Petterson, Per: V Sibirijo

Leto izida: 2013Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Knjiga norveškega pisatelja Pera Pettersona V Sibirijo (1996) ni njegov prvenec. Njen naslov obeta opis življenja v Sibiriji z veliko verjetnostjo, da se bomo srečali vsaj z enim koncentracijskim taboriščem, verjetneje s stalinističnim gulagom kot pa s carskim taboriščem za politične kaznjence – izgnance. Morda pomislimo tudi na bolj ali manj idilično vožnjo s transibirsko železnico, ki je v knjigi tudi bežno omenjena, ne bi bilo pa izključeno tudi lirično opisovanje sibirske tajge in življenja v njej, kot smo ga brali v Pasternakovem romanu Doktor Živago ali si ga ogledali v sovjetsko - japonskem koprodukcijskem filmu režiserja Akire Kurosave Dersu Uzala, ki je dobil leta 1976 Oscarja kot najboljši tujejezični film. Z ničemer od tega se ne srečamo v tem romanu, katerega dogajanje se odvija v Danski vse do druge polovice 2. svetovne vojne, nato to pa tja do leta 1947 v Skandinaviji: pretežno v Norveški, tudi v Švedski in po letu 1947 ponovno v Danski.

Tako kot pri mnogih sodobnih romanih skandinavskega, širše gledano tudi germanskega in angloameriškega sveta, se tudi v tej knjigi srečujemo z brezhibnim, gladko tekočim opisovanjem v kratkih stavkih, kjer se v osnovno nit pripovedi v romanu vpletajo prikaz(n)i domišljijskega sveta in groteskne ter tragične zgodbe iz preteklosti. Tako oživita rumena kamnita leva ob vratih vhoda v graščino in se poženeta za vprego z dedovim demonskim žrebcem Luciferjem, tragično zgodbo pa  predstavlja pripoved o mladem Dancingmanu (dan.: moškemu iz Gdanska) z lasmi, v katere se je ujelo sonce. Njegovo ladjo so kruti danski prebivalci v viharni noči zvabili k obali s sojem bakel, namenoma razpostavljenih tako, da je nasedla na peščeno dno in se je nekoliko kasneje potopila z njim vred.

V romanu neimenovano glavno junakinjo z okroglim obrazom in čokato postavo, kot da bi bili njeni predniki Eskimi, in katere največji zunanji okras so lasje, nenehno zebe. Kljub temu si želi živeti v Sibiriji, kjer je mraz še ostrejši. Kot da si želi spopasti se s še hujšim nasprotnikom. Šla bi v Sibirijo, čeprav je slišala, da so v njej koncentracijska taborišča. Sibirija jo privlači tudi zato, ker je tam horizont še bolj leden in še bolj jasen kot na Danskem. Bralec se med branjem opisovanja mraza sčasoma zave, da pri tem ne gre samo za opis vzdušja in počutja, ampak, da je posredi nekaj globljega. Brez psihoanalize si je težko razlagati, zakaj se pisatelj s svojo junakinjo tolikokrat vrača v mraz, pa naj bo to v deželi Danski, Norveški ali Švedski. Da se skoraj nikoli ne more ogreti, je posledica materinega odnosa do nje, pa ne samo do nje. Materina najljubša dejavnost je sestavljanje besedil in komponiranje psalmov. Pravzaprav živi za to, ostalo, kot je na primer delo v trgovini, jo kaj malo briga. Hčeri s hladno brezobzirnostjo da vedeti, da ni ravno lepotica. V tem oziru spominja na mater Svetlane Makarovič, ki je svoji hčeri govorila, da je žensko telo, tako tudi Svetlanino, le prazna vreča. Skratka, glavna junakinja odrašča brez tople materinske ljubezni in posledica tega je, da jo nenehno mrazi. Tudi oče ne deluje ravno kot izrazito nasprotje matere, saj ji bolj zaradi ljubega miru kot zaradi ljubezni izdela klavir, vsaj njegovo ohišje. Deklica sicer občuduje deda kot zanimivo, samoniklo, nekoliko skrivnostno osebnost, vendar ta kmalu položi roko nase. Pomanjkanje starševske ljubezni, predvsem materinske, vpliva nanjo tudi pri življenju z moškimi. Kaj hitro gre z njimi v posteljo, ni pa sposobna doživljati in dajati ljubezni v širšem pomenu. Prav načrtno zanosi s kodrolascem, ki obeta trajnejšo skupnost, pri tem pa ji niti na misel ne pride, da bi mu povedala, da pričakuje njegovega otroka. Želi si ostati sama z otrokom, ki ga bo donosila. Ker mater zanima le to, ali je dobila od bodočega otrokovega očeta prstan, in ker se zgraža, da je stopila v hišo žalosti zaradi bratove smrti noseča in to brez tistega, ki je spočel otroka, se odpravi enkrat za vselej iz hiše, v kateri je preživela svoje otroštvo in na katero je tudi zaradi bratove smrti ne veže ničesar več.

Glavna junakinja se lahko čustveno razživi le ob svojem starejšem bratu Jesperju. Do njega kaj kmalu začuti kot ženska, ki ji izbrani moški predstavlja ideal Moškega tako po zunanjosti kot po svojem vedenju, razmišljanju, drznosti in navihanosti. Čeprav je meja med sestrsko ljubeznijo in žensko zaljubljenostjo pri njej na tem, da se skoraj zabriše, do incesta, kot na primer v Robert Musilovem romanu Mož brez posebnosti, ne pride. Že zato, ker Jesperju, sicer ljubečemu bratu, kaj takega niti na misel ne pride. Vsekakor pa Jesper čuti, da ga sestr(ic)a občuduje, da je ponosna nanj in da kar vpija njegov svetovni nazor. Med sestri(či)nim prezebanjem in občudovanjem brata obstaja določena zveza. To je prehajanje med sprejemanjem in dajanjem – kazanjem ljubezni. Posledica tega, da glavna junakinja ni deležna starševske ljubezni, se odraža v njenem nenehnem prezebanju in tudi v njenem odnosu do ljudi okoli nje. Sicer je vljudna, vendar deluje nekoliko odmaknjeno od ljudi, s katerimi prihaja v stik. Edina ljubezen, ki jo vendarle čuti in jo tudi kaže, je ljubezen do brata, ki je notranje močnejši in ga pomanjkanje starševske ljubezni tolikanj ne prizadene. Vsaj ne toliko, kot njo.

Posebnost romana je v tem, da izrazito podaja levičarski svetovni nazor. Tako večkrat naletimo v knjigi poleg komentiranja dogodkov v španski državljanski na vojni klic španskih republikancev non pasaran, obstoj stalinističnih koncentracijskih taborišč v Sibiriji naj bi bila po bratovem prepričanju zgolj kapitalistična propaganda.

Kar zadeva nemško okupacijo Danske, si bralci, ki so prebrali roman Mary Ann Shaffer in Annie Barrows: Guernseyjsko društvo za književnost in pita iz krompirjevih olupkov, ne morejo kaj, da ju ne bi primerjali. Predvsem v prizoru, ko mladi nemški junak hlipa: „Mutti”, potem ko je izvedel, da bodo premestili njegovo enoto na Norveško, kjer je bil odpor proti Nemcem vse kaj drugega kot na Danskem. In seveda junakinjino reševanje nemškega vojaka, ki se je hotel kopati v razburkanem danskem morju.

Posebnost tega dela je v tem, da avtor večkrat opiše lase: lepi lasje glavne junakinje, vihrajoči Danzigmanovi lasje in kodrasti lasje biološkega očeta, ki je spočel otroka glavni junakinji. Bi bilo treba knjigo še enkrat prebrati, da bi ugotovili, zakaj se avtor toliko spušča v opisovanje las? Mu pomenijo lasje ne le prispodobo lepote (glavna junakinja in kodrolasi biološki oče), ampak tudi energijo, podjetnost, hrabrost (Danzigman)?

Stil pisanja v tej Pettersenovi knjigi je navidezno preprost s to posebnostjo, da premi govor lahko hitro preide v opis dogajanja. Kljub tej navidezni preprostosti, je knjiga glede na to, kaj hoče povedati, zahtevna in zahteva temeljito bralčevo razmišljanje, že kar poustvarjanje. Izrazit primer za to ugotovitev je iskanje vzroka, zakaj glavno junakinjo tolikokrat zebe. In tudi, zakaj sanjari, da bo odpotovala v Sibirijo. In: zakaj glavna junakinja hrepeni po ravnem horizontu, medtem ko jo gričevnati svet utesnjuje. In zakaj morata umreti dva človeka: Danzigman in Jesper, ki sta si v marsičem podobna, če že ne enaka.

Vsekakor gre za knjigo, ki jo je treba prebrati večkrat. Če parafraziramo Lenina in Žižka: treba jo je ponovno prebirati bolje.

In še primer, kako se zlijeta pisateljev stil pisanja in mojstrski prevod:

»Lepa si, in jaz sem odgovorila, ja, in nisem vedela, ali je to res. Ampak bilo je vseeno, ker sem vedela, kaj hočem, in kaj bom rekla, in njegove roke so bile takšne, kot sem mislila, da bodo, in koža prav tako mehka in telo prav tako trdo, in okoli naju je bilo tako toplo, in ves čas sem zaznavala vonj malo vlažne posteljnine tako kot na Vrangbæku, in takrat sem preprosto zaprla oči in zletela stran.«

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.