Simoniti, Veronika: Hudičev jezik

Leto izida: 2011Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Kratke zgodbe Veronike Simoniti so res kratke. Večina od njih se po svojem obsegu le malo daljša od tistega, kar imenujemo črtice, vendar ima vsaka od osemnajstih zgodb v knjigi svoje življenje, svoje značilnosti, predvsem pa svojo nenavadnost in enkratnost. Avtorica se je s z njimi približala velikim pisateljicam kratkih zgodb, pa naj bo to naša domača Mojca Kumerdej ali nobelovka Alice Munro.

Knjiga Simonitijeve deluje kot kalejdoskop ne glede na to, če na knjigo gledamo kot na celoto ali na vsako zgodbo posebej. Kot v kalejdoskopu se namreč prelivajo poetični odtenki in tokovi dogajanja. V sodobni književnosti ni niti tako redko, da se poetični stil pisanja umešča v prozni okvir. Pri marsikateri od zgodb v tej knjigi pa nastopata poezija in proza sicer vsaka zase, vendar spojena v celoto, ki ohranja enovito prozno obliko, kar je še najbolj očitno v zadnji, najdaljši zgodbi Alma v avgustu.

Pri knjigah s kratkimi zgodbami se srečujemo s podobnim problemom kot pri knjigah s pesniškimi zbirkami. Preveč prostora in časa bi zahtevalo razčlenjevanje vsake kratke zgodbe/pesmi posebej. Hudičev jezik ni v tem prav nobena izjema. Pri tej knjigi najdemo vezivo, ki povezuje vse te zgodbe, sicer raznolike v času, prostoru in dogajanju že v samem naslovu. To je jezik, vendar ne kot najrazvitejša človeška mišica, ampak kot sredstvo sporazumevanja v različnih oblikah, pa naj bo to pogovor med dvema, knjižni prevod iz enega jezika v drugega, izmenjava elektronskih sporočil, šepetanje kot pomoč v gledališču in še kaj. V tej knjigi se javljata tudi dva z jezikom neposredno povezana pojma. To sta sporazumevanje, ki je možno, četudi oba udeleženca v neposredni komunikaciji ne znata niti besede jezika, ki ga govori eden ali drugi, in beseda ob kateri se spomnimo na Hamleta: Besede, besede, besede (words, words, words) ali na pesem italijanske pevke Mine z isto besedno zvezo (parole, parole,parole) oziroma Elde Viler v slovenskem prevodu. Hudičev jezik tudi neprizanesljivo pokaže posledico pomanjkanja moči ali volje za sporazumevanje z besedami v istemu jeziku. To je ubijajoči molk.

Kako pomembna je beseda, umetnost govora, četudi je poslan preko spleta, razodeva zgodba polna življenjske moči v Medvedjem strupu, nemoč poiskati pravo besedo, ko jo človek najbolj potrebuje, pa v Rožni dolini in Sinkopah. Da znanje jezika rešuje človeška življenja, izpričuje zgodba Kako razdereš pejsaž, kako se lahko s spretnim sukanjem besede okorišča kriminalec, razberemo iz Resnične zgodbe Victorja Lustiga. Posebno pozornost je avtorica, tudi sama prevajalka, namenila prevodom. Slabi prevodi se v Ramón de caballo kaznujejo z njihovim sežiganjem, v Papirnati hiši pa z zmanjševanjem velikosti prevajalke. Kako je vsak jezik bogastvo in svoj svet, ki lahko le stežka najde svoj pomen v drugem jeziku, je razbrati v Jet lagu, ko so Američani prevode izgnanega ruskega pisatelja sprejeli z izrazi neodobravanja kot so: tega ne razumemo, ta sploh ne zna angleško in kaj pa je to za eno eksperimentiranje? Po drugi strani pa zgodbi Na kopnem in Vse o Petku kažeta, da se lahko ljudje sporazumevajo med seboj, tudi kadar ne znajo niti besede tujega jezika ali kvečjemu kje kakšno, če le imajo v sebi dovolj srčne kulture ali čustvene inteligence kot temu pravimo zadnje čase. Da sta nerazumevanje in neujemanje med ljudmi tisto, kar lahko privede v dušeči molk razočaranega, ponižanega in razžaljenega človeka, izpričujeta zgodbi Vse o Petku in Življenje in smrt molčeče Silvine. Da pa molčanje lahko tudi rešuje življenja, spoznamo v zgodbi Bibavica, ki pa je čista fikcija.

Za čas dogajanja v knjigi bi lahko porekli, da je v glavnem današnji, razen dogajanja v drugi polovici osemnajstega stoletja (Lovu na komete), obdobje pred prvo svetovno vojno (Rožna dolina in Hommage trem kovčkom) in po njej (Hommage trem kovčkom), obdobje po drugi svetovni vojni (Oblivija in Alma v avgustu) Pogosto nastopa kot kraj dogajanja širši mediteranski geografski pas. Veronika Simoniti je očitno otrok Mediterana s svojimi opisi rastlinja, živalskega sveta in pokrajine, pa naj bodo to Padska nižina (Na kopnem), Firence (Remington noiseless, Rožna Dolina), Devin (Medvedji strup), Goriško (Rožna dolina), Trst (Kako razdereš pejsaž, Remington noiseless,), Kvarner (Kako razdereš pejsaž, Remington noiseless in Alma v avgustu). Nista ji tuja niti Južna Amerika (Ramón de caballo, Rožna dolina in Oblivia) ter ZDA (Hommage trem kovčkom, Resnična zgodba Victorja Lustiga, Remingtonnoise less in Jet lag).

Jezik Veronike Simoniti je igriv: … mesoreznica, slamoreznica…Pogosto povezuje glagole s samostalniki, ki imajo skupen koren:…je lokal po lokalih…, je izumljal izume…, žrtvoval se je za žrtve. Pogosto uporablja tujke, ki jih redko uporabljamo v vsakdanjem jeziku kot na primer: akribija (vestnost, skrbnost, natančnost, temeljitost…; Veliki slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 2002, str. 23). Tudi njena razmišljanja, podana v kratkih stavkih so iskriva: jezikov v Babilonu verjetno ni pomešal bog, jezike je ljudem, da se ne razumejo več, pomešal sam hudič.

V svojih zgodbah se pisateljica dotakne tudi za marsikoga neprijetnih zgodovinskih tem in praks kot so preganjanje judov v tretjem rajhu (zgodba z naslovom 1939, zadnja od treh pod skupnim naslovom Hommage trem kovčkom), življenje slovenske politične emigracije v Južni Ameriki po koncu druge svetovne vojne (Oblivia), nasilni izgon ruskih, oporečnikov iz domovine pa naj bo to pred razpadom Sovjetske zveze ali po njem (Jet lag) in množični poboj muslimanskih moških v Srebrenici leta1995 (Alma v avgustu).

S presenetljivim poznavanjem astronomije in njene zgodovine postreže avtorica Hudičevega jezika v Lovu na komete (delovanje znamenitega nemškega astronoma in glasbenika Wilhelma/Williama Herschla v Londonu) in v Almi v avgustu (dvojna zvezda Sirius). Med tem ko si Mojca Kumerdej izposodi naslov svoje knjige Temna snov in povzame v svojih zgodbah še kako učinkovito delovanje tistega, česar sicer ne vidimo, je Veronika Simoniti zelo konkretna.

Branje Veronike Simoniti vzbuja neposredne reminiscence na dela kot so gledališka igra Mark Twaina Kraljevič in berač (zamenjava vladanja v Lovu na komete), knjiga kratkih zgodb Mojce Kumerdej Temna snov (način dekliškega razmišljanja v Obliviji in v zgodbi Včasih Marko molči), Slodnjakov Tujec (Cankarjev blesteči humor o teži besed v spisu, ki ga kot edino prtljago nosi v svojem kovčku (zgodba 1918 pod skupnim naslovom Hommage trem kovčkom z miselnim prebliskom v Tujcu, da so knjige, ki si jih je Cankar sposodil pri Ivanu Tavčarju in jih potem odnesel k starinarju last celega človeštva in ne samo Tavčarjeva), Cankarjeva Hiša Marije pomočnice (deklica Gabrijela je po svoji zunanjosti v Bibavici takšna, kot da bi jo Simonitijeva vzela iz omenjene Cankarjeve knjige), ameriški črno beli film iz konca štiridesetih ali iz začetka petdesetih let (glavna junakinja v zgodbi Papirnata hiša v kateri se po velikosti svojega telesa manjša tako kot glavni junak v filmu, ko zapluje v radioaktivno meglo) in potopis Aleš Štegra Včasih je tudi januarja poletje (opisovanje špansko in kečuansko govorečega okolja v Obliviji bi bilo v čast tudi njemu).

Hudičev jezik je knjiga s tolikšno izrazno močjo, da se pri pisanju kratkih zgodb vsiljuje primerjava Veronike Simoniti, imenujejo jo tudi literarna Tina Maze, z Mojco Kumerdej. Pri tem pa se je treba zavedati, da je Veronika velika ustvarjalka v združevanju poezije v prozo, Mojca pa v poglabljanju v stranpoti v današnji družbi.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.