Hrastelj, Stanka: Gospod, nekaj imamo za vas

Leto izida: 2009Področje: PoezijaCiljna skupina: odrasli, starejši

Nekateri pesniki razlagajo svojo poetiko v esejih, drugi nezavedno govorijo o sebi, ko pišejo o poeziji drugih; ne morejo se pozabiti, puščajo sveže sledi. So pa tudi pesniki, ki o svoji poeziji razmišljajo v pesmih; po navadi so to nanašalni deli pesniških zbirk, ki izzvenijo kot mašila. Ob njih postane bralec sumničav: je bilo to res potrebno ali pa je nastalo iz praznega, ko ni bilo česa povedati, zgolj kot dopolnitev števila, rutina, obrt?

Kajti razlaga pesniških postopkov ali pogledov na poezijo ne sme biti upesnjena manj polnokrvno od česarkoli drugega. In to uspe Stanki Hrastelj v verzih iz pesmi Čas, ko posedaš: / Čas, ko posedaš v kavarni ali v travi, / je odmerjen premišljeno; / kakor molk, ki ga / natočiš v skodelico, / ko je treba govoriti / o vsakdanjosti, / kajti nič na svetu ni vsakdanje // in včasih se zlije čez rob./ S tem vse pove o bistvenem - o strukturiranosti svoje poezije, ki jo, naslonjeno na vsakdanjost, ves čas prekrivajo prepadne podobe, odprte žile dejanskosti.

V svoje verze naseli ravno toliko vsakdanjosti, da nas uspava, preslepi z videzom stvari, nam vzame pripravljenost, potem pa v varljivi občutek varnosti zareže z nožem. Tako kot v življenju, ko iznenada osupnemo ob krutosti sveta, čeprav ji z najnedolžnejšim obrazom asistiramo iz dneva v dan. Ne zgodi se kot naključni pesniški dogodek, posrečeni dodatek, bralni presežek, ampak po logiki premišljenega načrta, ki nas postavi ob bok upesnjenim mačkam pred utopitvijo, govedu pred zakolom, splavljenim zarodkom. Kakor je zapisano v pesmi Ne me quitte pas, ne zapuščaj me: / položi besede v nepripravljen prostor / zabodi jih naravnost v trebušno votlino / daj, saj bo šlo /.

Secirne instrumente precizno in neprizanesljivo uporablja na družini in rodu in s tem izpisuje svojo anamnezo iz prostora, ki bi moral nuditi zavetje, a je pogosto le prostor bolezni, slepih strasti, norih strahov, posedovalnosti in otopelosti. Prostor, iz katerega izstopiš le, če prodaš svoje lastno geslo za materinstvo, dejansko pa ga ne zapustiš nikoli, kajti sence mrtvih in tistih, ki si jih v sebi naredil za mrtve, da bi preživel, naseljujejo tvoje sobe, iz sna te prebujajo s svojimi kriki in blodnjami. Ogradiš se lahko samo s plaščem okrutnosti ali z vajami v odpuščanju in pozabljanju, v zavedanju, da se odpočiti ne da, saj nikoli ne bo nič lažje, slej ko prej postaneš ena od senc. V oblikovnem smislu temu odgovarja prevladujoči zasopli ritem, ustvarjen s pomočjo asemantične pavze.

Tako dan prikaz družine pa lahko preslikamo tudi na družbo, v kateri iz klavnice goveda bežimo v virtualni svet, za kar plačujemo z izgubljanjem avtentičnosti in s poljubnostjo identitet, njihovo izmuzljivostjo in prestavljivostjo.

V pesmi Tuš, dež, perilo in te stvari postanemo pozorni na verze: / Zdaj pišem to pesem, ki sploh ni pesem, ampak / naštevanje vsakdanjosti, ki jih zapišeš, ko ne moreš napisati / pesmi./  Vrnejo nas na začetek, tja, kjer smo podvrženi dvomu. A samo za hip: pri Stanki Hrastelj je vse vsakdanje dovolj nevsakdanje, da nevarnosti ni. Navsezadnje pa si tudi bralec zasluži malo milosti.

Lidija Gačnik Gombač

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.