Schulze, Ingo: Adam in Evelyn

Leto izida: 2011Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Pri branju romana nemškega pisatelja Inga Schulza si bralec ne more kaj, da se ne bi tako rekoč na vsaki strani spominjal, če ga že ne bi primerjal z romanom Milana Kundere Neznanska lahkotnost bivanja, ki je nastal skoraj četrt stoletja prej.

Adam in Evelyn je, kar zadeva tok dogajanja, ohranil osnovno zgradbo klasičnega romana, tj (po)razdelitev na posamezna poglavja z zaporednimi vrstnimi številkami pred njimi. Pri branju se bralec kaj hitro sooči z navidezno „lahkotnostjo” besedila, ki zahteva od njega popolno zbranost. Dialogi s skoraj brez izjeme kratkimi stavki ali skupki nekaj kratkih stavkov so topografsko (oblikovno) podobni tistim pri dramskih tekstih, le da pri teh stojijo pred izrečenimi besedami še imena junakinj in junakov z dvopičjem vred. Vsakdanja govorica oseb v slovenskem prevodu te knjige izstopa iz okvirnega besedila v romanu. Najznačilneje zanjo je, da nedoločnik v njej nastopa kot namenilnik. Kot da bi pogovore prevajal komik žalostnega obraza iz tv reklam, sicer pa večstransko nadarjeni slovenski umetnik Andrej Rozman – Roza. Kar zadeva pristnost/sočnost ljudskega govora, slovenski prevod Adama in Evelyn zaostaja za tistim iz romana, na primer, Svinjske nogice, kar pa ni čudno, saj prevajalka ni mogla uporabiti balkanskih izrazov in nemških ter angleških popačenk, ki označujejo nekakšno univerzalno pogovorno slovenščino, ne pa tudi nemščine.

Sodobni roman, in tako je tudi pri Adamu in Evelyn, se ne ukvarja kaj prida z opisovanjem dogajanja v človeški duševnosti. Kakšen je značaj osebnosti v romanu, razbere bralec iz dejanj samih ali iz njihovih izjav.

Osrednje dogajanje v Schulzejevem romanu poteka v treh državah: v Vzhodni Nemčiji, ob jezeru Balaton v Madžarski in v Zahodni Nemčiji.

Glavni junak Adam je vzhodnonemški damski krojač, ki v svojem poklicu deluje podobno kot grški antični bog: ženske, ki jim želi izdelati obleko, najprej izmeri in fotografira, nato pa spi z njimi. Odjemalke so navdušene nad njegovimi izdelki, ki jih naredijo še bolj ženstvene, če že ne božansko privlačne. Fotografiranje strank (s črno belim filmom, ki bolj kontrastno poudarja poteze in konture ter gladkost/hrapavost polti kot barvni film) in dejstvo, da spi z njimi, je pravzaprav Adamov delovni postopek. Kot da išče v seksu z njimi božanski navdih. V socrealistični Vzhodni Nemčiji mu prav zaradi tega, ker ljubi svoje delo in je še kako uspešen v njem, pravzaprav nič ne manjka. Če bi šlo po njegovem, ne bi nikoli pobegnil v Zahodno Nemčijo ali kakšno drugo državo na Zahodu. Pri tej knjigi se kaj lahko spomnimo na roman Joséja Saramanga Kajn, ki je izšel leto dni po Adamu in Evelyn. Pravzaprav bi lahko slednji naslov poimenovali tako kot Saramango samo po osrednjem junaku, torej Adamu. Zanj je država v kateri živi, pravzaprav raj, medtem ko predstavlja za veliko večino ostalih sodržavljanov pekel. Pravi pekel se za Adama začne šele takrat, ko pride v državo, ki je za veliko večino ostalih njegovih sodržavljanov obljubljena dežela.

Adam iskreno ljubi Evelyn, bivšo študentko in kasnejšo natakarico, ki svojo natakarsko obleko obesi na klin, saj bo odpotovala k prijateljici Pepi, živeči ob Balatonskem jezeru, odločena, da od tam prebegne na zahod, pa naj bo to Zahodna Nemčija ali Švica. Bralec spočetka sicer dobiva vtis, da gre za površinsko čutečega moškega, ki kljub navidez trdni zvezi vara svojo žen(sk)o, kjer le more. Šele ob tem, ko prepelje v prtljažniku svojega častitljivega Wartburga skozi madžarsko avstrijsko mejo mlado Katjo, ki je, poskušajoč preplavati Donavo, izgubila v njej vse svoje dokumente in bi mu se zato v zahvalo brez pomišljanja in z velikim veseljem oddolžila, kot se pač zna ženska oddolžiti moškemu. Ker Adam tega ne sprejme, se bralec zave, da je njegova ljubezen do Evelyn vendarle globoka. Konec koncev je Evelyn tista, ki želi zapustiti svet enoličnosti in nenehnega nadzora, Adam pa je pripravljen iti z njo, v skladu z okoliščinami tudi za njo. Ganljiva je tudi Adamova skrb do Evelyine želve Elfi, ki jo pelje dobro zaščiteno v svojem wartburgu. Tudi na njen slamnik ni pozabil. Adam in Evelyn na Balaton namreč ne potujeta skupaj. Evelyn je bila neposredna priča dogajanja po Adamovem ljubezenskem snidenju s stranko, ko se je ta kopala v kadi stanovanja, v katerem sta živela skupaj. Zato Evelyn odpotuje na Madžarsko s prijateljico Simono in se, čeprav globoko razočarana nad Adamom, morda pa prav zaradi tega zaljubi v Simoninega spremljevalca, zahodnonemškega biologa ali biokemika Michaela. V kolikor seveda ta ni bil agent vzhodno nemške tajne policije stasi, ki bi se prepričljivo izdajal za znanstvenika.

Evelyn po prihodu v zahodni svet ponovno zaživi z Adamom. Ona je vsa polna energije, trdno verujoča, da je našla svoj krasni novi svet, v katerega bo rodila otroka, čeprav ne ve, ali ga je spočela z Adamom ali z Michaelom. Kljub takemu stanju Evelyn pomišlja še o študiju, medtem ko Adam sežiga eno za drugo črno bele fotografije žensk, oblečenih v njegove stvaritve. Adam je v zahodnem svetu spoznal, da ta ne potrebuje več ustvarjalnih krojačev, saj so konfekcijske obleke tako dobro ukrojene, kot da bi jih izdelal izkušen krojač. Kot vse izgleda, se je Adam sprijaznil z delom v popravljalnici oblek, v katero so ga sprejeli zaradi njegove krojaške spretnosti, ne pa zaradi njegove že kar čarobne ustvarjalnosti.

Adam in Evelyn ni le roman o medčloveških odnosih med pretežno mladimi. V njem tudi ni pretirano obširnega opisovanja zmešnjave pri propadanju sveta, ki je obljubljal največjo svobodo, dal pa prisilo in nadzor. Prav tako ni v njem opisanih iluzij, kako gostoljuben in solidarnosten z begunci je zahodni svet, ko je kaj hitro mogoče spoznati, da je naravnan na storilnost, ki človeka izžema.

Ingo Schulze se spušča tudi na druga področja. Tako že na prvih straneh naletimo na mojstrski opis dela v temnici za razvijanje filmov, nadalje nas avtor s preprosto razlago pouči, da bi človek lahko živel neskončno dolgo, če bi uspelo pri delitvi celic ohraniti enako število telomerov - končičev kromosomov, ne pa da to pada iz delitve v delitev.

In seveda ne gre pozabiti alegorije o Evi in Adamu, ki je tako dobro opisana, da je, če uporabimo danes prepogosto uporabljeno besedo, konkurenčna opisu samega Saramanga.

Za na konec se lahko vprašamo: le kakšen izvirni greh je naredil Adam? Kdo ga je kaznoval zanj? Saj je sam prostovoljno odšel v svet v katerem bo v najboljšem primeru životaril In kakšen greh je storila Evelyn? Svetopisemski zgodbi je zgodba obeh glavnih oseb v tem romanu skupna le v tem, da se znajdeta v svetu, ki zanju najverjetneje ne bo odrešilen. Ne za enega in ne za drugega! No, morda vendarle vsaj nekolikanj za Evelyn, saj je ja borka.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.