Pravljični dan in pravljična šola 2006

26

oktober

2006

Lokacija: Svečana dvorana Rotovž

Tip prireditve: Pravljični dan s šolo

Ciljna skupina: otroci, mladi, odrasli

oktober 2006
 
Pravljični dan je bil že utečen. Otroci in odrasli so bili povabljeni v Svečano dvorano na Rotovškem trgu, kjer so jim pripovedovalci Andreja Babšek, Sekumady Conde, Liljana Klemenčič in Lidija Gačnik Gombač pričarali pravljično vzdušje s pestro izbiro pravljic in načinov pripovedovanja.

Vsak pripovedovalec je posebno doživetje, ki se plete med pripovedovanjem pravljic, in je njihova živost. V neverjetni tišini najmlajših so zveneli metulji, bube, medvedki, vse tja do kralja, ki je seveda imel svojega vrtnarja in drevo, na katerem je raslo…Nekateri, predvsem odrasli poslušalci, so ostali tudi v drugo uro poslušanja pravljic, kjer so tretješolski  poslušalci v »taresnem« pravljičnem obdobju potovali k odrezani kiti, zavezanosti sester, vse do drugačnih kraljičen in kraljevičev. Pravljični dan, pisan in živ, kot se tudi spodobi. Z raznobarvnimi papirčki, ki so bili v resnici ovitki bombonov. Pravljični dan naj bo sladek dan. In smo si rekli: »Doma danes povejte pravljico. Morda kakšno, ki ste jo slišali tukaj. Ali pa katero drugo. Komurkoli, ki ga imate radi«. Pravljični dan služi sila preprostim namenom.
 
Tudi pravljična šola služi preprostim namenom. Kako postati boljši pripovedovalec. Poleg Ljobe Jenče, ki je tudi tokrat vodila pravljično šolo, je bilo za večino udeležencev doživetje srečanje s tujo gostjo, predavateljico evritmije iz Italije, Giovanno Galimberti Casarin. Evritmije se je učila v učnem centru Rudolfa Steinerja v Švici, ki ima velik vpliv na evropsko pedagogiko, filozofijo in medicino. Z evritmijo  se ukvarja že trideset let.

Od kod prihaja in kaj pravzaprav evritmija je? Je antropozofska izrazna umetnost in terapija, kjer se glasovne in govorne vsebine spreminjajo v telesno gibanje. Gre za nekakšno duhovno-duševno telovadbo, pri kateri človeška notranjost nagovarja telo ter združuje njegove duševne, duhovne in telesne danosti. Izjemno pomembna je evritmija tudi za razvoj otroka, saj majhen otrok petje, govor in gibanje doživlja kot celoto. Evritmija mu to celoto pomaga ohranjati.
 
Vsekakor je bilo srečanje z Giovanno srečanje s človekom, katerega govorica telesa ti pripoveduje o elementarnih silah tega sveta, hkrati pa vzbuja zaupanje, da ni vse, kar se človeku zgodi v srednjih in zrelih letih, zbadanje v hrbtenici in kolkih in nihajoče razpoloženje. Odmevi udeležencev pravljične šole nam govorijo, da bo Giovanna naša gostja še v najmanj enem nadaljevanju pravljične šole.
 
Prvi večer se je že v noč iztekel v pripovedovanje o sebi in »svojih« pravljicah. In razkošno je bilo poležavati na veliki mehki preprogi z grbom mesta v poročni dvorani in prisluškovati, o čem pripovedujejo udeleženci. Dvorana ni bila še nikoli bolj naša.  Ob imenitnih vegeterjanskih sendvičih, ki jih je naročila naša zvesta tajnica, je bilo mogoče zdržati tempo, ki sta ga narekovali učiteljici (maksimalni izkoristek moči udeležencev!). Potem smo spali do zgodnjega jutra, ko je bilo potrebno usposobiti prostore, postreči sveža jabolka, vodo, piškote, odstraniti plastenke vode iz preteklega dneva (spet hvala tajnici in Stanku, ki se pojavi zmeraj ob pravem času).  Naslednji dan smo preživeli ob intenzivnih individualnih nastopih v pripovedovanju in skupnem poslušanju ter prijaznem vrednotenju naših  načinov pripovedovanja s strani predavateljic. Skupna energija, ki se je stekala v prebujanje pravljičnih prostorov, se je v gibih iztekla v slovo. Kaj smo natančno izvedeli in česa smo se naučili, katere so poti, na katere naj pogumno stopimo,  pa naj ostane skrivnost druženja udeležencev, ki velik del sebe posvečajo pripovedovanju pravljic.
 
Menim, da smo bogato, radovedno in poredno preživeli tri imenitne dneve. Ko sem si v kasnem večeru zadnjega dne še dolgo mahala v zadnji pozdrav  s predavateljicama, sem pomislila, da imamo srečo. Drug z drugim veliko srečo. Pa tudi srečo z Ministrstvom za kulturo, ki nas že šesto leto finančno podpira in uvršča med vseslovenske projekte. Zelo upamo, da bo tako tudi v prihodnje.
 
Pa naj še vam, ki ste to prebrali do konca, rečem: «Doma povejte pravljico. Katerokoli. Komurkoli, ki ga imate radi. Ker kdor ob koncu noči zgodb še bedi…«.

Zdenka Gajser