Partljič, Tone: Ljudje iz Maribora

Leto izida: 2017Področje: Biografije, spominiCiljna skupina: odrasli, starejši

Zbirka kratke proze mariborskega pisatelja ima seveda izredno domoznansko vrednost za bralce njegovega rodnega mesta, poleg tega pa tudi dragocen univerzalen značaj, zaradi katerega bodo po njej radi segli vsi ljubitelji dobre literature. Tone Partljič ima namreč tisti ne tako pogosti dar, s katerim zna ljudem seči v dušo ter sprožiti njihovo empatijo s predstavljenimi literarnimi liki.

Prvo zgodbo bi lahko označili za uvodno, v njej se pisatelj sprehaja po mariborskih pokopališčih in razmišlja o tem poslednjem kraju našega bivanja ter o vseh tistih, ki so se že za stalno preselili nanj. Sledijo zgodbe ljudi, ki so poznani vsem Slovencem, tistih, ki so blizu le Mariborčanom, pa tudi takšnih, ki so bili že iztrgani osebnemu in zgodovinskemu spominu, a jih je avtor ponovno ustoličil vanj. In seveda popolnoma anonimnih, ko je priložnost, da glavni lik postane mesto. Pri zgodbah gre za preplet fikcije in fakcije, ustvarjen tako spretno, da bralec ne ve natančno, kje se končajo stvarni podatki in kje dobi krila pisateljeva domišljija. A ta razmejitev je pravzaprav nepomembna in bralčeva naloga je le, da se prepusti bralnemu užitku.

Ena takšnih zgodb je tista o nekdanji knjižničarki iz Univerzitetne knjižnice Maribor. Govora je o ruski emigrantki kneginji Elizabeti Obolenski, ki je na begu pred oktobrsko revolucijo končala v Mariboru oziroma je bila to ena njenih vmesnih postaj. Glavni del zgodbe predstavlja prvoosebni tekst izpod peresa kneginje na večer pred prvim aprilom 1945, ko se pripravlja, da bo storila samomor. To se sicer ne zgodi, obilo pa izvemo o razlogih zanj in kneginjinem življenju od mladosti naprej ter njenem obračunavanju s preteklostjo in sedanjostjo. Kneginjo so Nemci postavili za vodjo tako imenovane Nemške knjižnice, v kar se je Študijska knjižnica preimenovala in preoblikovala v času okupacije. Zaradi tega se je na Elizabeto prilepila stigma kolaboracije, ki jo želi pisatelj razčistiti in pojasniti. Osvetli njen odnos z med vojno v Srbijo izgnanim ravnateljem Jankom Glazerjem ter tudi njen status legendarne knjižničarke, ki je strogo in nepopustljivo vzgajala bralce ter vcepljala vanje odnos do knjige. Zgodba ima tudi uvod in zaključek, s katerim avtor bralca nekoliko zmede in mu podtakne ugibanje, ali ni morda osrednjega dela napisala sama kneginja. Tone Partljič se spominja davnih dni, kot je kot fantič obiskoval knjižnico in kljub spoštljivemu odnosu do knjig se mu je nekoč zgodilo, da je zavihal list v knjigi. Knjižničarka Lea Domanjko, sestra pisatelja Bratka Krefta, ki si je med Mariborčani prav tako pridelala legendarni status, ga je okregala in dodala, da ima pravzaprav srečo, da je naletel nanjo, saj če bi v knjižnici še delala kneginja Obolenska, bi videl vraga. Mlademu Partljiču se je ime vtisnilo v spomin in sprožilo zanimanje za skrivnostno prebivalko Maribora. Nedavno naj bi ga vodja domoznanskega oddelka UKM, ki jo je prav simpatično preimenoval v Vlasto Zidar, obvestila, da so po spletu neverjetnih naključij prišli do življenjepisa kneginje, ki naj bi ga ta pisala potem, ko je iz Maribora emigrirala v Kanado in se naselila pri hčeri, ki je že pred vojno prebegnila tja s svojim možem židovskega rodu. Ta zgodba ni edina, ki bralca pritegne, osupne in tudi nekoliko intrigira, v zbirki jih je devet in prav vsaka s svojo pripovedno močjo omreži bralca.

Jasna Mlakar

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.