Jenkova nagrada 2002

Žirija v sestavi: predsednik – Dane Zajc, člani – Milan Jesih, Vida Mokrin-Pauer in Lidija Gačnik Gombač je soglasno sklenila, da Jenkovo nagrado 2002 prejme pesnica in prevajalka Erika Vouk za pesniško zbirko Opis slike, ki je izšla pri Študentski založbi Litera.

Poezija Erike Vouk je prepoznavna po klasičnem verzu, ki v sebi združuje končnost in neskončnost, večno zlaganje in razpiranje kril, in po zelo čistem glasu, v katerem se njena osebna skušnja zliva s skušnjo slehernika, to pa brez nanašalnosti, »izmov« in iskanja besed, čist glas kot čist dih.

Poezija Opisa slike zrcali vse značilnosti pesniškega opusa Erike Vouk, hkrati pa predstavlja njegovo najvišjo stopnjo, ki bi jo lahko imenovali tudi najvišja stopnja klasičnosti.

Horizontalne in vertikalne lege se uglasijo, razblinjanje prvoosebnega lirskega subjekta pa v Opisu slike doseže svoj vrh. Pesniški glas, ki se je v pesnitvi Pesem iz pesniške zbirke Belo drevo ves prepustil kozmičnim harmonijam in disharmonijam, se v Opisu slike staplja s predmetnostjo in v realijah zunanjega sveta odkriva večnost.

Na Pesem se še navezuje tonaliteta nekaterih temnih pesmi, s katerimi bi Eriko Vouk lahko predstavili kot pesnico temne poezije, vendar pa to ne velja za vso pesniško zbirko. Prej obratno, tudi skozi najtemnejšo temo zablisne svetloba, spomin, privid. V mnogih pesmih pa se  celo tako močno odpre barvam in vonjem, da postane razigrana in vzvalovana  kot morje in primorje, ki sta našla v Eriki Vouk tankočutno prisluškovalko.

Zaradi pozunanjanja občutkov v pokrajini, sliki, fotografiji  in njihovega vnovičnega ponotranjanja skozi predmetni svet je Opis slike tudi svojevrstna razlaga sanj lirskega subjekta, ki s svojim mirujočim pogledom natančno podaja atribute resničnosti in jim dodeljuje večni pomen. Lirski subjekt oživlja slike in poglede spreminja v podobe, občutki in spomini, ki jih priklicujejo podobe, pa prehajajo v spokojnost oblike.

Svojo poezijo Erika Vouk čudovito poda z verzom »z zamahom ptice neka roka slika«. Tudi z najtemnejših podob zrači lahkotnost kot odsotnost in čista bolečina odpovedi. Tako se rojeva »taka pesem, ki je v knjigah ni«, kar se je Eriki Vouk navdahnjeno zapisalo v pesnitvi Pesem in spet zazvenelo v značilnih elegičnih tonih Opisa slike, v katerih vibrira njena duša tako, kot da je premagala smrt.


Lidija Gačnik Gombač

 

Jenkovo nagrado podeljuje Društvo slovenskih pisateljev (DSP) za najboljšo pesniško zbirko v preteklih dveh letih. Nagrado podeljujejo vsako leto v Prešernovem gledališču v Kranju že vse od leta 1986.