Haushofer, Marlen: Stena

Leto izida: 2013Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Ko prebere nemško ime in priimek pisateljice, zraven pa še naslov Stena, marsikateri bralec najprej pomisli na alpinistični film iz dvajsetih in iz začetka tridesetih let prejšnjega stoletja, na neustrašne plezalce, kot je bil večno nasmejani in zagoreli Luis Trenker (1892 – 1990). Okolje je geografsko res v istem področju, toda zgodba v romanu steče po svoji vsebini daleč stran. Stena ima kljub letnici svojega nastanka (1963) strukturne značilnosti sodobnega romana. To so kratki stavki, poglavij ni, roman ima samo en del in glavna junakinja je brezimna. Dogajanje v tem romanu teče kot čas. Dogodki se nizajo eden za drugim. Morda bi Steno lahko označili kot roman o času.

Stena je kljub svoji navidezni preprostosti dogajanja književno delo, ki spominja na toliko drugih literarnih del ali filmov. Zanjo nikakor ne moremo reči, da je znanstveno fantastični roman, kjer igrata tehniški razvoj in znanstveno tehnična fikcija (pre)veliko vlogo in sta conditio sine qua non za potek in razplet same zgodbe. Prej bi rekli, da spominja na domišljijski svet Edgarja Alana Poeja. Takšna je gotovo prozorna stena, ki sega visoko v nebo, vendar ne toliko, da ne bi mogli preko nje oblaki in vrane, za njo pa je videti umrla živa bitja ljudi in živali, okamnele kot v Pompejih, medtem ko je vse ostalo nedotaknjeno. S katerim uničevalnim orožje bi lahko dosegel človek kaj takega? Ali je to uničenje sploh povzročil človek?  Na svoj način, čeprav dosti bolj turobno, je romanu Stena v osnovnem principu podoben kultnemu filmu Kocka. V filmu, ki je nastal štiriintrideset let za Steno, se za stenami kocke, izven katerih vlada smrt, znajdejo junaki zgodbe. V čem je bistvena razlika med Steno in Kocko? Medtem, ko se junaki v Kocki krčevito borijo za svoje preživetje, se junakinja v Steni, razen morda na samem začetku, v toku nadaljnje zgodbe sploh ne trudi, da bi prišla skozi steno ali pod njo na drugo stran.

V času, ko je bila knjiga napisana, je vladala psihoza bojazni pred uničenjem planeta zaradi atomske vojne med supersilama. Prav to je moralo leči tudi na pisateljico. V drugi polovici petdesetih let se je pojavil roman Poslednja obala z Avstralijo kot zadnjem kontinentu, na katerem še poteka na videz normalno življenje, vendar se še tudi njemu bliža konec, saj se mu približuje smrtnonosni radioaktivni oblak. Po tem romanu so tudi posneli istoimenski film (1959). Z umetniškega vidika je najverjetneje najboljše delo iz tega obdobja srhljivo groteskni film Dr. Strangelove ali kako sem se naučil ljubiti atomsko bombo (1964) z nepozabnim Petrom Sellersom v glavni vlogi.

Primerjavo Stene s knjigo Daniela Defoeja Robinson Crusoe (1719) je podala Doris Lessing, Nobelova nagrajenka za leto 2007. Vendar je tudi tukaj poleg podobnosti prisotna tudi bistvena razlika. Robinson je lahko upal v rešitev od zunaj, glavna junakinja romana Stena pa nima nikakršnega upanja in vendar dostojanstveno živi naprej.

Opise narave v Steni bi lahko imenovali „rapsodija v zelenem (sočni travniki in gozd) in modrem (nebo), znatno manj pa v sivem (skalovje).” Morda bi se ob tem spomnili na poziv Jean Jacques Rousseauja: „Vrnimo se k naravi!”, vendar idiliko v romanu kaj hitro lahko zamenja kruta resničnost. Opisi narave v knjigi so morali nastati ob dolgoletnem opazovanju in so tudi poučni. Na primer: po nevihti se nebo v visokogorju takoj razčisti, po dolinah pa se še nekaj dni vlečejo megle, tako da vrhovi v sredogorju izgledajo kot nekakšni otoki v belem morju.

Za opis stanja vedno bolj zapuščenega in zato tudi propadajočega stvarjenja naše civilizacije pisateljica ne izgublja veliko besed, pove pa veliko: ceste spodnaša deževje, na asfaltu, prekritem s peščenimi in prašnimi nanosi, je pognala trava, polja je prekril plevel, zakril žito in ostale poljščine. Nikjer ni slišati glasu, zvoniki cerkva so nemi.

Glavna junakinja stoji pred bralcem kot portret: žensko, staro okrog petinštirideset let situacija prisili, da zaživi za tukaj in zdaj. Zvečer, zbita od košnje, žaganja z vedno bolj topo žago ali od nekajurne hoje od planinske koče do planšarske kolibe, da bi poskrbela za svojo kravo Bello in njenega sina bikca bolj sočno pašo, zaspi bolj ali manj trdno, ne da bi še razmišljala na dolgo in široko o življenju. Tudi na samomor pomisli, saj so vsi, ki jih je ljubila, mrtvi. Tega ji res ne bi bilo težko izvesti, ker ima šibrovko in naboje, s katero strelja divjad, vendar ji čut dolžnosti do obeh govedi ne dovoljuje. Dobro se zaveda, da bi krava Bella in njen mladi bik v mukah umrla od gladu.

Realistka, kot se prej ni poznala, se zaveda, da življenje teče naprej ne glede na to, koliko je na planetu ostalo živih. Njena volja do življenja dokazuje, da človek ne živi samo zase, ampak tudi za druge, ne glede na to ali je samotar v divjini ali živi v vrvežu civilizacije. Prav dokončna odmaknjenost od civilizacije izostri njeno občutenje do take mere, da začne globlje doživljati vedenje živali do nje in med njimi samimi. Opaža, da ni kakšne večje razlike med živalskim in človeškim razpoloženjem ali odzivom na njegova dejanja. Tako je pes Ris potrt, če začuti, da je njegova gospodarica žalostna ali nerazpoložena. Maček Tiger pase mulo, krava Bella hvaležno pogleda. Skratka, ker so se vzpostavili pristni odnosi med junakinjo in njenimi živalmi, doživlja ona nekaj podobnega kot Doctor Dolittle (1967). In tako rekoč ji prav malo manjka, da bi to tudi postala. Modrosti o živalih, kot je ta, da so mačke samostojne, neodvisne in da psi ne morejo brez gospodarja oziroma, da je mačka navezana na hišo, pes pa na človeka, doživlja neprimerno globlje kot pred pojavo stene.

Trše poteze in zagorelost obraza, ki prinaša gube, je ne motijo. Bolj jo daje trpko spoznanje, da ne bo nikoli razgledana, saj nima razen pratike in nekaj starih časopisov nobene literature. Kljub svojim nekaj čez štiridesetim letom ne začuti organske želje po moškem. Prizadene pa jo, ko vidi, kako krava Bella trpi, ker ne more najti oplojevalca. Razveseli jo, ko sliši, da ima mačka svojega kavalirja, ki se oglaša z zaljubljenim Ka – au, Ka – au. Njen materinski nagon je potešen, saj je mati hčera, ki ju ima v lepem, blagem, materinsko razneženem spominu. Toda materinski nagon, tako je vsaj pri človeku, je eno, spolno življenje pa nekaj drugega.

Bralčevo pozornost pritegne tudi njeno privajanje na kmečka dela, kot so košnja, žaganje in okopavanje. Ker ni vajena teh del, jo stane privajanje nanje veliko več telesnega napora. V tem se razlikuje od glavnega junaka v romanu finskega pisatelja Arta Paasilinne Zajčje leto (1975), ki je spreten pri vseh ročnih opravilih, ko se znajde v divjini. Je manj spretna kot finski junak, ima pa sposobnost in voljo za učenje. Domiselnosti ji ni odrekati. Nauči se izdelovati maslo in skuto iz kravjega mleka, pripravlja si špinačo iz kopriv, iz gozdnih sadežev dela kompote. Prav zaradi opisov privajanja delu lahko Steno uvrstimo med tista dela svetovne književnosti, ki so prave himne o človeški domiselnosti v borbi za preživetje v divjini. Torej v kategorijo, kamor sodijo Daniel Defoejov Robinson Crusoe (1719) in Jules Vernov Skrivnostni otok (1874).

Junakinja Stene ne razmišlja, da dalj časa tako napornega življenja ne bo zmogla in da bo morda že čez nekaj let umrla od lakote, saj zemlje slej ko prej ne bo mogla prekopavati in tudi kositi velikih površin trave za steljo ne. Tudi velike in težke pinje za izdelavo skute oziroma sira ne bo več zmogla dolgo nositi na planino. Pa tudi krava bo slej ko prej umrla, saj daje na koncu romana že občutno manj mleka. V neki daljni miselni povezavi bi bilo Steno možno primerjati s romanom hrvaškega pisatelja Renata Baretića, Osmi poverjenik (2009), saj gre tudi pri tem delu za dobro organiziran sistem, ki pa bo prej ali slej zaradi bioloških zakonov propadel.

S prevodom Amalije Maček dobi bralec vtis, kot da gre za izvirnik. Marsikateremu bralcu se bo za dolgo vtisnil v spomin izraz človekinja, s katerim mačka pojmuje svojo gostiteljico, saj je mačka preveč neodvisna, da bi si dopustila gospodovati.

Američani so nekje v že petdesetih, verjetneje v šestdesetih letih ali nekoliko kasneje posneli kavbojski film, v katerem je prikazano garaško življenje ljudi na konjih. Kot da gre za igrani dokumentarni film o naporih vsakodnevnega kavbojskega dela, ki je naporno in tvegano, tudi če ni razbojnikov in/ali Indijancev. Film je kljub dobro zamišljenem scenariju in uveljavljenim igralcem doživel finančni neuspeh, delo avstrijske pisateljice pa prav nasprotno. Stena je leta 2012 uspela tudi kot film.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.