Slodnjak, Anton: Tujec : roman o Cankarju

Leto izida: 1976Področje: Biografije, spominiCiljna skupina: odrasli, starejši

Anton Slodnjak ni prvi in najverjetneje ne zadnji pisatelj, ki je svojo knjigo Tujec naslovil z istim imenom kot svetovno znani pisatelj francoski Albert Camus svoj roman dobra tri desetletja pred njim.

Slodnjakov Tujec je tretja in zadnja knjiga iz njegove trilogije biografij treh velikih Slovencev Franceta Prešerna, Frana Levstika in Ivana Cankarja. Po svoji zgradbi je Tujec, če ga primerjamo z življenjepisi, kot so knjige iz zbirke Veliki možje Založbe Obzorja (mimogrede: kaj pa velike ženske?), nekaj posebnega. Ta biografija ne predstavlja življenjske poti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja od začetka njegovega življenja pa vse do njegove smrti, česar smo sicer vajeni pri veliki večini ostalih biografij, ampak se začne tik zatem, ko Cankar umre. To pa ni največja posebnost Slodnjakove knjige.

Pravzaprav deluje Tujec kot neke vrste zbornik pričevanj ljudi, ki so bili njegovi sopotniki, med katerimi so nekateri bistveno vplivali na njegovo življenje tako na pisateljskem kot na političnem področju in v medčloveških odnosih. Razlika med zbornikom na splošno, na primer Komandant Stane iz istega obdobja kot Slodnjakov Tujec je v tem, da prvega sestavljajo pričevanja sodobnikov ali dela strokovnjakov, Slodnjak pa je iz pisanih virov poiskal določene posameznice in posameznike in jim kot pisatelj podelil širino bolj ali manj trpkega spominjanja in ostrino kritičnega razmišljanja. Tujec je roman, ki ga je mogoče dojemati tudi kot literarno zgodovinsko študijo in kot prikaz družbeno političnih razmer v Sloveniji kot delom avstro-ogrske monarhije na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje.

Kako to, da je Slodnjak dal temu svojemu delu tak naslov? Morda najizraziteje Cankar nastopa kot tujec v vseh tistih poglavjih, ki opisujejo njegov svetovni nazor, predvsem pa njegovo delovanje na političnem področju. Cankar prav gotovo ne sodi v klerikalno konzervativni krog, niti ne med tiste, ki so mu po svetovnem nazoru vsaj sorodni. Za slednje bi morda raje uporabili oznako „odtujenec” V svoji moralni in politični samosvojosti ne more najti skupnega jezika z liberalci, kot je bil Ivan Tavčar (Župan in tatič, drugo poglavje), ki ne dovoli izobesiti žalne zastave pred magistratom niti pred domačo hišo, čeprav je svoj čas hodil na obiske k njemu na dom, in tudi ne s socialnimi demokrati kot je bil Etbin Kristan.

Slodnjak prikazuje Ivana Cankarja kot razklano osebo, kot ga v zadnjem poglavju Tujca (Ali mar vendarle tujec?) dojema Etbin Kristan. Cankar je v Slodnjakovem Tujcu prikazan po eni strani kot človek, ki se dobro zaveda svojega pisateljskega daru, je iskriv, briljantno duhovit mislec in odločen borec za človeško dostojanstvo in pravico v najširšem pomenu besede, človek, ki je iz socialista prehajal že skorajda v komunista, po drugi strani pa zlasti v poznejših letih, ko je prešel svoj ustvarjalni vrhunec, nastopa kot oseba, ki se ne more pobrati. Zapada v samoobtoževanja in globoke notranje krize. Njegova razklanost se izrazito odraža v odnosu do žensk. Sposoben je plemenitih, vzvišenih čustev in to ne samo do matere, po drugi strani jih zaradi takšnih ali drugačnih moralnih vzgibov grobo zavrača in obenem potrebuje. Eterično se zaljublja vanje, pod vplivom alkohola se spušča v mesenost. Verjetno najbliže se resnici o Cankarjevi ljubezni do žensk približa Mici z Vrha s svojim razmišljanjem, da je Cankar zaljubljen v vse ženske, ne ljubi pa nobene, razen mrtve matere (Gospa z vrha, deveto poglavje). Morda manj očiten v knjigi, pa vendarle vreden omembe, je njegov odnos do rimsko katoliške cerkve. Po eni strani ji ostro nasprotuje zaradi njene lažne morale, po drugi strani pa pri svojem pisanju domiselno vpleta v besedilo prispodobe in izraze iz svetega pisma ter je presenetljivo tudi moralno nenavadno blizu izročilu krščanstva, kot Cankarja občuti tudi ljubljanski škof Anton Jeglič („Škof in mladi tehnik”, prvo poglavje). Duhovito je Cankarjevo razklanost oznanila Steffi Löffler (Pogled nazaj, osmo poglavje): „Res je bil čuden človek: malopridnež in svetnik, bedak in modrijan, slabič in velikan, berač in kralj, nezvest in vendar zvest.”

Vsako od poglavij v Tujcu ima svojega glavnega junaka/junakinjo. Pri tem pride do izraza ne samo njihov način razmišljanja ali čutenja, ampak tudi širši in (naj)globlji del njihove duševnosti, tako da je vsako poglavje tudi prikaz določene osebnosti kot da gre za samostojno novelo. Vsak od njih ima v svoji zgodbi svoje gledanje na Cankarja.

Pri tem se moški pogled na Cankarja razlikuje od ženskega. Moški mu priznavajo ne glede na politično delitev: konzervativno/katoliško ali naprednjaško izreden stil, pri njih prihaja v ospredje tudi zavist (Fran Govekar, Od Friškovega do narodnega doma, tretje poglavje), pa tudi priznavanje njegove izredne nadarjenosti, zlasti stilistične ob hkratnem zgražanju. Tavčar mu priznava tudi duhovitost, na primer, ko si je od njega sposodil knjige, ki jih je kmalu nato zastavil, da bi z denarjem pomagal Ketteju, katerega so ga vrgli z gimnazije. Na njegov očitek, da je odtujil zasebno lastnino, mu Cankar odvrne, da so bile izposojene knjige prava last pisateljev Heineja in Grabbeja, Tavčar sam pa da je le slučajni uporabnik. Tudi Schwentner (Pobratim ali samo blagajnik?, enajsto poglavje), izdajateljsko za tisti čas sicer izredno napreden in dokaj pogumen založnik, ima meje svojega poguma, saj Cankarju v strahu svetuje, naj odstrani šesto in osmo poglavje iz knjige Hiša Marije pomočnice. Hinko Smrekar, veliki karikaturist (Zadnje srečanje, predzadnje, trinajsto poglavje), Cankarja dobesedno zasovraži, ker se razlikujeta v tem, kaj bolj odraža resnico, ali črta (karikature) po Smrekarjevo ali beseda (literatura) po Cankarjevo. Šele zadnje ure v celici pred izvršitvijo smrtne obsodbe Smrekar sprevidi, da sta v bistvu oba hodila po isti poti do resnice in da sta pravzaprav vsak na svoj način žrtvi razmer in mučenika svojega časa.

Vse ženske v romanu, zanimivo, berejo Cankarja ne glede na socialni status in na stopnjo razgledanosti, pa naj bodo to mati, Albina Löfflerjeva, sicer dunajska delavka (Mati ali ljubica?, sedmo poglavje), da ne govorimo o Mileni Rohrmanovi („Nevesta, deseto poglavje”), ki je Cankarja dala pokopati v rodbinsko grobnico. Po človeški plati najgloblje razumejo Cankarja. Zanje je kljub pijančevanju in beganju od ženske do ženske na tak ali drugačen način izredno pošten in senzibilen človek. Pisateljevo spolno slo pripisujejo zastrupljajočemu učinku alkohola, bojijo pa se, da bi, če bi nehal piti, izgubil svojo ustvarjalnost. Morda najbolj ganljiv je s spolnega vidika sicer eteričen odnos z Mileno Rohrmanovo, ki mu je pripravljena služiti kot otroško vdana Hanca v Križu na gori (Morda pa je imel prijateljico…?, dvanajsto poglavje) in umreti zanj. V tej svoji brezpogojnosti spominja Milena Rohrmanova na baronico Mario Vetsera, ki naj bi šla v smrt s habsburškim prestolonaslednikom Rudolfom, če je res šlo za njun skupen samomor, seveda.

Morda se marsikateri bralec ob prebiranju Tujca zaloti, da začenja primerjati Prešerna in Cankarja. Za slovensko književnost sta oba največja, vsak v svoji zvrsti literature, oba sta alkoholika, oba sposobna obeh ljubezenskih skrajnosti: visoke nezemeljske ljubezni in mesenosti, če lahko slednjo, zlasti ko postane zasvojenost, imenujemo ljubezen, in oba se v stilu: „Doktor fig, fig!” znata približati otrokom. Ob Cankarjevem posvečanju z bolehno Malči, hčerjo Albine Löfflerjeve, bralec dojame, zakaj jo je postavil kot glavno otroško junakinjo v knjigi Hiša Marije pomočnice. In oba sta bila zapravljivca, pa ne samo za pivskim omizjem. Pri vstopu v tramvaj je Cankarju padla iz rok pregrešno draga torta (Prijatelj ali pobratim?, enajsto poglavje). Cankar ne bi bil Cankar, če ne bi takoj, brez kakršnega koli oklevanja ali obžalovanja kupil še ene takšne.

Izrazita stilska posebnost v Tujcu je, da Slodnjak pri večini, v osmih od štirinajstih poglavij, vsaj na prvih straneh posameznega poglavja ne predstavi imena in priimka junakinj in junakov. To stori šele, ko se bralec dodobra spusti v dogajanje, ko navaja samo ime (Ivan, ne pa tudi Tavčar). Morda hoče navesti bralca, da sem ugane, za koga gre. Pri ljudeh kot so Zupančič, Schwentner, Smrekar in Albina Löfflerjeva to še gre, ne pa pri vsakomer. Pri zadnjem poglavju celo izpusti priimek Kristan tako, da mora bralec prebrskati podrobnejše Cankarjeve biografije. Pri šestih poglavjih pa Slodnjak vendarle že v prvem stavku navede ime in priimek Otomarja Bamberga (S čim plačati materin pogreb, tretje poglavje), Frana Govekarja, Cankarjevega brata Karla (Brata, peto poglavje), Albine Löfflerjeve, njene hčerke Štefke Richter (Pogled nazaj, osmo poglavje) in Zofke Resnik.

Vsekakor je Tujec knjiga, ki deluje kot dober učbenik, znanstvena študija in dober roman hkrati. Predvsem pa je Tujec drobno vezen čipkasti prt življenjske poti človeka, ki so ga pijanega pripeljali domov s samokolnico, njegov pogrebni voz pa je vleklo šest vrancev ob zvonjenju ljubljanskih zvonov in še marsikje drugod po Sloveniji.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.