Lainšček, Feri: Strah za metulje v nevihti

Leto izida: 2014Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Strah za metulje v nevihti ali knjiga o življenju s pravzaprav dvema izrednima ženskama ...

Že po samem naslovu sodeč bi veliko bralcev od Ferija Lainščka pričakovalo, da se bo dogajanje v romanu Strah za metulje (v skrajšani obliki tudi nadalje), ki sicer predstavlja zadnji del trilogije o ljubeznih s tragičnim koncem, odvijalo nekje v prekmurski ravnici, vsekakor pa ob Muri z njeno neuničljivo idiličnostjo. Tako pa se bralec namesto z liričnostjo, melanholijo in trpkostjo, kot se odražajo v narodni pesmi Vsi so venci vejli, vtkane tudi v film Povest o dobrih ljudeh, že kar na samem začetku knjige sooči z ne najbolj srečnim življenjem ljubljanskega študenta Marka Hribernika, ki ni izpolnil študijskih pogojev in se je zato hočeš nočeš znašel v kasarni kopenske vojske v Zemunu.

V teoriji filma obstoja konkretna definicija film noir za mračno dogajanje in za prav tako temačnega bi lahko označili ta roman vse od njegovega začetka do konca, če izvzamemo veliko ljubezen med Markom in beograjsko gimnazijko Ljiljano Uzelac - Ljiljo, hčerko morilca, ki prestaja kazen v zaporu v Sremski Mitrovici, svojih sedemdeset kilometrov stran od Beograda in matere, ki je, obremenjena s funkcijami, kar precej zdoma. Kot svetlejši del te Lainščkove knjige je treba označiti tudi sicer njen znatno krajši del proti koncu, ko Marko ob globoko razumevajoči ženi Jani vendarle dozori v človeka, ki se zaveda, da kot voznik reševalnega vozila koristi širši skupnosti.

Knjiga ima dva tematska sklopa, ki se sicer neločljivo prepletata, čeprav imata elemente popolne samozadostnosti: to sta služenje vojnega roka v JLA in seveda ljubezen med Markom in Ljiljo.

Najprej tisto, kar v knjigi neposredno zadeva JLA.

JLA je sistem, ki pisano množico nabornikov iz vseh krajev Jugoslavije pretvarja v mehanizem navidez strumnih vojakov, ki so pripravljeni ovajati svoje tovariše, kjer le morejo, samo da bi se dokopali do drobnih koristi, kaj šele do nekajdnevnega dopusta. Temu mračnem opisovanju sicer ne gre docela oporekati, saj najdemo podoben opis stanja tudi v Hemonovi Knjigi mojih življenj, vendar gre pri Marku še za drugi problem. Ta izhaja iz civilizacijske razlike med večino tovarišev in starešin na eni strani in njim na drugi. Tako Marku ne gre v glavo, da bi moral z golo roko odmašiti zadelano cev v straniščnem odtoku, saj se upravičeno boji, da se bo okužil z bakterijami. Tak način razmišljanja in še marsikaj drugega ne ustreza Markovemu glavnemu nadrejenemu kapetanu Aci Jeftiću, ki mu njegovi vojaki prav gotovo niso dali iz občudovanja vzdevka Generalić. Videč, da iz Marka nikakor ne bo mogel narediti pravega vojaka, pa najsi se ta še tako trudi, da bi postal prav to, ga po dogovoru, če že ne „prijateljskem prepričevanju”, prepusti zastavniku Palaversi, ki je med drugim zadolžen za vodenje vojaškega kluba. Marko se kot njegov pomočnik, dejansko je spitirtus agens (movens), odlično znajde. Na Palaversovo pobudo ustvari imenitno zalogo žganih pijač, do katere imajo dostop samo oficirji, in ustanovi vojaški ansambel/bend z naravno nadarjenimi glasbeniki, med katerimi izstopa kot pravi super zvezdnik nepismen Rom, ki ne pozna tudi not (ob njem se lahko spomni bralec grškega glasbenika iz Pireja v Dassinovem filmu Nikoli v nedeljo iz začetka šestdesetih let, ki je, vsaj kar zadeva poznavanje not, podoben Markovem romskemu tovarišu). Marko, čeprav je le običajen vojak, pridobi za proslavo v vojašnici tudi tri vpadljive gimnazijke, od katerih sta dve pevki, tretja, Markova ljubezen na prvi pogled, pa je zanosna recitatorka Ljilja, ki jo je Marko kot nekakšen Romeo srečal na stopnišču gimnazije, ko je iskal njenega ravnatelja, da se dogovori z njim za nastop gimnazijk na proslavi v kasarni, ki naj bi potekala tik pred koncem šolskega leta.

Dogajanje v kasarni in zbliževanje s prelestno modrooko Ljiljo sta sicer vsako zase svoj svet in vendar pride prav zaradi sicer posredno vojaškega ozadja do dramatične prekinitve idiličnega odnosa med Markom in njo. Marku zaradi Palaversovega dvorjenja Ljilji odpovedo živci in se, ne da bi se bil sposoben obvladati v navalu ljubosumja, izkriči nad njo. Ta, ponosna nase, ker se zna upreti moškim, četudi vztrajno poskušajo učinkovati nanjo tako kot nedvomno šarmantni Palaversa, ne zmore več Marku poklanjati svojih najglobljih čustev. Odslej gre z Markom samo še navzdol, kar spozna tudi Palaversa in mu svetuje pregled pri psihiatru, istočasno, če že ne prej, pa si omisli Markovega pomočnika, ki bi ga naj slej ko prej v celoti zamenjal. Ker ni nikoli tako hudo, da ne bi moglo biti še huje, se Marko znajde v vojaškem preiskovalnem zaporu, ker naj bi v lokalu, kamor ga je zvabil Ljiljin oče, predčasno izpuščen iz zapora, govoril čez razsipnost maršala Tita. Ljiljin oče je namreč nagovoril natakarja, naj prijavi Marka vojni policiji zaradi klevetanja predsednika države. Marka kazensko premestijo v karavlo na jugoslovansko – albanski meji v okolje, ki je neprijazno tako z naravnega vidika kot zaradi medčloveških stikov med jugoslovanskimi graničarji in staroselnim albanskim prebivalstvom. Tukaj se Marko še enkrat sreča s preiskovalnimi organi JLA. Tokrat na zgolj informativnem zaslišanju izve, da je Ljiljin oče ubil zastavnika Palaverso, ker naj bi Ljiljo posilil, ona pa je pri tem zanosila.

Po odsluženju vojaščine se Marko sreča z JLA tokrat kot z brezobzirnim okupatorjem. Najraje bi volan svojega rešilnega avtomobila kar zamenjal s puško. Med pregledovanjem mrliške knjige, kar mu je bilo kot reševalcu omogočeno, naleti na osnovne podatke padlega srbskega vojaka, ki še ni dočakal dvajset let. Padli ima njegovo ime in Ljiljin priimek, njegovi rojstni podatki sodijo v čas, ko bi ga lahko spočel Marko, ko je služil svoj rok v Beogradu. Ko Marko opazi, da je materi padlega vojaka ime Ljiljana, oče pa da ni znan, spozna da bi lahko bil ubiti vojak JLA njegov sin. Zato se pisno poveže z Ljiljo in se z njo dogovori, da bosta obiskala njegov grob na enem od beograjskih pokopališč.

In še o ljubezni med Ljiljo in Markom. Modrooka Ljilja je dekle, o kateri bralec dobi vtis kot da spominja na eno od Botticelijevih Vener. Morda še najbolj takrat, ko se vrti pred Markom okoli sebe kot derviši v filmu Derviš in smrt po istoimenskem romanu Meše Selimovića, pri čemer se ji krilo, seveda dviguje visoko, visoko. Je sicer gimnazijka četrtega letnika, ki ji učenje ne gre najbolj od rok. Najraje bi bila frizerka, pa ji oče, ki ureja družinske zadeve kar izza rešetk, tega ne dovoli. V betonski džungli blokovskih naselij v Novem Beogradu se dobro znajde. Je bitje velike notranje integritete, zato z marsikje kriminalnim okoljem ne zaide v konflikt in tudi moškim, kot je Palaversa, ne naseda, čeprav se jim zna prijazno nasmihati. Človeško so ji najbližji ostareli stanovalci na barkah v privezih ob Donavi, imenovani alasi, in mali ljudje, ki prodajajo na tržnici. V njo je globoko vsajena liričnost dojemanja dogajanja. Primer za to je njena zaskrbljenost za metulje, ki se jim ob dežju v nevihti lahko zlepijo krila. Ljilja predstavlja poosebljenje umetniškega pojmovanja ideala ženske lepote po katerem mora ženska očarati tudi od znotraj navzven tako značajsko/etično kot tudi razumsko. Marka zna Ljilja prestaviti v nek drugi svet, poln lepote in srčne dobrote, celo pravljičnosti. Pri njunem prvem srečanju ga Ljilja sicer nekoliko zbega, ko uporabi za ravnatelja balkansko kletvico „naj mu pes mater”, ko pa uvidi, da je presenečen, še navrže, da prihaja on najverjetneje iz „krajev, kjer ženske ne prdijo”. In kljub temu ga očara. Enkrat za vselej in tako močno, da pomišlja, kako bi dezertiral iz JLA in emigriral iz Jugoslavije, da bi lahko svobodno zaživel z njo. Kako globoko čuti do Ljilje, izpričuje dogodek, ko po enem od prvih srečanj z njo, ko se znajde v „svoji” klubski sobi, poteši dolgo zadrževano spolno slo. Takoj potem ga prevzame občutek krivde, ker da to njegovo početje le ni bilo najbolj fer do nje. Čeprav je prekinila z Markom, ostane v Ljilji toliko spominske povezanosti z njim, da donosi njunega otroka. Še več, da bi rešila Marku življenje, se očetu zlaže, da je otroka spočel zastavnik Palaversa med posilstvom.

Ljilja ni edina izjemna ženska v tej Lainščkovi knjigi. Kot tako bi lahko označili tudi Jano, medicinsko sestro iz Slovenj Gradca, ki jo je Marko prevažal kot taksist na dopolnilna strokovna predavanja iz ljubljanske železniške postaje do medicinske fakultete in nazaj. Marko se preseli v Slovenj Gradec, zaživi z Jano, opravi izpit za reševalca in postane voznik reševalnega avtomobila. Jana, ki mu povije hčerko Viktorijo in doštudira, ga spominja na Ljiljo le v tem, da je tudi ona prijetno zgovorna. Marko je Jano počasi zares vzljubil in se nanjo navadil, razkrila mu je tudi smisel življenja. Hvaležen ji je za redko lastnost, da zna v splošnem sprejemati stvari take, kot so. Jana je za Marka ena tistih žensk ob katerih ima občutek, da so znale pripadati brez pogojevanja in navsezadnje tudi ljubiti, ne da bi kaj terjale v zameno.

Jana z dostojanstvenim razumevanjem sprejeme Markov pisni dogovor z Ljiljo, čeprav jo skrbi, da se po ponovnem srečanju z njo ne bo nikoli več vrnil iz Beograda. Marko se dobi z Ljiljo, se sprehodi z njo do groba, nato odideta oba na svoj konec, on nazaj k Jani v Slovenj Gradec, ona pa v stanovanje svoje matere na Zemunu, kjer bo najverjetneje ostala do konca svojega življenja ujeta v spominih na svojo mladostno ljubezen in v žalovanje za prezgodaj umrlim otrokom.

Marko ob svojem delu in ob Jani dozori v zrelega človeka. Življenje mu je naklonilo veliko srečo, da je doživel ljubezen dveh izjemnih žensk. Zato Lainščkove knjige ne bi smeli pojmovati, če preprosteje povzamemo po Ženji Leiler („Glej, ne pojdeva več v dvoje”, Delo, leto 59, št. 89, 18. 04. 2017, str. 13) kot ljubezenski roman, ampak kot roman o ljubezni. Torej ne samo kot zgodbo o eni sami Markovi ljubezni, ampak o dveh. Ljilja nima takšne sreče. Kot je napovedala velika bela školjka z nabrežja otoka Ada Kale, je bila Ljilja samo enkrat Venera, torej je ljubila in bila ljubljena samo enkrat. Druge ljubezni ne bo doživela nikoli več. Je torej najbolj tragična oseba omenjene knjige, če izvzamemo Markovo duševno bolno mater.

V Strahu za metulje… naletimo kdaj pa kdaj na življenjske ali na ljudske modrosti oziroma ugotovitve in spoznanja. Med prve sodi tista od Markovega očeta „vojska je vojska”, ki se sklada s temeljnim izročilom genialnega dela Jaroslava Haška o Dobrem vojaku Švejku, čeprav ima Strah za metulje kaj malo humornosti v primerjavi s tem Haškovim delom. Med spoznanja ne gre pozabiti tega, da se večina hudega, kar se je prestalo med služenjem vojaškega roka v JLA, skorajda pozabi, živi pa ostanejo lepi spomini. In: nekatera lepa dekleta ohranijo presenetljivo podobnost z lepoto svojih mater, ko pridejo v njihova zrela ženska leta. To opazi tudi Marko, ko uzre Ljiljo po svojem prihodu v Beograd po skoraj dvajsetih letih, spominjajoč se fotografije njene matere v njunem stanovanju. In še ena podobnost, če že ne enakost je med njima. Obe ostajata kljub svoji privlačnosti trajno sami.

Bralec bo morda pogrešal v tem delu več opisovanja dobrega v človeku. Dogajanje v notranjosti psihe se v tej knjigi osredotoča predvsem na Marka, ki je pravzaprav antijunak. Živi odmaknjeno od ljudi okoli sebe še preden je spoznal Ljiljo, takšen je tudi v obdobju, ko zaživi z njo in po njem. Ni sposoben ustvarjati prijateljstev med tovariši v kasarni, morda zato ker ni dokončal študija in ker ima duševno bolno mater, razen tega pa je tudi sicer preveč občutljiv. Vsekakor bi kazalo kot dobrega človeka poleg obeh žensk postaviti še Markovega očeta, ki redno pošilja denar svojemu sinu med služenjem vojaškega roka. Med dobre bi ljudi lahko v tej knjigi uvrstili tudi poveljnika graničarske karavle, med tem ko so vsi ostali bolj ali manj le dobri tovariši, kakršni so tudi sodelavci v bolnišnici. Negativni moški liki so bolj plastično opisani, zlasti kapetan Aca Jeftić - Generalić, ki z besednim znašanjem nad Markom deluje kot pravi sociopat in zastavnik Palaversa, če že ni pedofil, pa je prav gotovo fetišist, ki rad vidi na dekliških nogah rdeče salonarje z visoko peto, kakršne podari tudi Ljilji. In vendar ni nihče od njiju popolnoma negativen. Tako pristopi  Generalić k Marku, ko mu je najhuje in mu blago poreče, da bi bilo zanj bolje, če bi ga pustil odslužiti vojaški rok v njegovi enoti, za Palaverso pa tudi lahko porečemo, da se je znal z Markom kdaj pa kdaj pogovoriti kot človek in da ni imel pri tem vedno svojih skritih namenov.

Lainšček je v tej svoji knjigi, kar zadeva JLA, zavil s svojim spominom nekajkrat kar po svoje. Mlajši bralci, ki niso služili več vojnega roka in bralci prihodnjih generacij, ne bodo vedeli, da bi moral Marko odslužiti na začetku sedemdesetih let zaradi neizpolnjevanja študijskih pogojev kar osemnajst mesecev, kolikor je znašal redni vojaški rok v kopenski vojski, saj je enoletni rok veljal le za tiste, ki so izpolnjevali študijske pogoje za višješolski ali za univerzitetni študij (godišnjaci). In premestitev v klub so si zaslužili kot nagrado šele po šestih mesecih služenja, kolikor je trajala tako imenovana prva faza urjenja (obuke) le tisti vojaki, ki so se izkazali v njegovi prvi fazi, nikakor pa ne po dveh mesecih od prihoda v kasarno. Nadalje, oficirji JLA le niso smeli zmerjati svojih vojakov z izmečki, pa četudi so bili še tako nerodni ali nezainteresirani. Tega si niso upali, vsaj večina ne, saj bi naj bila JLA ljudska vojska. Razen tega bi naj bil po socialistični doktrini človek v socializmu največje bogastvo. Kar pa najbolj moti, če že ne boli bralce, zlasti tiste, ki so bili aktivni vojni udeleženci naše osamosvojitve (veterani) ali so poznavalci zgodovine našega osamosvajanja, je Lainščkovo pisanje, da so oklepne enote JLA, ki bi morda na samem začetku še lahko strle odpor Teritorialne obrambe, obstale že na začetku poti zaradi okvar, ki so nastale kot posledica zastarelosti opreme in slabega vzdrževanja. Temu sicer v splošnem nikakor ni mogoče oporekati, vendar v tem primeru to ni bil glavni vzrok za poraz JLA. Teritorialna obramba je z dobro organiziranostjo in z zavzetostjo svojih pripadnikov dosegla zmagoviti preobrat.

V Strahu za metulje uporablja Lainšček že skoraj pesniški jezik takrat, ko opisuje Ljiljino vedenje, razmišljanje in čustvovanje. V moči svojega izraza se v tem približa veterinarju, kolumnistu, publicistu in politiku Slavku Švendi (1952 – 2012).

Strah za metulje morda res ne gre uvrščati med Lainščkova izbrana dela, je pa nedvomno delo, berljivo za širši krog bralstva, saj se je marsikdo razšel z največjo ljubeznijo svojega življenja in slej ko prej zaživel v novi ljubezni, ki ga, čeprav ni tako blesteča, vendarle trajno osrečuje. Kar je sicer v nasprotju z besedilom zimzelene popevke Samo jednom se ljubi (1956), ki jo je prepeval svoj čas najbolj priljubljen jugoslovanski pevec Ivo Robič (1923 – 2000), pa vendar.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.