Franjo Frančič je rojen leta 1958 v Ljubljani. Je pisatelj in pesnik. Končal je Višjo šolo za socialne delavce v Ljubljani. Vsa leta je samostojni kulturni delavec, do nedavnega je živel v Piranu, zdaj živi v Istri, v Parecagu.  Piše romane, kratko prozo, prozo za otroke, poezijo in radijske igre. Njegova kratka proza, romani in novele so napisani na temo družbene kritike, spolnosti in socialnega revolta. V nasprotju z njimi je njegova otroška literatura pisana z izredno lirično pisavo in milo, a brez lažnega sentimenta. Kajti, Frančič je sicer zrasel ob materini ljubezni, vendar na cesti in mladinskih domovih in preživetje ni poznalo milosti.

Njegova poetika je izraz najgloblje bolečine in nepotvorjene lepote.

 

Napisal je več kot trideset leposlovnih del. Njegova najpomembnejša dela so prevedena in nekatera nagrajena, toda karkoli zapišemo: Frančič je spregledan avtor.  A neporažen. Pravi, da po tolikih letih pisanja ve, da je literatura »edini pravi breg, ki se ga oklepa, da ne zdrsne v deročo reko« … in …«da je nasrečnejši tisti čas, ko časa ni, ko piše«.

 

Trkaj, trkaj na nebeška vrata pripoveduje, kot mnoge Frančičeve zgodbe in romani, o svetu, v katerem živijo ljudje, ki so ujetniki časa in svojih notranjih želja in predstav.

Vsak nov Frančičev rokopis preseneča s svojo pripovedno močjo in tehniko, ki ne moralizira in ne idealizira. Avtor je natančen opazovalec sveta okrog sebe, njegova prepoznavna raztrgana pripovedna tehnika opisuje junake, ranjene na ostrih robovih sveta in ujete v močna, skrajna in neobvladljiva čustva.

Zgodb je dvaintrideset in so kratke. Nekaj naslovov: Tisti; Deklica; Vse bo še v redu, Kam naj se skrijejo metulji pred dežjem …

 

Čudovito poantirane zgodbe, právi Frančič iz najboljših časov, prepoznaven v vsaki besedi, nežen in nepopustljivo zavezan resnici.  Z vso ostrino je Frančiča zadel Boris. A. Novak, ki je o njem zapisal: »Na eni strani kletvica, na drugi uspavanka«.

 

Na začetku knjige je beseda o avtorju in spremna beseda Denisa Poniža.