Trnje v Arkadiji (Arkadija kot idealna utopija, Sončno mesto Tommasa Campanelle, kjer človek ne more ne živeti ne umreti), je knjiga trinajstih esejev, v katerih se Denis Poniž ukvarja predvsem s stanjem »duha« na Slovenskem. »Duha« tu ne smemo razumeti hegeljansko, »kot najvišje bivajoče«, temveč bolj kot bivanje v smislu životarjenja, ki se hrani z instantnimi užitki in hitro hrano.

 

Poniž ni le oster kritik slovenske izgube čuta tako za etiko kot za estetiko, temveč je strog tudi do sebe. Tudi ni kritičen le do sodobne Slovenije, temveč tudi do ob-ljubljene Evrope. Je evroskeptik, ki Evrope nikakor ne more razumeti kot našega skupnega novega doma, v katerem bomo lahko udejanili vsa svoja hotenja, temveč kot prostor permanentne krize. Poniževi eseji niso ne obtožnica ne načrt za spremembe, so le jedek strup, izbrizgan tja, kamor je treba; vsaj povečini.

 

Nekaj naslovov, ki so dovolj povedni, da je začutiti vsebino in ostrino te knjige: Trnje v Arkadiji; F.F., pisatelj in garač ( gre za Franja Frančiča, za katerega avtor zapiše, da je njegov edini literarni prijatelj); Beletrinci in Literaši in društvo svinjskih polovic ( o založbah Beletrina in Litera in o DSP, ki je pred časom ob praznikih ponudilo svojim članom cenejši nakup vina in svinjine); Zakaj sem raje kmet kot pa slovenski pisatelj (fuga v gobcu)¸ Krištof, slikar in borilec z Bogom; Naši svetovljani; Kaj ima Slovenec najraje na literarni prireditvi; Evropa (ob)ljubljena; Ruf der Heimat ( ali za vsako rit raste palica) … idr.

 

Imenitna knjiga. Skozi ostro osebni, neprizanesljivi, a hkrati tudi humorni način (po definiciji: če je česa preveč, se rado sprevrže v svoje nasprotje) povedane stvari, ki se tičejo malone slehernika.

Knjigi na pot je spremno besedo napisal Ivo Svetina.