Schlink, Bernhard: Bralec

Leto izida: 2001Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši
Borivoj Breže, član Bralnega kluba, razmišlja o romanu Bralec.

Knjiga Bralec je nedvomno ena tistih, ob kateri, ko jo začnemo brati, kaj kmalu pomislimo na Güntherja Grassa, Heinricha Bölla in na Anno Seghers in jo lahko tudi uvrstimo med njihova velika dela. Pisatelj Bernhard Schlink ne potrebuje veliko besed, zlasti velikih ne, da bi ustvaril vzdušje, opisal okolje ali dogajanje med dvema človekoma in vendar bralca globoko prevzame s svojim klenim stilom.

Roman ima tri dele. V prvem delu gre za ljubezenski odnos najstnika, petnajstletnega dijaka Michaela Brega, in tramvajsko sprevodnico, šestintridesetletno Hanno Schmitz, žensko v njenih najlepših zrelih letih, ki bi mu lahko bila mati. Njuno srečanje je, kot veliko usodnih srečanj, naključno. Hanna mu pomaga, da se očedi, potem ko je zaradi zlatenice bruhal. Mati mu svetuje, naj Hanni v zahvalo prinese rože in Michael jo uboga, vendar si ne more, da je ne bi ponovno obiskal. Ta se tokrat kot ženska, ki jemlje spolnost kot nekaj povsem naravnega, pred njim sleče in njuno razmerje se začne. Spolno življenje Michaela prevzame, zaveda se, da ob Hanni postaja moški in je pridobil s tem zdravo samozavest zlasti pred sošolci, ki tega blagoslova srečnega naključja niso doživeli. Kot se marsikdaj dogaja, preraste Michaelova očaranost nad Hannino ženskostjo v globljo zaljubljenost, čeprav je Hanna vase zaprta, včasih jezljiva, vsekakor pa vzvišena nad njim, kar se odraža že v tem, da ga poimenuje z vzdevkom »Mali«. Ko mu Hanna zagrozi, da bo prekinila z njim, če ne bo izdelal razreda, ne upoštevajoč pri tem, da je kaj malo verjetnosti, da bi ga spričo tolikšnega bolezenskega izostanka izdelal, se Michael vrže na učenje in razred kot po čudežu tudi izdela, kar pravzaprav ni od njega skoraj nihče pričakoval. V tem razmerju je Hanna prav gotovo tista, ki manj ljubi in prav zato ima, prosto po madame Houdetot, pravico do oblasti nad njim. Hanna je izdelala svoj sistem igre in Michael se mu brez pomislekov in ugovarjanja podredi. Njuna ljubezenska srečanja, če jih lahko tako imenujemo, potekajo po vedno enakem zaporedju: »branje, tuširanje, ljubljenje in ležanje drug ob drugem«. Sprva ji občuteno prebira nemško klasi(cisti)čno literaturo iz 19. stoletja npr. Kovarstvo in ljubezen, kasneje pa preide tudi na zahtevnejše branje, kot je npr. Vojna in mir, in Hanna je pazljiva, zavzeta poslušalka. Michael se zaveda, da ima pred svojimi vrstniki kar zadeva spolne izkušnje veliko prednost, jasno pa mu je tudi, da je med Hanno in njim velika (vse prevelika) razlika v letih. Zato ni čudno, če se v neki manjši meri začenja zbliževati s sošolko Sophie, vendar ta niti približno ne more odigrati takšne življenjske vloge, kot jo je Matilda v romanu Henry-Marie Beyle – Stendhala (1783-1842) Rdeče in črno (Le Rouge et le Noir). No, niti Hanna ni nikakor gospa Rênalova iz romana Rdeče in črno, kar avtor Schlink nedvoumno zapiše v tem svojem romanu. Gospa Rênalova prav gotovo ne bi tepla Juliena Sorela s pasom, če bi odšel, medtem ko ona spi, iz hotela, da ji prinese rogljičke za zajtrk, in Julienu Sorelu ne bi bilo treba zaman iskati listka z obvestilom, kam gre, ki bi ga napisal pred svojim jutranjim skokom iz hotelske sobe.

Neposredna ljubezenska zgodba med Michaelom in Hanno se konča s Hanninim odhodom neznano kam. Michael se še dolga leta obtožuje, da jo je izgubil zato, ker da jo je izdal takrat, ko je prišla kot sprehajalka nenapovedana na letno kopališče, ko je bil tam v družbi svojih sošolk in sošolcev, on pa ni prišel k njej, čeprav ga je gledala. Michael se obremenjuje s krivdo, ne vedoč, da je odšla zato, ker so ji na tramvajski družbi ponudili boljšo službo, česar pa ona ni hotela sprejeti.

V drugem delu romana Michael ponovno vidi Hanno, prvič po sedmih letih, vendar do neposrednega srečanja ne pride. Tudi tokrat je posredi naključje. Vidita se v sodni dvorani, ko je kot študent na praktičnem delu seminarja prisostvoval sojenju bivših paznic v koncentracijskih taboriščih, kacetih. Šele takrat, neposredno na sojenju, spozna Hannino hibo. Ni bila pismena: ni znala ne brati in ne pisati. V tretjem rajhu so ji, zaposleni pri Siemensu ponudili dve delovni mesti. Izbrala je tisto pri katerem se ni izrecno zahtevala pismenost in to je bila paznica v kacetu.. Pogoj za pridobitev te rabote je bil včlanjenje v eses. In Hanna se je včlanila vanj, misleč, da izbira manjše zlo kot tisto, če bi se razkrilo, da je nepismena. Michael potem ko spozna, da Hannin odvetnik tega ni sprevidel, se skuša pogovoriti s predsednikom sodišča med štirimi očmi, le ta pa mu s svojim govoričenjem odvzame vso voljo, da bi mu povedal za kaj pravzaprav gre. Hanna v splošnem dokaj vdano prenaša sojenje, ko pa ji predsednik sodišča začenja presedati s svojimi vprašanji, na primer s tistim, zakaj ni odklenila vrat goreče cerkve v kateri so bile zaprte jetnice, vzklikne: »Kaj pa bi storili vi?« prepričana, da je opravljala le svojo dolžnost. Nikakršne nacistične ideologije o večvredni rasi in nobene brezmejne hudobnosti ni bilo v tem njenem početju. Čeprav ji ne gre odrekati prirodne bistrine, je menila, da je bilo to, da je stala ob zaklenjenih vratih goreče cerkve pač njena dolžnost. Tipični primer(ek) nemškega pojmovanja dolžnosti in discipline! Zato ni čudno, da jo soobtožen(k)e na procesu odnesejo relativno poceni, ona pa dobi dosmrtno prestajanje kazni. Deloma tudi zato, ker je vztrajala pri svojem, če je menila, da se drugega ni dalo storiti. V tem oziru spominja Hanna vendarle nekoliko na Cankarjevega hudodelca, ki prostodušno priznava, da je ubil človeka, ko pa mu sodnik očita še krajo novčiča, pa podivja in razbija okrog sebe v pravičniškem besu, ker da novčiča on pač ni ukradel.

Nit glasnega branja drugemu se nadaljuje tudi v drugem delu knjige. Hanna je namreč izbirala interniranke v taborišču…»vsakič mlada, šibka in nežna dekleta«, ki jih je »vzela pod svojo zaščito in poskrbela, da jim ni bilo treba delati, jim dala boljše bivališče in skrbela bolje zanje in za njihovo hrano in ob večerih jih je odpeljala k sebi«, da bi ji »večer za večerom« brale, …»nato pa so vse pristale v transportu,« (za plinske celice) »kot da bi se z njimi najprej pozabavala in se jih potem nasitila.«

Branje se nadaljuje tudi v tretjem delu, Tokrat je bralec ponovno Michael, ki bere pred magnetofonom - diktafonom, trakove pa pošilja Hanni v celico. Končno se Hanna vendarle nauči brati in pisati tako, da si je izposojala v jetnišnični knjižnici knjige, ki jih je Michael posnel »…na kasete in sledila besedo za besedo, stavek za stavkom, kar je slišala. … Najprej ni hotela povedati, a ko je začela tudi pisati, … je prosila za knjigo s pisano pisavo, tega ni hotela več prikriti. Poleg tega je bila ponosna, ker ji je uspelo…« Ta njen, nedvomno velik osebni dosežek, zlasti če upoštevamo, da se je sama naučila brati in pisati v poznejših srednjih letih in to v zaporu, ji ni prinesel njenega notranjega preporoda v širšem smislu. Osvojitev pismenosti je prišla zanjo veliko prepozno. Začenja se je zapuščati. Se prenajedati in se poredko umivati. Ko so jo predčasno, po osemnajstih letih prestane kazni nameravali odpustiti  iz zapora, se je v celici obesila, čeprav je Michael zanjo urejal vse potrebno, da bi lahko zaživela po prihodu iz zapora. Po njeni smrti Michael po svoji presoji nakaže denar, ki ga je prislužila v zaporu »Židovski zvezi proti nepismenosti«, čeprav se zaveda, da »vsekakor nepismenost ni ravno židovski problem«.

Bralec ni ljubezenski roman v pravem pomenu besede. Je prej roman o zasvojenosti z ljubeznijo, pravzaprav z zaljubljenostjo. Z Michaelove strani, seveda, Nobena druga ženska v njegovem življenju nima zanj »ne pravega vonja, ne okusa«. Tudi žena Gertrud ne, ki ga, ker je zgodovinar prava, označi kot človeka, ki se boji prevzeti odgovornost. Sčasoma čas opravi svoje, toda, ko kaj vrže Michaela iz ravnotežja, se z mislimi vrne k že zdavnaj pokojni Hanni in se lahko le tako pomiri…

Schlinkov roman ima močno protinacistično noto. Tako bralce sooči z ravnodušnostjo nacističnih rabljev, ki so množično uničevali ljudi, kot da gre za vsakdanje, rutinsko opravilo internirani so sprejemali grozote prav tako z ravnodušnostjo, saj jih je bilo preveč, da bi jih še lahko prizadele. In ravnodušnost je zajela tudi tiste, ki so sodili zločincem proti človeštvu ali poročali o sodnih procesih: »…otopelost ni legla samo na storilce in žrtve, temveč je legla tudi na nas, ki smo imeli kot sodniki ali porotniki, državni tožilci ali zapisnikarji kasneje opraviti z njo…« je zapisal avtor. In vendar se Schlink in preko njega Michael ne strinjata s tistimi Nemci, ki menijo, da je bil holokavst »nekaj tako neizrekljivo hudega, da se ne splača govoriti o tem« in »da se lahko od zgroženosti, sramu in krivde lahko le obmolkne.« Michael se ob tem ogorčeno sprašuje: »Naj torej iz zgroženosti, sramu in krivde obmolknemo? In kam to vodi?«

Roman Bralec je doživel izredno veliko nagrad, posebnih priznanj (intervju z Oprah Winfrey), postal je ne samo »bestseller«, ampak tudi »longseller«. In vendar: pozoren bralec se lahko med prebiranjem romana sprašuje, kako to, da je nedvomno inteligentna Hanna tako dolgo ostala nepismena? Le v kakšnem okolju je odraščala, kaj vse je morala prestati, da je šlo mimo nje osnovno šolanje? Vprašanje, ki se zastavlja, je toliko bolj upravičeno, še posebno, če upoštevamo, da je Nemčija imela vrsto prosvetljenih vladarjev in da je ne glede na nacizem ena najbolj civiliziranih držav v Evropi? In: kako to, da je v tretjem rajhu, kjer je nacistična oblast vedela tako rekoč o vsakomer vse, lahko uspešno skrivala svojo nepismenost? To lahko se pojmuje kot pomanjkljivost romana. Bi bilo treba napisati novo delo, v katerem bi pisatelj pojasnil, kako to, da je Hanna ostala nepismena?

Ena največjih odlik romana je ta, da Schlink daje bralcu možnost, da si sam razlaga neko dogajanje na več načinov, to je, da sam poustvarja. Na prvem mestu je nedvomno Hannin izbor deklet za branje, ob katerem velja zapisati, da morda vendarle ne gre za igro mačke z mišjo, ampak za nekakšno Hannino sočutje, s katerim naj bi taboriščnicam, tako ali tako določenim za odhod v plinsko celico, vsaj malo olajšala njihove poslednje dneve. Na to možnost pravzaprav navede bralca kar avtor sam, saj jo položi v usta eni od dveh jetnic, ki sta preživeli požar v cerkvi. (Cankarjeva založba, 2001, str. 87)

Zanimiv, čeprav za nadaljnji tok dogajanja manj pomemben, je Michaelov neroden poklon v prvem delu romana, ko Hanno, prevzet nad njeno napeto, gladko kožo in nad njenim naravnim vonjem, primerja s konjem. Hanna se ob tem vznemirjena zdrzne, kot da bi med vojno kaj (iz)vedela o resnično živeči »majdaneški kobili«, mladi, lepi, a izredno kruti paznici v kacetu Majdanek. Na bralcu ostane, da upošteva eno od obeh možnosti, ali je Hanna kaj vedela o tej ženski ali pa se je le nejevoljno zdrznila ob sicer dobronamernem, a nerodnem poklonu. Ali pa vzame v zakup obe.

Ob tem, da se je Hanna vsa dolga leta v zaporu spraševala:   »Nobenega pisma zame?« in s pismom ni mislila paketkov, v katerih so prihajale Michaelove kasete, se lahko vprašamo,a li ni šlo pri Hanni vendarle za neko globljo navezanost na Michaela in hvaležnost do njega vsaj v tem zaporniškem obdobju, in posledično, ali je Hannin odnos do Michaela v prvem delu romana res temeljil le na mesenosti, begu iz osamljenosti ter razbijanju dolgočasja.

Tudi pri tuširanju, ki sledi Michaelovemu branju, bi se lahko vprašali, ali gre za pregovorno nemško urejenost in s trdo vzgojo vcepljen občutek za higieno ali pa Hanna povezuje Michaelovo branje z branjem jetnic in njihovim skorajšnjim odhodom v plinske celice, v katerih je plin prihajal skozi tuše.

Veliko pomoč pri razumevanju Bralca je spremna beseda, ki jo je napisala prevajalka Sandra Baumgartner. To je poglobljena študija, vsebinsko in po obsegu na ravni Dušana Pirjevca s partizanskim vzdevkom Ahac (1921-1977), univerzitetnega profesorja filozofije in primerjalne književnosti, ki je na začetku šestdesetih let napisal 12 mojstrskih študij kot predgovorov oz. spremnih besed za zbirko Cankarjeve založbe Sto romanov.

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.