Predin, Andrej: Prihodnost d.o.o.

Leto izida: 2014Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Knjigo z naslovom Prihodnost d.o.o. je napisal pisatelj z vsem svojim mladostnim žarom. Vanjo je vnesel vedrino in sproščenost v času, ki ne prinaša kaj dosti upanja v svetlejšo prihodnost. Pa vendar zanjo ni mogoče trditi, da je namenjena le za bolj ali manj nezahtevno zabavo. Vsekakor se je pisatelj s to knjigo uvrstil med tiste v pisateljski srenji, ki jih je mesto ob Dravi in pod Pohorjem tako prevzelo, da se v svojih delih vračajo vanj kot Jančar, Demšar in še kdo ter so mu namenili tudi svoja najboljša dela kot npr. Vokačeva.

Pri branju Prihodnosti d.o.o. (v nadaljnjem besedilu samo Prihodnost) se ni mogoče izogniti dejstvu, da je avtorja prevzel Tadej Golob s svojimi Svinjskimi nogicami, ki so nastale pet let pred Prihodnostjo. Da je podobnost med deloma zgolj naključje, je izključeno. Zvez in okoliščin oziroma stanj, ki spominjajo na Svinjske nogice je dovolj, morda tudi preveč! Najbolj očitna podobnost med Svinjskimi nogicami in Prihodnostjo je očetovska ljubezen glavnega junaka z vzdevkom Pogrebnik (v črno je oblečen, ker žaluje za svojo ženo Amadejo) do sinka edinčka Marcela, ki očetovo ljubezen tudi na svoj način vrača, kot jo pač lahko deček, ki prihaja v puberteto in postaja kritičen do očetovega ravnanja. Tudi v Prihodnosti je Pogrebnik tako kot glavni junak Jani pri Svinjskih nogicah brezposeln in stanuje v okolju, ki bivalno ni najbolj sprejemljivo. Pri tem gre za bistvene razlike: Pogrebnik je diplomirani predmetni učitelj biologije, njega in Marcela vzdržuje njegova mati, Marcelova babica. In konec koncev: stanovati v soseski Nova vas II je kljub socrealistični uniformiranosti stanovanjske izgradnje nekaj povsem drugega kot vlažna, temačna kurilniška klet pri Svinjskih nogicah, v katero vdirajo žabe kar skozi straniščno školjko. In Pogrebnikov najboljši prijatelj Strajki svojega prijatelja ne prevara ne tako ne drugače, kot je to storil najboljši prijatelj Borut v Svinjskih nogicah.

Tudi stil pisanja pri enem ali drugem pisatelju je podoben, všečen večini bralstva, tudi tistim v zrelejših zrelih letih, s tem da je Golobov bolj dodelan in je bogatejši z balkanizmi, anglizmi in germanizmi, ki so se vtkali v slovensko pogovorno govorico. Če bi Golobovo besedilo primerjali z glasbo, bi (vsaj) za Svinjske nogice lahko rekli, da se preliva iz Mozartove igrivosti v Wagnerjevo turobnost, medtem ko Predin niti pri neprijetnih scenah ne izgubi humornosti. Prihodnost ima določeno strukturno značilnost, če že ne posebnost. Vsako od njenih petdesetih poglavij obsega v povprečju nekaj več kot tri strani.

Pravzaprav Predin s tem svojim delom ni postavil spomenika Mariboru kot mestu v celoti, ampak predvsem spalni soseski Nova vas II, ki jo je idealiziral. Iz nje je ustvaril utopično naselje dobro organizirane, trdno povezane in zato neuničljive medsebojne solidarnosti. Če si izposodimo izraz iz Mižeka Fige, je Predin ustvaril iz soseske Nova vas II sosesko Ni Ga.  Kajti blokovske zgradbe in stolpnice različnih višin s hodniki, v katerih si vhodna vrata v stanovanja sledijo ena do drugih kot v bolnišnici ali kasarni, bolj odtujujejo kot združujejo sosede med seboj. Zato ni čudno, da je avtor največje prizore spontane in tudi trdno organizirane solidarnosti prestavil v tržnico med večnadstropnimi zgradbami, prisrčnost druženja pa v lokal – kafić kot je tisti pri Meliti, kot da bi vedel, da zbliževanj v samem bloku ali stopnici ne vem koliko ne more biti, če izvzamemo radovedne sosede, ki vlečejo na uho pri priprtih vratih in se grobo odzovejo, če jih kdo nič manj vljudno ne opozori, naj zaprejo vrata.

Dogajanje v Prihodnosti se ne osredotoča samo na medčloveške odnose v soseski, ampak zadeva družbeno politično dogajanje v celotnem mestu. Seveda v prvi vrsti gre tukaj za vstaje, v katerih sodeluje kot gledalec poleg Pogrebnika in njegovih prijateljev tudi Marcel, ker mu je to pač oče nepremišljeno obljubil in jo deček kot po čudežu odnese brez prask. Mojstrsko je opisan groteskni prizor zastrupljanja ljubljanske delegacije in mariborskih svetnikov, ki je vreden Pier Paolo Pasolinijevih filmov (Canterburyske zgodbe). Konkretno: skupinska driska ljubljanskih in mariborskih predstavnikov v prostorih mariborske mestne občine, ki ga je pripravil in izvedel Pogrebnikov najboljši prijatelj Strajki. Nadalje: inšpektorji na tržnici so vsi po vrsti skorumpirani, vendar kljub temu ni nujno, da bodo po prejeti podkupnini zamižali na eno oko. In kot da je avtor telepatsko slutil usodo dveh koroških dečkov dve leti kasneje, ko je roman izšel. Skozi celotno dolžino romana visi namreč kot Damoklejev meč možnost, da bo Pogrebnik moral oddati Marcela v rejništvo, čeprav je Marcel je odličnjak in ljubi svojega očeta z vsemi njegovimi hibami in nedorečenostmi vred. In konec koncev je tukaj tudi babica. pri kateri Marcel res ne stanuje, mu pa je vendarle pripravljena pomagati, kadar je to potrebno, in to je pogosto. Kljub vsemu temu center za socialno delo vztraja z možnosti oddaje otroka v rejništvo vse dokler ne poseže vmes deus ex machina, to je nenadejano nakazilo na Pogrebnikov tekoči račun in tudi njegova zaposlitev za določen čas. Pravzaprav sta to dva deus ex machina.

Še nekaj je posebnost romana, ki jo lahko bralec sprejeme ali pa tudi ne: oba negativca v romanu se spreobrneta v pozitivca: sadjar Ivan, ki ima nesporno najboljše sadje na svoji stojnici v tlakovanem prostoru med bloki, cene pa navija navzgor, kakor mu je ljubo, za kar ga stanovalci soseske premikastijo. In tu je prezgodaj plešasti Pogrebnikov biološki oče s priimkom Prešeren, ki je ga zaplodil njegovi materi neke noči, ko je bila v stiski zaradi grobosti svojega očeta. Prešeren je vodja mafijske bande s sodelavci, kot je brutalni Šmajser, ki pretepejo Pogrebnika samo zato, ker mu lepo cvete obrt z vedeževanjem, ki ga izvaja Darja, nekdanje Pogrebnikovo dekle in še vedno njegova skrita ljubezen. In vendarle se na koncu obrne tako, da se sadjar Ivan zaljubi v najboljšo prijateljico Pogrebnikove matere Olgico in je čisto u(k)ročen, Prešeren pa ne samo, da kot dobrotnik nakaže denar na Pogrebnikov tekoči račun, ampak začne z dobro premišljenim socialnim oziroma trajnostno naravnim podjetništvom, pa tudi zbliževanje z junakovo materjo zgleda, da je globlje, kot bi pričakovali od človeka s takšno preteklostjo.

Prihodnost je tudi roman o velikem prijateljstvu. Fantje, Pogrebnikovi prijatelji iz klape, delujejo usklajeno kot Dumasovi mušketirji po znanem principu: „Vsi za enega, eden za vse!”. Vsi po vrsti so humorno predstavljeni. Pogrebniku najbližji je sočutni Strajki, ki se na veliko pridušuje s „pizdofce” in za katerega uporablja pisatelj vse od začetka do konca knjige zvezo, ki predstavlja njeno posebnost: „Strajki, moj najboljši prijatelj.” Krava dobi svoj vzdevek zaradi bruhanja pred I. gimnazijo. Smiljan končno vendarle dobi zaposlitev v kafiću pri Meliti, pa ga nato tudi kaj hitro izgubi, ker stene lokala po lastnih zamislih iz hvaležnosti prebarva s svojimi slikarijami – grafiti, kot da bi bil lokal namenjen za privabljanje gostov, ki sicer aktivno sodelujejo na paradah ponosa, vendar presenetljivo hitro najde zaposlitev na potniški križarki kot animator za upokojenske potnike. Tukaj sta še Tine in Bine, dvojčka, uradna sinova gangsterskega vodje Prešerna, ki ne zagovarjata početij svojega očeta in tvorno sodelujeta s klapo.

Obe glavni ženski iz romana, Pogrebnikova mati in Darja, sta si v svojem bistvu klub generacijski razliki podobni: obe sta odločni, odrezavi in podjetni. Tipični sodobni ženski, že skoraj kot kliše, če ne bi globoko v sebi skrivali svojega čustvenega sveta. Pogrebnikova mati za svojega sina zlepa ne najde prijazne besede, mu pa vedno stoji ob strani kot prava mati. Darja kot sveže pečena, a uspešna vedeževalka, je Pogrebnika odslovila že v gimnazijskih letih, ker si jo je preveč prilaščal. In vendar mu je, ne bi se tega morda zavedala, še vedno dajala možnost, da ponovno zaživita skupaj, kar se je na koncu v tipični maniri hollywoodskega filma tudi zgodilo! Kako velika razlika med Svinjskimi nogicami in Prihodnostjo v tem pogledu! Med ženskimi liki ne bi smeli prezreti še pokojne Amadeje, Pogrebnikove prve žene in Marcelove matere, ki se pojavlja kot lep in blagi duh ter se plemenito umakne v globine onostranstva, ko spozna, kako odločen je Pogrebnik zaživeti s svojo staro/novo izbranko Darjo. Kot da ga noče motiti v njegovi novi sreči in mu jo tudi privošči!

Petra Vidali je napisala spremno besedo, ki je glede na stil pisanja in način razmišljanja o knjigi prej literarno komparativistični esej kot strokovna ocena in komentar h knjigi. Tudi prav! Tudi tako gre! Je to spremno besedilo najboljši tekst, kar ga je doslej napisala?

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.