Pravljični dan s pravljično šolo in pravljičnim večerom 2012

23

maj

2012

Tip prireditve: Pravljični dan s šolo

Ciljna skupina: otroci, mladi, odrasli

23. maja 2012 na prizoriščih: Večnamenska dvorana Rotovž, Vodni stolp in Kulturno glasbeni brlog, Maribor

Pripovedovanje pravljic ima v Mariborski knjižnici dolgoletno in bogato tradicijo, iz katere so izšli Pravljični dnevi, ki tečejo kontinuirano vse od leta 2001. Naše vodilo je pravljica, namen pa, da bi ob njej in z njo negovali umetnost pripovedovanja, spodbujali k branju, poslušanju in odnosu do besede. Pravljične ure v Mariborski knjižnici pripravljamo vse od leta 1971. Prvi pravljični večer za odrasle se je dogodil leta 1998.

V pravljični šoli, ki sta jo v angleškem jeziku vodila mednarodno uveljavljena pripovedovalca Tom Muir in Lawrence Tulloch iz Škotske, smo se letos ukvarjali z elementi zgodbe, njenega občutenja in posredovanja.

Sreda, 23. maja 2012
PRAVLJIČNI DAN ZA OTROKE
Mariborska knjižnica, Rotovški trg 2
9.00-10.00  Pripovedovalca: Tom Muir in Lawrence Tulloch
Udeležba brezplačna.
PRAVLJIČNA ŠOLA
Vodni stolp, Usnjarska ulica 10
10.30-17.00 Voditelja: Tom Muir in Lawrence Tulloch
Potrebna prijava, kotizacija 40 eur.
PRAVLJIČNI VEČER
Klub KGB, Vojašniški trg 5
20.00  Pripovedovalca: Tom Muir in Lawrence Tulloch
Udeležba brezplačna.

Pravljični dan s pravljično šolo - program z vabilom in prijavnico

Kako se je dogajalo?

Pravljični dan smo letos premikali ob strugi reke Drave, kjer naj bi se po pravljičnem izročilu še zmeraj skrivala zlata kronica gadje kraljice, ki je nekoč živela na Mariborskem otoku... (bi veljalo malce pobrskati ob nabrežju reke!).

Gosta tokratnega Pravljičnega dneva sta bila  Tom Muir in Lawrence Tulloch, ki sta prišla k nam iz Škotske. Čez dan in v večer pa se   jima je v pripovedovanju pridružila tudi njuna prijateljica Alexandria Patience. Tom Muir prihaja iz Orkneyskih otokov in se ukvarja tudi s Škotsko zgodovino. Lawrence Tulloch živi z ženo, ki ga je spremljala, na Šentlandskih otokih in zajema že iz tradicije pripovedovanja svojega očeta. Samosvoja pripovedovalca sta nas z dolgimi zgodovinskimi pravljicami, miti in zgodbami spremljala vse od zgodnjega jutra, ko sta skupaj z Alexandrio pričela pripovedovati mladostnikom v stari dvorani Lutkovnega gledališča. Odziv mladostnikov na pripovedovanje v tujem jeziku je bil izjemno dober, kar je bilo videti še posebej ob koncu, ko sta jim »obkoljena« pripovedovalca odgovarjala na  vprašanja. Po uri in pol  smo se preselili k reki Dravi v  Vodni stolp, kjer smo Pravljični dan nadaljevali s pravljično šolo. Skozi zgodbe sta pripovedovalca udeleženkam in udeležencu šole (med njimi so bile vzgojiteljice, učiteljice, knjižničarke in knjižničar, pa tudi tri ljubiteljice pravljic in pripovedovanja nasploh) spregovorila o svojem pripovedovanju, ki je pri obeh vezano tudi na osebno izkušnjo s starši in starimi starši in na okolje v katerem živita. Še enkrat se je potrdilo, kako pomembna so zgodnja dotikanja s pravljico in zgodbo in kako je mogoče na konceptih predhodnikov in s sposobnostjo vživljanja v  preteklost ustvarjati pripovedovalski svet zmeraj znova živega trenutka. Vsakoletna srečanja s pripovedovalkami in pripovedovalci v pravljični šoli prinašajo dragocen pretok izkušenj, ki vnaša v pripovedovanje nove razsežnosti, ki jih vsak posameznik ne bi uspel v celoti odkriti sam, odgovori in smernice se namreč pojavljajo v skupnem utripanju in dihanju. V tem duhu se je izteklo tudi tokratno srečanje. Nekaterim je bilo česa premalo, drugim česa preveč, tretjim pa ravno prav obojega. Pravljični dan se je sestavil na pravljičnem večeru, ki smo ga tokrat pripravili v KGB-ju. Pripovedovali so Alexandria Patience, Tom Muir in Lawrence Tulloch. V sproščen večer ob kozarcu vina so se pletle in pletle orkneysko- šentlandske zgodbe v pozno noč.

Težko je srečati pripovedovalca ali pripovedovalko s tolikšno vzdržljivostjo in s tako bogatim naborom zgodb, kot so jih prinesli z otokov k nam naši gostje. 23. maj je bil dan, ko sem osebno slišala največjo količino pravljic in zgodb v življenju in zelo dvomim, da bo naše goste v tem oziru kdajkoli kdo presegel. Končno lahko razumem, da so na Finskem tradicionalno Kalevalo lahko pripovedovali zdržema tri dni in tri noči. Ampak pri tem so se zamenjali pripovedovalci. Pri nas so se menjali samo trije. Čestitke in občudovanje kolegici in kolegoma z otokov.

Zdenka Gajser