Simpozij: Jezikovno-slogovne uresničitve tem sodobne slovenske mladinske književnosti. Oko besede 2007

9

november

2007

Tip prireditve: Simpozij

Ciljna skupina: odrasli

Na letošnjem 13. tradicionalnem srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede 2007, 9. novembra 2007 je tekla beseda o jeziku v sodobni mladinski književnosti
 
POVZETKI REFERATOV NA SIMPOZIJU
Jezikovno-slogovne uresničitve tem sodobne slovenske mladinske književnosti na srečanju slovenskih mladinskih pisateljev OKO BESEDE 2007
 

Igor Saksida: DO JEZIKA PO POTI SVOBODE IN SUBJEKTIVNOSTI - POEZIJA IN JEZIKOVNA NORMA
Simpozijska tema, ki jo nakazuje naslov letošnjega srečanja slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede, je skorajda provokativna – sestavlja jo namreč povezava dveh bistvenih plasti slehernega (kvalitetnega) leposlovnega besedila, tj. njegovih jezikovno-slogovnih prvin in tematske ravni njegove vsebinske sestave. Na prvi pogled se zdi, kakor da naslov, ki poudarja jezikovno slogovne uresničitve tem sodobne slovenske mladinske književnosti, želi nakazovati možnost podrejanja »jezikovne« plasti književnega besedila temi oz. aktualni sporočilnosti: tako razumevanje naslova bi nenazadnje pomenilo, da je jezik le neobvezen dodatek idejnim plastem besedila, da se torej estetska informacija podreja Ideji; jezik v tovrstni opredelitvi ne bi bil nič drugega kot skorajda okras sporočilu, tezi, nauku leposlovnega besedila. – Več kot verjetno je, da se naslov letošnjega simpozija ni izluščil iz tovrstnega razumevanja prednosti vsebine pred formo, toda tudi v tem primeru nam tak, kot je, zastavlja vrsto vprašanj: Ali lahko jezik in slog umetnostnega besedila razumemo neodvisno od njegove vsebine? So lahko jezikovna izrazna sredstva sama po sebi že tudi vsebina literarnega besedila? In nenazadnje: lahko bralec doživlja pojmuje specifično jezikovno plast izbranega dela kot prvotni in najbolj vznemirljiv literarnoestetski doživljaj? 

Meta Grosman: PISANJE KOT PROCES
Poskusi razumeti pisanje procesno kot človekovo jezikovno dejavnost ter obnašanje in kot posebno jezikovno rabo omogočajo razmislek o nekaterih drugih razsežnostih pisanja, ki ostajajo nevidne v tradicionalnih slovničnih opisih besedil s poudarkom na pravilnosti zapisa. Procesno pojmovanje odpira vprašanje kognitivne osnove pisanja in temeljnega razmerja med mentalnimi predstavami in možnostmi njihovih ubeseditev ter vmesnimi/končnimi ubeseditvami. Omogoča pa tudi razmišljanje o jezikovnih sredstvih oz. načinih piščevega obvladovanja zapisanih sporočil, o razvidnosti takih sredstev in načinov v zapisanih besedilih ter o njihovih potencialnih učinkih na branje.  Novi pogledi na pisanje pa tudi na novo odpirajo vprašanje, ali je branje smiselno pojmovati kot zrcalno sliko pisanja.

Gaja Kos: Kdaj spustiti jezik z vajeti?
O (ne)rabi pogovornega jezika in najstniškega slenga v domačih mladinskih proznih besedili
Prispevek bo na primeru nekaj domačih mladinskih proznih del (Distorzija, Spričevalo, Kolesar naj bo, Mojca, Spremembe,Spremembe, Fantje iz gline, Hud dan v mojem lajfu), pokazal kako, če sploh, in v kolikšni meri sta v sodobni slovenski mladinski književnosti prisotna najstniški sleng in pogovorni jezik, spotoma pa preveril tudi, kako inventivni so avtorji v slogovnem oziru. V nadaljevanju bo poskušal odgovoriti na vprašanje kdaj in zakaj (oziroma zakaj ne) je raba pogovornega jezika in slenga oz. nasploh bolj sproščena raba jezika upravičena ali celo zaželena. Ob tem bodo izpostavljena predvsem besedila, ki so zapisana v prvi osebi; prav ta zavoljo specifičnega – običajno najstniškega – pripovedovalca avtorjem ponujajo največ prostora za sproščeno in kreativno manevriranje z jezikom in slogom. Prispevek bo opozoril na pogosto in očitno podcenjevanje bralca v omenjenem oziru in se zavzel za uravnoteženo kombinacijo knjižnega jezika s pogovornim jezikom in slengom oz. z individualiziranim načinom pripovedovanja, ki lahko vključuje nenavaden, inventiven jezik ipd. oz. kakršnekoli kršitve norm knjižnega jezika.

Dušan Dim: Jezikovno-slogovni korelat najstniškega iskanja svoje poti
Roman Distorzija prikazuje svet najstnikov in rokenrol glasbe, v kateri glavni junak najde izrazna sredstva - kitaro, rokenrol zgodovino, punkrock estetiko - s katerimi lahko uresniči samega sebe, svoje drugačnosti in posebnosti. Prikazu junakove bitke za lasten izraz sem kot avtor poskušal poiskati ustrezen jezikovno-slogovni korelat. Jezik Distorzije je tako zavestno nastajal na križišču različnih jezikov: slenga mladih, žargona rokenrol glasbenikov, slovenskega knjižnega jezika in tudi zvočne govorice rokenrola.
V svojem prispevku bom osvetlil proces kovanja jezika in pri tem posredoval pogled na kulturne, ekonomske in jezikovne okoliščine, ki so pomembno vplivale na končno različico Distorzije: globalno hiperinflacijo podob, poplavo slengov (npr. internetni sleng), skoraj travmatično nemoč slovenskega zbornega jezika, zlivanje (mladinskih) subkultur z dominantnimi kulturami na polju popularne kulture.

Janja Vidmar: Jezikovno-slogovne uresničitve tem sodobne slovenske mladinske književnosti
JEZIK: AVTORJU IZZIV IN BRALCU KAZEN?
Nekoč sem poskusila študirati slikarstvo, ampak sem kmalu odkrila, da podobe sveta že od nekdaj bolje vidim in razumem v opisu, v besedah, ne v slikah.
Že nekaj časa si razbijam glavo z vprašanjem, do katere mere je lahko forma vsebina. Vloga jezika je pri mojem ustvarjanju čedalje pomembnejša, počasi že ključna. Ne sprašujem se, kako nekatere jezikovne prvine, ki jih zadnje čase uvajam v svojih delih, učinkujejo na bralce, ker me preveč fascinirajo možnosti, ki jih nudi jezik kot orodje za kreiranje literarne stvarnosti. Zanima pa me, ali mladi bralec zmore doživeti estetski presežek, ki izhaja iz samega jezika, iz njegovih inovacij, iz nekih eksperimentalnih pokušin. Menim, da je v mladinski književnosti vse preveč poudarka na vsebini, na tematsko-vsebinski ravni, s predvidljivo sporočilnostjo, jezik se zanemarja, je vse preveč poenostavljen, nedomiseln in siromašen. V posameznih delih že preseganje enotematskega menda mladega bralca odvrača od branja. Mogoče se podcenjuje njegova zmožnost razumevanja specifike določenega branja, to pa spet zato, ker se mladostnikom ne ponuja možnost nabiranja bralnih izkušenj ob mladinskih literarnih besedilih, ki na formalno-stilni ravni kršijo ustaljena pravila. Osebno sem pač prepričana, da ob ustreznih besedilih, ki mu nudijo možnost razvijanja branja, mladi bralec tudi jezikovno plat nekega dela lahko doživi oz. začuti kot presežek.
Zato skušam s svojimi besedili bralca prisiliti k aktivnejši vlogi in večji odgovornosti do prebranega. Na tak način mu bodo lahko tudi jezikovne prvine v mladinski književnosti nudile tisti estetski užitek, ki so ga ob prebiranju kakovostne literature deležni odrasli.
V svojih zadnjih delih tako preigravam jezikovne zmožnosti do te mere, da opuščam premi govor, s čimer se zabriše meja med dialogom in notranjim monologom. S tem želim aktivirirati bralca od pasivnega k aktivnemu branju. V svojem zadnjem delu pa junakinja zaradi svoje specifične vloge najprej zamenjuje zloge, zatem njeno zmedenost stopnjujem z uvajanjem t.i. papagajščine in popolnih nesmislov, nazadnje pa se lotim tudi grafične podobe nekega poglavja, saj ga junakinja zbriše, kar ponazorim s praznim, zgolj začrtkanim prostorom, in poglavje napiše na novo.
Jezik je živ in prožen, mogoče ga je upogibati, lomiti, mehčati, zlagati in drobiti, zato je dražeč in vedno znova enako vznemirljiv. Zakaj ne bi bil takšen za oba: avtorja in bralca?

Andrej Rozman-ROZA: jezikonitosti in jezikolovci
O živosti jezika, ki se neusmiljeno spreminja. o logiki izginjanja nedoločnika na –i pri severnih slovanih. o izumrtju, ukinitvi in zaničevanju elkanja. o vzrokih in posledicah regionalne raznolikosti slovenščine. o tragičnosti odpora do ljubljanščine. o dobrih straneh angleščine v odnosu do sosedov. pa še o policajih, policistih in lektorjih.

Lila Prap: JEZIKOVNO-SLOGOVNA PODOBA NAŠE SODOBNE KNJIŽEVNOSTI
Moje slikanice so namenjene najmlajšim, ki si šele ustvarjajo besedni zaklad. V besedilu slikanic poskušam uporabiti izrazit ritem in rimo in besedni zaklad otroškega sveta. Najmlajši šele urijo svoj spomin in bogatijo svoje besedišče.
Besedne igrarije, ki sem jih dodala pesmicam, so namenjeni zabavi najmlajših, pa tudi odraslim, ki jim te pesmice berejo.V Malih živalih, na primer, je poimenovanje živali spremenjeno v priimek in ime. V Živalskih uspavankah se živalski glasovi uporabijo za tvorbo »človeških besed«. V Zakaj uporabljam nonsensne razlage. V 1001 zgodbi se znane pravljice kombinirajo na več načinov.
Temu besednemu slogu za najmlajše prilagajam tudi ilustracijo.
Kot otroku so mi bili nadvse všeč pravljični svetovi naših znanih ilustratorjev, tako popolni, da sem imela občutek, da se to da narisati samo s kakšno čarovnijo. Ne spomnim se, da bi kot zelo majhna imela kakšno enostavno narisano knjigo. No, imela sem eno srbo-hrvaško knjižico z luknjami za oči in preprosto narisanimi živalmi z naslovom Ko to gleda? ali nekaj takega in vem, da mi je bila grozno všeč. Sploh je bilo kar nekaj otroških knjig v tem jeziku. Čisto enostavne upodobitve sem spoznala šele pri ilustracijah Boža Kosa. To enostavnost sem pri svojem ustvarjanju prenesla v knjige za najmlajše. Živali skušam upodobiti v njihovi »prvotni« obliki, to je prva podoba, ki nam pade ob misli na kakšno žival, dodam pa kakšen nonsensni element, na primer pogled iz več zornih kotov naenkrat, telesa pretvorjena v enostavne geometrijske forme salame, krogle ...) Mogoče mi je material, ki sem ga začela uporabljati za ilustriranje, omogočil ustvarjanje jasnih, najmlajšim bralcem na prvi pogled razumljivih oblik. Z akvarelom, ki sem ga prej uporabljala, si tega verjetno ne bi mogla privoščiti. Za večje otroke, ki že poznajo več podpomenov besed, različne primere in besedne asociacije pišem daljša besedila, od katerih je le nekaj »pravih« zgodb, večina je grajena na vsemogočih igrarijah.
Če jih naštejem le nekaj:
  • igrarije s pomeni besed - ena beseda lahko pomeni več stvari
  • igrarije z ustaljenimi besednimi zvezami ali frazami
  • igrarije z besednimi izpeljankami
  • igrarije s premetavnjem črk ali zlogov v besedah in stavkih
  • igrarije z glasovi
  • igrarije z »logičnimi« razlagami
  • igrarije s formo zgodbe
Iz mojih otroških let se spomnim, da me je najbolj očaral Fran Milčinski z vsemogočimi nonsensi v svojih Butalcih.
Eno knjigo s temi zgodbami sem ilustrirala sama, a se mi za te vrste tekstov zdi moja ilustracija malo preveč enostavna. Raje vidim, da mi zgodbe za večje otroke ilustrira kdo drug, največkrat Bori Zupančič, ki ima malo bolj kompliciran stil in veliko vizualnih namigov in risarskih nonsensov.

Saša Štraus - JEZIK V SLIKANICAH
Jezik ima v slikanici pomembno vlogo. Lahko jo proučujemo s treh vidikov, in sicer z besedilnega torej makrostrukturnega, skozi mikrostrukturni vidik in z vidika uporabljenih slogovnih postopkov.
V širšem pomenu je besedilo vsako sporočilo, ki je izraženo z jezikovnimi sredstvi. Prvi vtis pri besedilu je vedno usmerjen v zunanjo zgradbo. Izbrane slikanice sem razdelila v temeljne zahtevnostne stopnje na podlagi starosti bralcev. Zanimalo me je predvsem, kakšno je razmerje med ilustracijo in besedilom v slikanici, in ugotovila sem, da višje zahtevnostne stopnje je slikanica, več je besedila in manj ilustracij, in obratno, mlajšim otrokom je namenjena slikanica manj je besedila in več ilustracij.
Tematska povezanost besedila se dosega s pomočjo koherence, ki je v slikanici podobno kot v drugih besedilih. Predvsem je pomembna posameznikova sposobnost rekonstrukcije pripovedi. Dogajanje je med seboj bolj ali manj trdno povezano, tako tematsko kot ilustrativno.
Slikanica kljub njenemu tudi didaktičnemu namenu, spada v umetnost, katere namen je ustvarjanje izmišljenega sveta. Medbesedilnost, kot interakcija med avtorjem in bralcem, je dosežena tudi v slikanici. Okoliščine se podajajo s pomočjo jezikovnih in nejezikovnih elementov, pa tudi z ilustracijo. V večini slikanic dopolnjuje ilustracija besedilo, v slikanicah predvsem za mlajše otroke, pa besedilo dopolnjuje ilustracijo, oziroma dodaja tiste elemente, ki jih s samo ilustracijo ni mogoče podati.
Pomemben pa je tudi vpliv oblike in velikosti črk, kajti otrok se s slikanico sreča predvsem na vizualni ravni. S pomočjo oblike črke avtor poveča zaznamovanost določenega dela besedila, lahko izraža notranje okoliščine.
Na besedilni ravni se kohezija dosega s pomočjo povezovalnikov ali konektorjev, predvsem z deiktičnimi izrazi (zaimki, prislovi, členki). Predvsem pa je slikanica med seboj povezana, če vsebuje elemente, ki jo tematsko povezujejo. Prepletanje informacij velja v večji meri za ilustracijo kot za besedilo.  
Pri slikanici je posebej pomemben izbor jezikovnih sredstev zaradi vplivanja na naslovnika. Zaradi estetskega in didaktičnega namena se v slikanici uporablja predvsem slovenski knjižni jezik, manj je pogovornega jezika, v posameznih odlomkih pa najdemo tudi interesno govorico. Z uporabo interesne govorice se poveča znotrajbesedilna verjetnost. V slikanici pogosto nastopajo ogovorna sredstva, kjer se največkrat pojavljajo apelativi s hipokoristično funkcijo. Ločila so v slikanici uporabljena skladenjsko in neskadenjsko. Skladenjsko so postavljena na koncu povedi oziroma besedila. Neskladenjsko pa so rabljena takrat, ko so združena z ilustracijo, takrat gre za likovno izraženo ekspresivnost, to so tako imenovani emotikoni. Glavni slogovni postopek v slikanici je pripovedovanje, prevladuje linearni tok dogajanja. Ločimo pa nezaznamovano in zaznamovano. Besedilo je torej tisto, ki v slikanici tako prostorsko kot časovno in pragmatično usmerja dogajanje.
Opisi posameznih točk v dogajanju so v bistvu predvsem fokusiranje določenega trenutka. Na dinamiko pripovedovanja deluje zaviralno, saj se tok dogajanja upočasni..
V slikanici se pojavljajo tudi dialogi, predvsem se pojavlja enosmerni ali obojesmerni pogovor.