Kleč, Milan: Knjige

Leto izida: 2018Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

O dojemanju knjig med posameznimi ustvarjalci je bilo v slovenščini že marsikaj napisanega. Avtor Knjig na koncu predstavi dva pisatelja, ki sta pisala o knjigah v eni sami. Tako je pisatelj Rožanc napisal knjigo Roman o knjigah, Andrej Capuder pa je prejel Rožančevo nagrado za knjigo z naslovom Povest o knjigah. Marko Pavliha, politik, mednarodno priznan pravnik in publicist je napisal knjigo Dvanajst pred dvanajsto, Za norost je zdravilo le modrost, v kateri razglablja o knjigah, ki jih je prebral in jih tudi citira.

Milan Kleč se v svoji knjigi Knjige loteva te teme, vendar na drugačen način. Že kar na začetku se predstavi kot nekdo, ki ne bere veliko. Pred vso javnostjo v Cankarjevem domu je na nekem literarnem večeru izjavil, da tega velikana slovenske književnosti ni prebral niti besedice, s čimer je globoko prizadel igralko Milo Kačičevo in še marsikoga. S to svojo sicer iskreno izjavo na meji nepojmljivega spominja na nepismeno junakinjo nemškega pisatelja Schlinka v svetovno znanem romanu Bralec. Avtor, zavedajoč se, da bi moral prebirati znatno več, začenja sestavljati spisek literarnih del, ki jih mora prebrati. Bralec dober del knjige spremlja sestavljanje spiska literatov in njihovih del, ki nastaja kar v pisateljevi glavi, vendar to še ni vse. Kleč čuti v tej svoji knjigi nek odpor do branja, spremnih besed nikoli ne bere, motijo pa ga tudi podčrtavanje vrstic in posvetila, pri čemer na koncu knjige spozna, da je najbolj nesprejemljivo posvetilo napisal prav on sam. Posvetilo je namenil kot izraz dvorjenja ljubljeni ženski, ki pa se je klavrno končalo. Kleč ne mara knjig kot predmetov, zato v svojem stanovanju ne shranjuje nobene, če pa že, jo skrije v omaro. Ne mara tudi tistega, kar je s knjigami v neposredni zvezi: literarnih večerov, predvsem takih ne, kjer avtorji berejo lastna dela. Predstavitve knjig z avtorjevim podpisovanjem so mu zoprne, tudi stikom z uredniki bi se najraje izognil, če ne bi bil nanje vezan kot na popkovino zaradi preživetja. Veseli ga, če kakšno knjigarno zaprejo, antikvariati so mu zaprašeni brlogi, kjer prodajalke zaradi klavrnega obiska in nizkih cen rabljenih knjig komaj zaslužijo za preživetje.

Knjige sicer preveva lahkotnost humornega stila pisanja, ki bi ga lahko primerjali z marsikaterim pisanjem avtorja današnje slovenske generacije, denimo s Svinjskimi nogicami Tadeja Goloba, so pa v svojem izpovednem bistvu tudi temno, če ne že kar črno branje. To zadeva predvsem odnos do knjig in vsega tistega, kar je v zvezi z njimi, ter boemsko življenje v stilu, kako si Janezek predstavlja boema.

Knjig ne gre jemati kot roman v klasičnem pomenu, prej jih je brati kot knjigo spominov, razmišljanj in občutij. Pri tem je avtor izrazit antijunak z odporom do marsičesa in „se ga rad nažira”. Če ni vina, mu je dobrodošla tudi vodka. Denar zanjo, ki si ga je sicer sam prislužil, mu po predhodnem dogovoru dodeljuje na letovanju v Banjolah Boris A. Novak, pesnik, pisatelj, univerzitetni profesor (v letih 1991-1996 predsednik slovenskega centra PEN), zato da se ne bi opil do onemoglosti že dopoldne. Kar zadeva čezmerno pitje alkohola, spominjajo Knjige na Moskvo – Petuški Vladimira Vojnoviča, v kateri kraljujejo domiselno sestavljeni koktejli. Bralec Knjig dobi vtis, da se avtor tudi kaj hitro spre s katerim od predstavnikov književniške srenje ali pa mu ni blizu že zaradi funkcije, ki jo opravlja. Marsikaterega od njih prikazuje Kleč že do absurda, vsekakor pa jih že z besedo karikira. Zaradi avtorjeve boemsko divje in tudi uporniške narave prav gotovo ne morejo biti vsi pozitivno prikazani. To tudi velja za prej omenjenega Borisa A. Novaka, zlasti pa ne za Petra Kolška, v letih 2006 - 2014 urednika Delove priloge Književni listi. Vendar Kleč ni vselej tisti, ki je neotesan. Kako se naj človek obnaša pred Jožetom Potrčem, predsednikom Društva slovenskih pisateljev, DSP, ki si je pred novo sprejetim članom mirno rezal klobaso, jo poplakoval z rdečim vinom in malico prekinil le za toliko, da mu je krepko stisnil roko?

Kleč v tej svoji knjigi niti ni tako poseben v odnosu do branja in do knjig, kot se zdi. V življenju srečujemo ljudi, ki preberejo po nekaj deset strani del tudi velikih literarnih stvaritev domače in svetovne književnosti in jih vrnejo v knjižnico govoreč, da vedo, za kaj gre in da knjige res ni treba več dalje prebirati. Med bralstvom se najde kar nekaj takšnih, ki imajo doma samo kakšno kuharsko knjigo ali domačega zdravnika ter še kakšno knjigo, ki so jo dobili ob neki priložnosti, vse ostale knjige, ki jih sicer z vso zavzetostjo prebirajo, pa vračajo v knjižnico. Škoda, da Kleč v Knjige ni vključil tudi teh. Morda pa med literati in kulturniki ne pozna nikogar takšnega? Kleču se je v Knjigah za spoznanje približal mariborski pesnik in pisatelj Andrej Brvar, ko je 27. novembra 2018 ob 30. obletnici preselitve Univerzitetne knjižnice Maribor v namensko zgradbo na Gospejni ulici izjavil pred avditorijem v Glazerjevi dvorani, da ko piše, noče brati nobene knjige, da ga ne bi motila pri ustvarjanju.

Največja vrednost Knjig je morda vendarle v tem, da imajo precejšen literarno zgodovinski pomen. Res da so Knjige, kot je zapisal avtor proti koncu, avtobiografska monografija, vendar jih je možno brati tudi kot knjigo o generacijah literatov in drugih umetnikov, založnikov, urednikov in uslužbencev na ministrstvu za kulturo, ki ustvarjajo ali vedrijo in oblačijo od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do drugega desetletja po letu 2000. Knjige so tolikanj bolj zanimivo branje za vse tiste, ki osebno poznajo še živeče :Milana Jesiha, Milana Deklevo, Evalda Flisarja, Brino Švigelj, v Knjigah še nima priimka Mérat alias Brina Svit ter prezgodaj umrle ustvarjalce in ustvarjalke: Milana Vogla, Matjaža Kocbeka, Jaše Zlobca, Gregorja Strniše in Berte Bojetu. Veliko pa si bodo s Knjigami lahko pomagali srednješolci, zlasti pa študentje domače in primerjalne književnosti. Saj so skoraj vsi v omenjenem časovnem razdobju tako rekoč na kupu, vsekakor pa po obsegu zapisanega zelo blizu drug drugemu.

Bralčevo pozornost pritegnejo tudi pisateljeva doživljanja delovanja ministrstva za kulturo, DSP, založb in drugih ustanov. Zlasti velja to za komisijo Javne agencije za knjigo, katere sistem točkovanja za pridobitev štipendije za literarno ustvarjanje prehaja že v grotesko. Pri prebiranju Knjig se bralcu začenja dozdevati, da je Klečevo preživetje marsikdaj odvisno od podelitve teh štipendij, ki imajo po njegovem glede na njegovo starost pravzaprav neustrezen naziv. Ko gre za omalovažujoč odnos do institucij, se Kleč približa Knjigi mojih življenj bosansko ameriškega pisatelja Aleksandra Hemona.

Kleča v Knjigah nikakor ne bi mogli označiti kot pisatelja, ki posega globoko v človeško dušo ali da se spušča v filozofska razmišljanja, vsekakor pa zna kot v preblisku postreči z duhovito besedno igro: televizija poneumlja, knjige pa ne?, ali postavi v istem stavku smiselno zvezo med spomenik in spominek, ob čemer se lahko bralec vpraša, ali ni pisatelju bližje poezija kot proza.

Posebnost Knjig so ilustracije, ki so sicer zakonitost otroške in tudi še mladinske literature, nikakor pa ne knjig za odrasle. Ilustratorju Marku Dergancu Dergiju je treba priznati, da Kleča v svojih ilustracijah ni samo karikiral, ampak ga je že kar portretiral. Zadnja, 13. ilustracija - je število 13 naključje - je najbolj povedna glede na besedilo knjige. Pisatelj leži v sobi s pločevinko v roki, ki ni edina v sobi in gleda televizijo. Obdajajo pa ga popolnoma prazne police, na katerih je lahko samo prah. Knjige niso edina ilustrirana knjiga za odrasle v Sloveniji. Gabriel Chevalierjev Clochmerle, ki je izšel leta 1960, vsebuje duhovite ilustracije Marjana Vojska s sočnimi pripisi. Tudi Marku Zorku je feljton z naslovom Spominjam se, ki je izhajal v Večerovi prilogi 7 DNI v 184 nadaljevanjih, od 04. 06. 1997 do 20. 12. 2000, ilustriral znani mariborski karikaturist Drago Senica, Pi.

Knjige morda niso kak literarni presežek, vsekakor pa, če povzamemo po Hamletu, predstavljajo ogledalo, postavljeno pred avtorja in pred določeno kategorijo ljudi v svojem času, pri čemer Klečevo ogledalo ne popači slike tako močno kot tisto v Hinko Smrekarjevi karikaturi Cankar v pratru.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.