Oko besede 2012 in simpozij

24

september

2012

Tip prireditve: Oko besede in Večernica

Ciljna skupina: odrasli

Večer  24. 9. 2012 ČITALNICA , stran 11

Knjiga in druga orožja
Tradicionalen simpozij na srečanju mladinskih pisateljev v Murski Soboti je bil dobro obiskan, in to na obeh straneh, veliko je bilo govorcev in veliko poslušalcev. In bil je, kot se rado reče, interdisciplinaren. Kajpak je ta oznaka lahko tudi dober alibi za srečanja, na katerih ljudje ne najdejo skupnega jezika in govorijo drug mimo drugega, ampak je treba hitro dodati, da lahko najbrž samo na ta način dobimo dobro celostno sliko vesoljskih razdalj med disciplinami in tudi kak dragocen sinergetični detajlček.
Pripravljalka simpozija, urednica revije Otrok in knjiga Darka Tancer-Kajnih, je v izhodiščih povabljenim govorcem med drugimi ponudila podatek, da naj bi leta 2018 založniki s prodajo digitaliziranih vsebin zaslužili več kot s tiskanimi knjigami. "Pričakovanje takega razvoja ne postavlja pod vprašaj samo obstoja klasične knjige na papirnem nosilcu, marveč sproža tudi vprašanje o oblikah ustvarjanja in branja ..."
Dr. Meta Grosman, strokovnjakinja za področje branja in recepcijo književnosti, je kot prva sogovornica zatrjevala, da smo še vedno na področju futurologije, kot pri vseh predvidevanjih prihodnosti tudi tukaj razni odgovori ne prinašajo prepričljive podobe razvoja, tako zaradi hitrega in nepredvidljivega spreminjanja tehnologije kot zaradi odsotnosti eksperimentalno načrtovanih raziskav, ki bi edine nudile trdnejšo osnovo za odgovore. Naslednji simpozant, založnik Matjaž Kotnik (založba KMŠ), ki je tudi avtor digitalnega dela slikanice, ki so jo izdali, je empirično - z luštno iigračko, ki je potem krožila med poslušalci in se ni hotela utišati - dokazoval, da tudi branje digitalnih slikanic zahteva običajno, to je linearno branje, skakanje po ekranu pa tudi ni nekaj, česar bralec ne bi mogel uprizarjati na papirju. V poplavi digitalnih slikanic na svetovnem trgu je 95 odstotkov nekakovostnih, ocenjuje, za slovenski trg pa hiperprodukcije ne napoveduje, ker je postopek programiranja prezahteven, trga pa premajhen. Optimistično torej sklepa, da bo kakovost prevladala nad količino.
Kako lahko zapakiramo zdravila?
Psihiater in antropolog dr. Miran Pustoslemšek je briljantno zastavljal uganke. Ni bilo videti, da bi požel takojšnje razumevanje, ampak računati je na dolgotrajni učinek s faznim zamikom. Težko opišemo, ampak recimo, da je šlo nekako tako: 1. Neki prijatelj je nekoč, inspiriran od tekočih substanc, takole razširil slavno Brechtovo sintagmo: Knjiga je orožje, vzemi jo v roke - in jo nastavi pod boke. 2. (Kitajska pravljica) Našel se je čudežni zdravilec, ki je našel tabletko proti epidemiji, ki je morila po celi deželi, ampak to še ni bilo vse, zapakiral jo je v škatlico, ki je vsebovala še drugo zdravilo, navodilo za upor proti zavojevalcem Mongolom. 3. Duševne motnje pri adolescentih so porasle za 65 odstotkov, najstniki na severni pollobli (in še to bolj severnem delu lete) tudi množično morijo, pri nas pa se psihiatrično nihče posebno ne ukvarja s tem področjem. In je povedal še, da so mehanizmi, kako lahko vrstniška povezanost (nekje do 16 leta) spreminja svet, že opisani. Zanimivo, kako je antropološko-psihiatrični diskurz sprožil obrambne mehanizme: moderatorka je hotela izvedeti, ali je banje lahko preventiva zoper duševne motnje. Ne, ni tako enostavno, dr. Pustoslemšek je srečal že veliko zelo načitanih pacientov. Ampak saj je ja povedal, da so lahko načini izkoriščanja knjig mnogoteri in da lahko v klasična zdravila zapakiramo še druga (ki so seveda lahko novi napotki za pokole ...)!
Ni bilo pričakovati, da bi Roman Vodeb, psihoanalitik po nazivu, klasično zadovoljil občinstvo. V vnaprej poslanem zapisu za simpozij je sicer potolažil s "časom branja", ki - ker pač ne definira vseh detajlov, tako kot to naredita film ali računalniška igrica - omogoča, da se oglasi nezavedno, v živem govoru pa je razložil, da je prva knjiga, ki jo otrok zapopade, mama, in da mora začeti sam brati, ko mame ni (kar je danes seveda pogosto, ker je mama zaposlena). Ampak čakajte malo: potem bi danes mladi ja brali kot nori, ni res?, ne pa da berejo vedno manj! Vendar trdi, da teza stoodstotno drži: "Moja sinova sta imela mame dovolj, zato jima ni treba brati." V kastracijskem kompleksu je potem našel razlago za dejstvo, da ženske berejo veliko več kot moški, zbranim knjigoljubcem pa še položil na srce: "treba je brati" je ideološka dikcija - nič vam ne bi škodilo, če bi prisluhnili argumentom tistih, ki ne berejo.
Število smeškov in možnost smeha
Bibliopedagoginja Tilka Jamnik je pregledala slovensko književnost za mlade in ugotovila, koliko esemesov, četov in drugih reči so otroci že opravili in kakšno je kritično vrednotenje takšne komunikacije in njenih pasti. Uf, meni je še vedno najbolj všeč, kako je Juri Muri (drugič) v Afriki poklical na pomoč s "sporočilom mobitel". Se spomnite? Tudi ob podelitvi letošnje večernice se je Toneta Pavčka kot dobitnika prve večernice primerno spomnil Večerov odgovorni urednik.
Cvetka Bevc, z Desetko je bila nominirana za letošnjo večernico, je predstavila prav ta "kolektivni roman", ki množično komunicira z aktualnimi elementi sporazumevanja. Ni črnobele logike uporabe novih znakovnih sistemov, je prepričana, in bolj kot preveč odtipkanih smeškov jo skrbi, ali se bodo mladi lahko še naprej smejali.
Igor Černe, bibliotekar in pravljičar iz Mariborske knjižnice je odgovarjal na vprašanje, kaj lahko stoji knjižnica, da ne bi stopicljala za razvojem sodobnih medijev in da bi izkoristila tudi druge razvojne potenciale. In je tudi takoj zatrl branitelje okopov: kljub novim medijem se izposoja knjig ni zmanjšala.
Vodja Večerovih digitalnih programov Zvone Štor je prepričljivo reklamiral Večerovo internetno založbo Ruslico in dal zbranim nekaj "nasvetov", ki so posledica spremljanja bralnih navad preko sledenja izposojenim eknjigam. Mladi berejo zjutraj, na poti v šolo tako rekoč, in v nedeljo zvečer- tik pred zdajci skratka. In kako oziroma kaj? 10 odstotkov začetka in 15 odstotkov konca. (Pisatelji, zakaj se torej mučite s preostalimi 75 odstotki sredine?!)
Majda Koren, ki zna pisati (večernica za Evo in kozla) in učiti (ker res uči), je predstavila spletno stran zupca.si. Prijetno je bilo, videlo se je, da ve, kaj počne, in da v tem uživa.
In za konec Feri Lainšček. Res pravi konec, nič ideoloških floskul, ne za ne proti. Rad bere knjigo na papirju, ampak to je pač samo en medij za nekaj, kar je bilo že pred knjigami - zgodbe. Kot otrok je zgodbe samo poslušal in morda zato, za razliko od tistih, ki so jim bile knjige položene v zibelko, lažje prenese misel na konce guttenbergovske ere. Med prvimi, če ne prvi v teh krajih, je mirno poskusil vklopiti tudi digitalni gumb. Ampak ravno zato je na simpoziju najboljše kontriral ne samo paničnemu oklepanju lepe stare pisane besede, temveč tudi spretnim prodajalcem tako imenovanih novih paradigem. Dajte no, saj je dobil papir z letnim obračun izposoj svojih eknjig in z njim celih osem evrov! In govorimo seveda o pisatelju, ki je med petimi najbolj branimi v deželi. Vesel je možnosti, ki so mu jih ne samo pri propagiranju, temveč celo pri nastajanju knjig prinesla družabna omrežja, hkrati pa tudi prepričan, da bo eknjiga zares funkcionirala samo v okoljih, ki so dovolj velika, se pravi, ki imajo dovolj bralcev oziroma kupcev. Slovenci smo zanemarljivi, izdajanje eknjig je oziroma bo, tako kot izdajanje starih knjig, v tem okolju predvsem "simbolno dejanje", ki bo za preživetje potrebovalo subvencije.

Petra Vidali