mladinski književnosti. Oko besede 2014

9

oktober

2014

Datum: petek, 10. oktober od 15.00 do 18.30

Tip prireditve: Simpozij

Ciljna skupina: odrasli

Tudi v okviru letošnjega Srečanja slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede, ki je potekalo od 9. do 11. oktobra 2014 v Murski Soboti, je revija Otrok in knjiga že tradicionalno organizirala simpozij. Tokrat smo govorili o tabujih v mladinski književnosti. Simpozij je povezovala urednica revije Darka Tancer-Kajnih, ki je simpozij tudi zasnovala. Simpozij se je odvijal v petek, 10. oktobra 2014 , popoldne, in sicer od 15.00 do 18.30.

V zgodovini pojavljanja in uveljavljanja tabu tem v evropski in ameriški mladinski književnosti veljajo za veliko prelomnico šestdeseta leta 20. stoletja, ko so pisatelji  v duhu časa postopoma začeli opuščati dolgoletno tradicijo samocenzure. Po mnenju nekaterih raziskovalcev so nato v zadnjih dveh desetletjih na področju mladinske literarne produkcije postopoma padli skorajda vsi tabuji.
Čeprav današnja generacija otrok in najstnikov s surfanjem po svetovnem spletu in tv kanalih lahko odkriva tako rekoč vse skrivnosti in krutosti življenja, mnogi starši in učitelji, pa tudi strokovnjaki s področja mladinske književnosti še danes odločno zagovarjajo stališče, da bi moralo biti otroštvo kot čas nedolžnosti ohranjeno vsaj v literaturi.

Na našem simpoziju o tabujih v mladinski književnosti smo iskali odgovore na naslednja vprašanja:

  • Kakšna je razlika med moralno občutljivimi temami in tabuji
  • Katera prevodna in izvirna dela ter kateri družbeni procesi so bistveno prispevali k detabuiziranju določenih tabujev
  • Kako se s sodobnimi tabuji spopadajo avtorji, starši, učitelji, knjižničarji
  • Kakšnega bralca oz. kakšno branje  zahteva leposlovje s tabujskimi temami
  • Kakšne so danes strategije cenzoričnosti
  • Kdaj govorimo o nevarnosti trendovstva, celo konceptualizma v mladinski literaturi s tabujsko tematiko
  • Katere teme danes v svetu in pri nas še veljajo za tabu in zakaj

 dr. Gaja Kos
raziskovalka mladinske književnosti, literarna kritičarka, urednica, pisateljica in prevajalka

TABUJI V DOMAČI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI – MED ŽELJO PO SKRIVANJU IN ŽELJO PO RAZKRIVANJU

Ali držijo ugotovitve nekaterih raziskovalcev mladinske književnosti, da so iz domače mladinske literarne produkcije takorekoč izginili vsi tabuji? Kakšen razvoj je doživela slovenska mladinska problemsko naravnana realistična književnost od časa Ingoličeve Gimnazijke do današnjih dni? Dogajanje na literarni sceni kaže na to, da se s tabuji precej bolj junaško kot nekateri starši in učitelji, spopadajo avtorji; nekateri bržkone v želji, da bi (tudi) z literaturo pripomogli k detabuizaciji določenega področja/pojava in mladostnikom omogočili izhodišče za debate in razširitev ter kritično priostritev pogleda, drugi morda manj angažirano, zgolj zato, ker so ugotovili, da se takšne teme berejo bolje od kakšnih drugih. Da je torej ukvarjanje s tabujskimi in problemskimi temami modno. Ker sta v tovrstni literaturi etična in spoznavna razsežnost pogosto bolj izraziti od estetske, je v zvezi z njo potrebna posebna pazljivost pri vrednotenju, omenjeno dejstvo pa priča tudi o tem, da je leposlovni status knjig o tabujih in problemskih temah včasih zelo mejen. Kar pomeni, da so knjige, ki želijo prispevati k razbijanju tabujev lahko bodisi odlično bodisi slabše leposlovje, v najslabšem primeru pa v odsotnosti kakršnekoli estetske vrednosti zgolj generirajo klišeje in stereotipe.

 dr. Veronika Rot Gabrovec
predavateljica (tudi mladinske književnosti) na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko FF Ljubljana, publicistka, zelo aktivna članica Bralnega društva Slovenije

ČTIVO ZA »NEODGOVORNE, ALKOHOLIKE, IZPRIJENCE IN KRETENE«: O PREPOVEDANIH IN NAPADANIH KNJIGAH V ANGLEŠČINI

Na otvoritvi knjižnega sejma Slovenski dnevi knjige 2012 je Ivo Svetina dejal, da je knjiga 'naša prijateljica, učiteljica, tolažnica, odkrivalka nepoznanih svetov in naše orožje'. Prav zaradi te palete vlog, ki jih igrajo, nas knjige res že od nekdaj spodbujajo, a obenem tudi vznemirjajo, včasih celo do te mere, da končajo svojo pot v skladišču, skrite pod pultom ali – v skrajnem primeru – na grmadi. V svojem prispevku gledam čez obe veliki luži in razmišljam o tem, čigava je odločitev, da knjiga postane nezaželena, kakšni so pri tem kriteriji, kako - če sploh - se odnos do tabuiziranih tem spreminja, predstavim pa tudi nekaj knjig, ki so v preteklosti in pred nedavnim burile duhove v Ameriki in Avstraliji.

dr. Igor Saksida
redni prof. za področje slovenske književnosti in izredni prof. za področje didaktike slovenščine na Univerzi v Ljubljani in Univerzi na Primorskem
raziskovalec in predavatelj mladinske književnosti, publicist, urednik

TABUJI V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI, CANKARJEVO TEKMOVANJE IN STRATEGIJE CENZORIČNOSTI

Prispevek uvodoma odgovarja na vprašanje, kaj so tabuji v mladinski književnosti in kakšno branje zahtevajo. V osrednjem delu predstavlja povezavo problemske mladinske književnosti, tabujskih tem in Tekmovanja v znanju iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, in sicer prve izrazite odzive na problemska dela, predvsem pa medijske dogodke ob tekmovanju v šolskem letu 2011/2012. Pri tem prepoznava naslednje strategije cenzoričnosti:

  • anonimno spletno hujkaštvo: bojkot tekmovanja, odstop komisije, vpletanje drugih »problemskih« tem in institucij,
  • negativne sodbe o besedilih, ki jih (»kritični«) bralec sploh ni prebral;
  • pritisk staršev na slovenista, ki se mu zdi problemsko besedilo primerno in zanimivo izhodišče bralnega dogodka – pri tem se zastavlja predvsem vprašanje strokovne avtonomije učitelja kot strokovnjaka za svoje predmetno področje,
  • neprofesionalno in pristransko poročanje (nekaterih) medijev – le »škandal« je novica,
  • izpostavljanje iz sobesedila iztrganih delov pripovedi oz. dialoga – ustvarjanje ozračja za cenzorske odzive na sporočilnost, ki je v besedilu v resnici sploh ni (ali je njen smisel glede na sobesedilo drugačen),
  • vsebinska in zahtevnostna cenzoričnost: vztrajanje v starejših vzgojno-poučnih oz. idealizacijskih pojmovanjih mladinske književnosti (mladinska književnost naj bo vzgojna in naj otrok ne »straši«);
  • nenavadno, celo zavajajoče interpretiranje avtorjevega namena,
  • problematiziranje izbire besedil za tekmovanje ob hkratnem neupoštevanju drugega (obveznega) branja.

Strategije cenzoričnosti prispevek predstavlja na podlagi modelov odzivanja staršev, ravnateljev in učiteljev ter ob možnih cenzoričnih (namerno pristranskih) interpretacijah nekaterih najbolj znanih (klasičnih mladinskih) besedil. 

 Borut Gombač
knjižničar v Univerzitetni knjižnici Maribor, eden od pobudnikov in organizatorjev Slovenskih dnevov knjige v Mariboru; pesnik, pisatelj, dramatik

"USTA, POLNA ČESNA"

Moja razmišljanja o tabujih v slovenski mladinski poeziji, zbrana pod dišečim naslovom »Usta, polna česna«, povzetem po verzu iz pesmi Vinka Möderndorferja Punčkasta izštevanka,  so deloma plod dilem, ki so se mi porajale med postavitvijo priložnostne istoimenske razstave v Univerzitetni knjižnici Maribor oziroma v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota, deloma pa jih je na plan naplavila izkušnja lastnega pisanja poezije za mlade. Pri tem s pomočjo analize posameznih pesemskih detajlov pozivam k pisanju in branju čim bolj polnokrvne poezije, pa naj gre za realizem, fantazijo ali prepletanje obeh. Kajti nikakor ni le sladka ali idealizirana poezija tista, ki ni zmožna presegati tabujev. Poezija s šibko izrazno močjo, ki sicer »pogumno« obravnava določeno tabuizirano temo, lahko namreč po mojem mnenju preseganju le-te naredi več škode kot koristi in s tem nikakor ne pripomore k temu, da okus po česnu ne bo več le neprijeten, ampak kot del bogatega spektra okusov tudi zdravilen.

dr. Dragica Haramija
redna profesorica za področje  mladinske književnosti na Pedagoški in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, publicistka, predsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZMPS in predsednica žirije za večernico

mag. Tilka Jamnik
promotorka branja, publicistka, predsednica Slovenske sekcije IBBY in podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS,


PREGLED SLOVENSKE IN PREVODNE MLADINSKE LITERATURE O TEMI SMRTI

Smrt je v vsakdanjem življenju, pri čemer ne mislimo zgolj na otroke, tako rekoč prepovedana tema. V sodobni družbi je smrt oddaljena od posameznika, z njo se redko neposredno srečuje, razen v primeru smrti svojih najbližjih. Množične smrti, npr. v vojnah, prometnih nesrečah ipd., se posameznika ne dotaknejo, ker se dogajajo drugim, neznanim ljudem, na drugih koncih sveta. Različni teoretiki, ki se ukvarjajo s preučevanjem smrti (npr. Nuland, Fässer-Weiber, Taylor) v različnih znanstvenih disciplinah (filozofija, medicina, sociologija, religija itd.), vrste smrti ne kategorizirajo enako, vendar se pri vseh pojavljajo vsaj naslednje kategorije:  smrt zaradi starosti, smrt zaradi bolezni, smrt zaradi nesreče ali delovne nezgode, smrt zaradi samomora, smrt kot posledica zločina (umor) ali vojne. Vseh pet kategorij smrti se pojavlja tudi v otroški in mladinski prozi.

mag. Suzana Tratnik
sociologinja in antropologinja; pisateljica, prevajalka in publicistka; voditeljica kulturnih in literarnih prireditev ter soorganizatorka FGLF – festivala lezbičnega in gejevskega filma pri Društvu Škuc


PO DAMJANOVI POTI PREKO TABUJEV

Tako kot po svoji poti hodi sam junak v romanu Ime je Damjan (2001), je tudi sam roman prehodil svojo pot, od majhne, »manjšinske« založbe Škuc-Lambda do ponatisa pri velikanu Mladinska knjiga in vključitve v nacionalni projekt Rastem s knjigo pri JAK-u letu 2014. Čeprav roman ni bil napisan za določeno ciljno skupino, postaja priljubljeno delo za mlade. Čeprav ni bil napisan z namenom »prikrivanja« oz. nenadnega razkritja junakovega spola, je obveljal za roman s preobratom. In čeprav se neposredno ne ukvarja ne s homoseksualnostjo, ne s transseksualnostjo ali transspolnostjo, ne s spolno zlorabo, ampak »le« z Damjanovo potjo, je obveljal tudi za delo, ki razbija tabuje. Zakaj je bilo potrebnih trinajst let, da se je roman prebil na vse knjižne police in se za osvojitvijo gledališkega odra prelevil še v filmski scenarij? Katera prevodna in izvirna dela ter kateri družbeni procesi so morda bistveno prispevali k širšemu sprejemanju romana?


dr. Alenka Spacal
filozofinja in sociologinja, publicistka; vizualna umetnica, ilustratorka, pisateljica, pravljičarka 

SODIJO TEME SPOLA IN ISTOSPOLNE USMERJENOSTI V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI ŠE VEDNO MED TABUJE?

V referatu bom ob primeru svoje avtorske slikanice Mavrična maškarada (Založba Škuc, Zbirka Lambda, 2013) predstavila, kako razumem podajanje vprašanj o spolih in o istospolni usmerjenosti v mladinski književnosti, in sicer še posebej v literaturi za najmlajše. Pri tem se zastavlja vprašanje, če se tem spola in homoseksualnosti v slikanicah ne obravnava pogosto zato, ker otroci omenjenih vsebin še ne bi mogli razumeti, ali zato, ker so te teme v sodobni družbi še vedno tabuizirane. Ali rušenje binarne matrice zgolj dveh bioloških spolov in poudarjanje mnoštva spolov za večino še vedno predstavlja nerazumljiv odklon od norme? Ali ostaja zagovarjanje gibljivih medspolnih identitet še vedno marginalizirano? So potemtakem z zadržki še vedno pojmovani primeri otrok, ki se že v zgodnjem otroštvu ne počutijo udobno s spolom, ki jim je biološko dodeljen, in v katerega jih na način stereotipnih razumevanj spolnih vlog sili heteronormativno naravnana okolica? Na kakšen način zrcali področje mladinske književnosti družbeno stvarnost, in kako se v leposlovju za otroke soočamo z zgoraj omenjenimi tabuji?


Janja Vidmar
pisateljica in publicistka

MLADINSKA KNJIŽEVNOST: TABU MEDIJSKE IN LITERARNOKRITIŠKE JAVNOSTI

V sodobni družbi samega tabuja ni več mogoče pojasnjevati kot nekaj prikritega, prepovedanega, česar ni dovoljeno kritično obravnavati, temveč je smiselno preučiti ozadje tabuja: kako je mogoče v očeh ljudi družbeno stvarnost interpretirati tako, da večino prepričaš v svoj pogled na nek določen sistem vrednot. Tozadevno ostaja mladinska književnost prezrta tako v okviru medijske kot literarnokritiške javnosti kot področje, ki zaradi nepoznavanja, predsodkov in dvomov ostaja neraziskano in nezaželeno.
Če se ustavim samo ob zadnjem primeru: v Mehiki se je v septembru odvijal svetovni IBBY kongres, kamor je odpotovalo tudi šest udeleženk iz Slovenije, kar je po številčnosti primerljivo z domačini (od 120 mio prebivalcev 300 udeležencev kongresa). Razlika je v aktivni udeležbi, kajti z nami je potovala nagrajenka za Častno listo IBBY, preostalih pet udeleženk pa smo sodelovale z referati in plakati. Kongres in naša udeležba sta bila s strani domače medijske javnosti seveda prezrta. Nadalje se je prvič pripetilo, da so na Društvu pisateljev med razpravo o kandidatih za Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada med ženskimi imeni omenili tudi moje. Doslej so bila imena mladinske književnosti tozadevno prav tako prezrta, tudi dobitnica nagrade Prešernovega sklada, Lila Prap, je npr. prejela nagrado izrecno za dve postavljeni razstavi.
Resne debate o književnosti na straneh/revijah, kot so Literatura, Pogledi, DELOVI KL, Večerova Čitalnica, praviloma izključujejo razprave o mladinski književnosti, kljub dejstvu, da je časnik Večer pokrovitelj nacionalni nagradi za mladinsko književnost.
Ali torej lahko govorimo o namerni prezrtosti kot posledici nepoznavanja in arogance ali o tabuju kot strahu, predsodku pred izpovedno močjo in kakovostjo, ki bi jo mladinska književnost utegnila imeti in z obojim vnesti nemir oz kršiti ustaljena pravila hermetične književnosti?