Simpozij: Slovenska mladinska književnost, elektronski mediji in sodobne IK-tehnologije. Oko besede 2012

24

september

2012

Tip prireditve: Simpozij

Ciljna skupina: odrasli

24. september 2012

V okviru letošnjega festivala Oko besede je Murska Sobota že 17. gostila avtorje, založnike, knjižničarje in druge ljubitelje slovenske mladinske literature. V lepe besede opravljen tridnevni festival je ponovno privabil številne uveljavljene literate. Festivalske programske vsebine, ki so sovpadle v program Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 pa so obiskovalcem ponudile še predstavitev posebne produkcije Očesa besede 2012 - recital "Boža me boža tvoja beseda" avtorice Dragice Haramije. Literarno srečanje je tudi tokrat podprla Mestna občina Murska Sobota goste pa je uvodoma pozdravila tudi direktorica Zavoda za kulturo, turizem in šport, Brigita Perhavec. Po uradni otvoritvi tradiciolnega literarnega srečanja so tudi letos v Gledališki dvorani Park podelili literarno nagrado - večernico, za najboljše slovensko otroško in mladinsko literarno delo preteklega leta. Nagrada, ki jo vsako leto podeljuje ČZP Večer, je letos romala v roke Dima Zupana in sicer za njegovo delo Hektor in zrela hruška.

V okviru srečanaj je tudi tokrat revija Otrok in knjiga pripravila simpozij z naslovom: »Slovenska mladinska književnost, elektronski mediji in sodobne IK-tehnologije« Prof. Darka Tancer-Kajnih, urednica revije Otrok in knjiga, ki jih zmeraj tudi pripravlja, pa je za razmišljanja na letošnjem simpoziju pripravila naslednja izhodišča:

Že pred tremi leti  so založniki na knjižnem sejmu v Frankfurtu napovedali, da naj bi leta 2018 z digitaliziranimi vsebinami zaslužili več kot s tiskanimi knjigami. Pričakovanja takega razvoja ne postavljajo pod vprašaj samo obstoja klasične knjige na papirnem nosilcu, marveč sprožajo tudi vprašanje o oblikah ustvarjanja in branja, ki so potrebne za »klasične« knjige in za elektronsko oblikovana besedila.

Branje raznih žanrov elektronske književnosti bralce nagovarja drugače kot linearna pripoved. Bralci teh besedil morajo  poleg doslej tradicionalnih linearnih oblik branja razviti tudi nelinearne načine branja oz. procesiranja besedil. Elektronska  besedila so že z vključevanjem besednih, slikovnih in slušnih gradiv dvo-  ali večkodna.

Uporaba digitalnih oblik besedila je za mlade že marsikje vsakodnevna realnost, kako pa je s preučevanjem in poučevanjem tovrstnega branja?
          
Elektronsko književno delo ima vse značilnosti nadbesedil. Nadbesedilo že v sami osnovi spreminja dosedanje pojmovanje besedila kot avtorsko določenega vrstnega reda razbiranja ponujenih vsebin oz. besedilnih podatkov, s tem da bralca vabi k poljubnemu izboru in zaporedju iz ponujenih vsebin.  Za nadbesedila so značilna nestabilnost, široka fleksibilnost in temeljni poziv k interaktivnemu sodelovanju.

Kakšne globinske družbene in kulturne spremembe bo prineslo širjenje digitalne kulture?

Ali se bomo kmalu soočali z novo obliko generacijskega prepada med bralci? Prepada med bralci, ki jih bo zanimalo samo branje digitalnih besedil in elektronske možnosti knjižnega sporazumevanja, ter (starejšimi) bralci, ki se bodo z nostalgijo spominjali oblik linearnega branja umetnostnih besedil? Ali bo slednja besedila za mlajše bralce treba digitalizirati, se pravi »prevesti« v elektronske oblike?

Bo/je računalnik tisti medij, ki bo prevzel prenašanje vseh vrst umetnosti, ker bo to nalogo opravljal najbolje?

Kakšen je/bo dolgoročni vpliv E-medijev? Kako bodo elektronski mediji, zlasti internetna literatura in tudi internet sploh, vplivali na percepcijo in sposobnost koncentracije (fragmentarizacija predstavnih vsebin zavesti) v smeri od otroškega bralca k odraslemu bralcu?

Podobno kot svetovni splet se tudi elektronska književnost hitro širi, čeprav je največ besedil še vedno v angleščini. Kakšno je stanje v Sloveniji?

Narašča tudi število  t.i. hibridnih knjig (vook). Te knjige združujejo besedno pripoved z video pripovedjo oz. prikazom delov pripovedi ali demonstracijo raznih postopkov. Zanje se odloča vse več pisateljev in založnikov.  Te knjige je mogoče brati tako na elektronskih bralnikih kot tudi na nekaterih vrstah mobilnih telefonov.

Z novimi možnostmi elektronske književnosti  se odpirajo tudi vprašanja o njeni naravi. V čem je podobna tradicionalni književnosti in v čem se od nje razlikuje, katere oblike tvorjenja pomena so zanjo značilne in kako jih razumejo in uporabljajo bralci elektronske književnosti?

Demokratičnost in fleksibilnost spletnega pisanja Splet omogoča pisanje, ki se ravna po piscu in bralcu ter ne sili k neki vnaprej določeni obliki in avtoriteti. V tem smislu je bolj demokratičen kot tisk in bolj odprt za novosti. Postmoderne kulture vedno bolj cenijo raznolikost, spontanost in menjajoče se položaje.

Ali je/bo  široka možnost objavljanja na svetovnem spletu povzročila poplavo manjvrednega pisanja? Ali elektronski mediji sploh omogočajo literarnost kot kvaliteto ali je kakovost digitalnih oblik že sama po sebi manjša od tradicionalne književnosti?

In kako je/bo z bralnimi zmožnostmi? Medtem ko so številni kritiki prepričani, da književnost v digitalizirani obliki lahko pritegne več bralcev kot tradicionalne oblike pripovedi brez vizualne podpore, drugi opozarjajo, da taka besedila povzročajo nazadovanje bralne zmožnosti (raziskave PISA).

Kako je/bo s »prevajanjem« natisnjenih klasičnih besedil v digitalno obliko?

Internetne oblike komunikacije v vsebinah mladinskega leposlovja. V kolikšni meri leposlovje za otroke (že) vsebuje internetne načine komunikacije, npr. E-pošto, SMS-sporočila … v dialoških odlomkih besedil? Koliko so E-mediji tematsko navzoči v sodobni svetovni in slovenski mladinski književnosti?

Koliko so novih medijev in IKT vešči ustvarjalci mladinske književnosti, učitelji, vzgojitelji, knjižničarji?

Empirično o vplivu elektronskih medijev na bralne navade mladih. Kakšni so aktualni statistični podatki  o obisku in izposoji v knjižnicah za mlade? Kako elektronski mediji vplivajo na bralne navade mladih? Res ti berejo veliko manj, hlastajo po enostavnih, hitro berljivih in napetih zgodbah?

Pripovedovanje prežema vse razsežnosti družbene izkušnje. Pripovedovanje je tista temeljna človekova dejavnost, s katero si ljudje od nekdaj razlagajo svet okoli sebe in svoj položaj v njem ter si tako osmišljajo življenje. Ali je razlika med knjigo, gledališčem, radiom, filmom, televizijo in računalnikom res samo tehnične narave, saj gre v vseh primerih za »pripovedovanje zgodbe«?

Čeprav zanimanje mladih za digitalne možnosti sporazumevanja  in književnosti raste,  bo po mnenju mnogih strokovnjakov v 21. stoletju tudi njim  potrebna bralna zmožnost, kot jo spodbuja predvsem linearno branje tradicionalnih umetnostnih besedil.

Ali in kako spodbujati linearno branje? Kako bi pri mladih, ki se s sestavinami digitalne pismenosti srečujejo že pred vključitvijo v šolo kot »digitalni domorodci«, spodbudili zanimanje in potrebo po poglobljenem linearnem branju, kot ga terjajo npr. natisnjena umetnostna besedila?

Sodelujoči

V uvodnem delu simpozija bodo o zgoraj razgrnjenih vprašanjih v krajših referatih podali svoje izkušnje, ugotovitve in stališča:

  • strokovnjakinja za področje branja in recepcijo književnosti dr. Meta Grosman
  • psihiater in antropolog Miran Pustoslemšek
  • psihoanalitik Roman Vodeb
  • pisatelji Cvetka Bevc, Majda Koren, Feri Lainšček
  • ustvarjalec interaktivnih slikanic Matjaž Kotnik
  • bibliopedagoginja mag. Tilka Jamnik
  • bibliotekar Igor Černe
  • vodja digitalnih programov na Večeru Zvone Štor

 


Povzetki

Meta Grosman: Iz izhodišč za letošnjo razpravo v okviru Očesa besede lahko razberemo vrsto vprašanj, ki se vsa dotikajo vloge in možnih učinkov nove vrste besedilnosti, kot jo omogoča sodobna informacijsko komunikacijska tehnologija z novimi oblikami besedil kot je npr. elektronsko nadbesedilo (ali hypertekst) na dosedanje bralne prakse. Z iskanjem odgovorov na vprašanja o razmerju med novimi in tradicionalnimi (=osnovnimi) oblikami pismenosti se danes ubadajo številni strokovnjaki za branje in pismenost pri nas in na mednarodni ravni. Sprva so v novi obliki besedilnosti nekateri strokovnjaki videli udejanjenje kritiških pričakovanj Barthesa in Derridaja o razvoju besedilnosti (prim. Landow 1992 in Bolter 2000), vendar so te poglede pozneje opustili. Kot vsa predvidevanja prihodnosti pa razni odgovori ne prinašajo prepričljive podobe razvoja, tako zaradi hitrega in nepredvidljivega spreminjanja tehnologije, kot tudi zaradi odsotnosti eksperimenatlno načrtovanih raziskav, ki bi edine nudile trdnejšo osnovo za odgovore. Čeprav se vsi strokovnjaki za branje strinjajo o velikem pomenu elektronske(=digitalne) pismenosti za osebno in družbeno življenje v 21. stoletju, prvi kritiški odzivi na razvoj novih oblik elektronske besedilnosti razkrivajo zaskrbljenost o možnostih negativnih vplivov na tradicionalno poglobljeno branje in dosedanje razumevanje literarnih besedil. V svojem delu The Shallows, How the internet is changing the way we think, read and remember ( Slovenski prevod  Plitvine, MK 2011)  Nicholas Carr predstavlja rezultate številnih kognitivnih raziskav, ki so z uporabo novih metod slikanja nevronskih povezav pri branju s funkcionalno magnetno resonanco (FMRI), opozorili na zmanjšan obseg bralne pozornosti pri digitalnem branju. Čeprav hkrati poroča o svoji prejšni zasvojenosti z internetom,  meni, da digitalno branje ne omogoča poglobitve v besedilo in s tem povezane bralčeve čustvene udeležbe kot je npr. empatija. Nevarnost prehoda iz ‘bralnih možganov’ na ‘digitalne možgane’ podobno skrbi tudi slavno ameriško nevrolingvisto Marianne Wolf, ki v svojem delu Proust and the Squid, the story and science of the reading brain opozarja na osiromašenje delovanja ‘digitalnih možganov’ v primerjavi s poglobljenim branjem. Podobno zaskrbljenost v manj sistematično dodelani obliki srečujemo tudi pri nas. 
 Kljub vsem tem skrbem in strahovom ne smemo opustiti prepričanja o pomenu digitalne pismenosti za mlade in za prihodnost in razmisleka o utemeljenih oblikah njenega poučevanja. Z vsemi njenimi novostmi se jo zdi bolj smiseno šteti za nov izziv, za novo možnost človeškega sporazumevanja in delovanja in branja elektronskih besedil z vsemi njihovimi posebnostmi in se hkrati zavzemati za sočasen pouk osnovne(tradicionalne=linerane) pismenosti in možnosti poglobljenega branja. Ker tako branje lahko razumemo s Tomom Virkom kot urjenje v tem,”da smo zmožni bolje dojemati svet” (Virk, 2012, Bukla, 6. 6. 2012), bi morali iskati tudi potrebno motivacijo zanj. Ne nazadnje je osnovna pismenost nujno potrebna tudi za branje digitalnih besedil, katerih bistvena sestavina so besedni bloki (v angl. nodes ali lexias,  slov. vozlišča), zato lahko utemeljeno pričakujemo, da bosta obe obliki pismenosti osnovna in digitalna soobstojali in se medsebojno bogatili ali celo dopolnjevali. Nedavno objavljena prva eksperimentalna raziskava o procesih branja informativnih elektronskih besedil kaže na to, da elektronsko branje ni niti enostavnejše niti plitkejše kot osnovno linearno branje, marveč poleg bralčevega intenzivnega sodelovanja terja tudi trajno prisoten premislek o izbiranju povezovalnikov in bralčev kritičen samonadzor. Prav slednji pa bi bil koristen tudi pri osnovnem branju, pri katerem kritičnost pogosto predstavlja primanjkljaj in problem. Odgovor o prihodnjih oblikah branja bo očitno odvisen od rezultatov novejših in sistematičnejših eksperimentalnih raziskav o novih oblikah branja. Vprašanja o digitalizaciji umetnostnih besedil na papirnatih nosilcih pa predstavljajo nov sklop vprašanj, ki jih moramo vsaj sprva razumeti v kontekstu vseh problemov, ki se odpirajo s spreminjanjem besedne podobe izvirnega besedila.

Roman Vodeb: Bralne mladine in otrok imajo določen specifike, ki nam jih morda razgalja ravno psihoanaliza. Ko otrok prebere, da – npr. »Pika Nogavička živi v vili Čira-Čara«, mu ta prebrana stavčna dikcija v glavi povzroči orkan, in to na čisto drugačen način, kot če vilo Čira-Čara vidi na filmskem platnu, TV ekranu ali računalniškem monitorju. Fantazija mu, v skladu z nezavednim, ubere nepredvidljivo smer – in to na povsem drugačen način, kot če vilo Čira-Čara vidi na diktiran način skozi znane digitalne medije. Nezavedno otroka zaznamuje na drugačen način, če le-ta nekaj prebere, in doda nekaj svoje fantazije, kot če mu ekran/monitor diktira, kaj mora videti, si predstavljati. Simbolni procesi ob prebranem so drugačni, bolj pestri, kot pri vizualno diktiranem. Brati knjige je poseben »čar«, ki bralcu dopušča določeno interpretativno svobodo.
Gledano skozi psihoanalitične oči, je tukaj (še) znamenit trasferni oz. čustven odnos s knjigo. Napisana oz. brana beseda je ohlapna, bralec, poslušalec, oz. »deležnik« (napisane, prebrane) besede ima neko (nezavedno) svobodo. Svobodo si beseda vzame in utre pot v nezavednem oz. skozi nezavedno. Digitalni mediji (video) (do)puščajo manj svobode, so na nek način bolj determinirani – in to mladini oz. otrokom škodi oz. jih prikrajša za določene bralne oz. miselne oz. fantazijske užitke. Bralec, ki  knjigo »požira«, postane zasvojen z miselnim sprejemanjem prebranega. Prebrano mu v mislih pušča čisto drugačne sledi, kot se to dogaja v drugih (digitalni) medijih.

Mag. Tilka Jamnik (Predsednica Slovenske sekcije IBBY, podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije- ZPMS):

MLADI IN MEDIJI V SODOBNI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI

Namen prispevka bo pregledati, kako mladinska literatura, tako slovenska kot prevedena,  prikazuje medije in sodobno medijsko situacijo mladih. Zanimalo nas bo tudi, ali lahko slovenskim mladim bralcem prispeva k razumevanju njihovega vpliva; ali  mlade osvešča, opozarja na škodljivost medijskih vsebin in jih spodbuja k njihovi kritični uporabi?
Tudi na jezikovni ravni v mladinskih knjigah zasledimo uporabo internetnega načina komunikacije: neposredno vključevanje e-pošte in kratkih sporočil v besedilo, nadalje drobcev Facebooka, emotikonov in podobno. Pogosto se nahajajo že v naslovih in na naslovnicah mladinskih knjig, da bi že na prvi pogled pritegnili mlade bralce. Učitelji književnosti in mentorji branja vse več uporabljajo različne internetna načine komunikacije kot motivacijo, da bi sodobno mladino pritegnili k linearnemu branju klasičnih literarnih besedil. V mednarodnem prostoru je vse več opozoril različnih strokovnjakov, kako nujno potrebno je – prav zaradi naraščajočega internetnega načina komunikacije – poglobljeno in kritično branje ter razumevanje tako umetnostnih kot neumetnostnih besedil.
Prispevek nadgrajuje anlizo, ki je nastala za potrebe otroških parlamentov v šolskem letu 2010/2011 na temo Vpliv medijev in družbe na oblikovanje mladostnika. 

Igor Černe: V prispevku se dotikam vpliva modernih medijev na bralno kulturo otrok, mladostnikov in do neke mere tudi odraslih bralcev. Ob tem osvetljujem  delovanje knjižnice kot ustanove, ki v svojem okolju utrjuje in širi bralno kulturo, in na podlagi  aktualnih statističnih podatkov  o obisku in izposoji v knjižnicah za mlade podajam trenutno situacijo. Hkrati izpostavljam dejstvo, da bi se morala knjižnica v sodobnosti  vedno bolj in zanimiveje orientirati širše ter posamezniku ponuditi raznovrsten spekter možnosti za kulturno, izobraževalno in prostočasno udejstvovanje in s tem tudi nadalje prispevati k dvigu kulturnega nivoja posameznika v okolju, v katerem deluje.  Eden izmed segmentov, kjer na tak način knjižnica že vrsto let dobro deluje, je tudi umetnost pripovedovanja. Nadalje razgrinjam, zakaj je pripovedovanje pomembno in kakšen vpliv ima lahko na posameznika in na njegovo percepcijo sveta.

Cvetka Bevc (pisateljica):
ZNAKOVNI SISTEM MOBILNIKOV IN FACEBOOKA TER VPRAŠANJE IDENTITETE V MLADINSKEM ROMANU DESETKA

Vsaka generacija v obdobju odraščanja izoblikuje nekatere nove elemente sporazumevanja. Pogosto njihova uporabnost postane simbol pripadnosti določeni skupini, nosi znamenja upora do okolice in mladostniku služi kot preverba pri vprašanjih identitete. Ob pisanju romana Desetka, ki nagovarja današnjo mladež, mi je uporaba znakovnega sistema mobilnikov in facebooka skupaj z najstniškim žargonom predstavljala način, kako se v osebnih izpovedih desetih junakov dotakniti njihove avtentične  realnosti. Uporaba računalnika,  interneta, sms-sporazumevanja, klepetalnicd ipd. je del sveta današnjega mladostnika. To je generacija, ki je po eni strani zrasla z elektronskimi mediji, po drugi pa se mora soočati z zaostrenim sistemom točkovanja, obsežnejšimi učnimi programi in svoje izbore išče v turbokapitalističnem loncu, kjer med popkulturo, glasbeno industrijo, množico filmov in knjig kot predelani mesni izdelki plavajo ideje o bogatih in slavnih. Generacija torej, ki se vse prepogosto brez vrednostne  uravnilovke izgublja v številnih možnostih. Mladostnikova govorica in pisava seveda z enosmerno uporabo znakovnih sistemov, popačenk, anglizmov, slenga in še česa lahko ožita njegov  prostor izražanja. Tako kot lahko odkrijeta tudi novo besedno povezavo ali izraz. Nenazadnje gre le za igranje z eno izmed možnih oblik sporazumevanja. Dosti pomembnjše je najbrž vprašanje, za označevanje kakšnega sveta okoli sebe mladostniki uporabljajo svoje izume. In roman Desetka predvsem v tej smeri išče odgovore.

Majda Koren (pisateljica):
SVETOVNI SPLET, ŽUPCA IN BRANJE LEPOSLOVJA

Ali lahko svetovni splet pripomore k popularizaciji dobre literature?
Kako smo se tega lotili na Župci

Spletna stran www.zupca.net je nastala v želji, da bi tudi otroci dobili košček spleta samo zase, kjer bi lahko varno vstopali na internet in kjer bi bil prostor za njim primerne vsebine. Župca je bila najprej pravljična stran brez kazala, po kateri so otroci odkrivali vsebine zgolj s klikanjem na prostore v hiši.
Sčasoma smo dodali kazalo, predvsem zaradi odraslih, ki morajo imeti vse urejeno in popredalčkano.
Nekatere rubrike so se širile, nekatere druge so se zaključile.
Največ vsebin namenjamo začetnemu bralnemu obdobju, s primeri kvalitetnih knjig in s primeri obravnave besedil za šolsko in domačo rabo.
V posebni rubriki je predstavljenih dvajset najvidnejših slovenskih ilustratorjev, mladinski pisatelji pa so se s krajšimi sestavki predstavili kar sami.
Župca je na seznamu priporočenih e- gradiv za prvo triletje osnovne šole, poznajo pa jo tudi izseljenci in zamejski Slovenci.

Kako naprej?
Želimo si sodelovanja s podobno mislečimi posamezniki in društvi, dodajati aktualne vsebine in uvajati nove rubrike, ki bi pripomogle k širjenju bralne kulture med mladimi - a vse to naj ohranja pogled skozi otroške oči, vsebine naj torej ostanejo namenjene v prvi vrsti otrokom, šele nato njihovim staršem, učiteljem in knjižničarjem.