Hemon, Aleksandar: Knjiga mojih življenj

Leto izida: 2013Področje: Biografije, spominiCiljna skupina: odrasli, starejši

Naslov te izrazito avtobiografske knjige vzbuja miselno asociacijo na naslov Tavčarjeve zgodovinske povesti Vita vitae meae, čeprav vsebinsko nima nobene zveze z njo. Ko bralec prebere večji del imenovane knjige, bi se lahko spomnil naslova Dickensovega romana Povest o dveh mestih, saj je glavni junak, v našem primeru pisatelj Aleksandar Hemon, razpet med dve mesti: med Sarajevo, ki se ga spominja in Chicago, v katerem živi. Knjiga glede na tok časa od ranega otroštva do zrelih let spominja na dela Thomasa Wolfa predvsem na O času in reki, tudi na Ozri se proti domu, angel, s to razliko, da Thomas Wolfe nastopa pred bralcem v vselej tretji osebi, Aleksandar Hemon pa le v prvi.

Knjiga mojih življenj (v nadaljnjem besedilu samo Knjiga…) vsebuje 15 poglavij, ki so izhajala kot samostojne zgodbe/eseji v uglednih ameriških revijah in časopisih. Bibliografsko so prikazane v nekakšnem kazalu, ki bi ga površen bralec prebral kot Vsebina, dejansko pa piše v sočni balkanski maniri: Vsejebina. Po svoji zgradbi spominja Knjiga… na C. Isherwoodov roman Slovo od Berlina, kjer je mogoče brati določena poglavja kot samostojne eseje, le da se pri Hemonu vendarle določen del zgodbe večkrat in širše navezuje na dogajanje v prejšnjih poglavjih npr. spomini na bivšo domovino: starši, pes, prijatelji, urednikovanje kulturne rubrike, Sarajevo pred vojno iz prve polovice devetdesetih let, Sarajevo (in celotna Bosna) v njej in po njej.

Vseh 15 poglavij je vendarle mogoče strniti v celovit tok dogajanja: Aleksandar Hemon, katerega predniki so prišli po avstroogrskem Anschlussu iz vzhodne Galicije v Ukrajini v Bosno, disident že v študentskih letih, urednik kulturne rubrike sarajevske revije Dani, podobni slovenski Mladini, dobi študijsko štipendijo v ZDA in ostane v tej državi, saj se zaradi državljanske vojne ne more vrniti v svojo bivšo domovino iz katere so se z zadnjim vlakom, ki je odpeljal iz Sarajeva, odpeljali tudi njegovi starši s psom vred in se naselili v Kanadi. V Chicagu se pisatelj kar dobro znajde, ogleduje si ameriške filme, igra šah v kavarni za šahiste in nogomet v enem izmed parkov. Pri obeh igrah spoznava ljudi iz celega sveta. Po neuspelem prvem zakonu poizkusi drugič, ko mu v sicer srečnem zakonu umre drugorojena hči za rakom v možganih.

Tako kot tudi ostale knjige, katerih poglavja predstavljajo bolj ali manj samostojno esejistično celoto in pri katerih namesto fabule sledimo toku bolj ali manj povezanega dogajanja – doživljanja, bi bilo predstavljanje vsakega poglavja posebej kaj zamudno opravilo. Zato je bolj smiselno pisati o značilnostih oz. posebnostih knjige in jo podajati v fragmentirani obliki. Že v začetnem delu se pisatelj izkazuje s poznavanjem filozofije. Tako Hemon uporablja ontologijo prav v soočenju staroselnikov (oni) s prišleki – begunci (mi), ki so v prvi polovici devetdesetih let v sto tisočih prehajali iz Bosne v Severno Ameriko. Hemon slikovito prikazuje razliko/razpoko med onimi, ki so sicer nosilci civilizacijskega napredka, hkrati pa tudi izgubljeni v svoji odtujenosti in nami, ki s(m)o prinesli s seboj nenapisano kulturo poglabljanja medčloveških stikov in vrednotenja življenja, ki ne bi smelo biti samo pehanje za dobiček in za tako imenovano uspešnost. Da mu ni tuj pojem transcendence, prav tako eden temeljnih filozofskih pojmov, Hemon blesteče pokaže kar z vicem, ki nadgrajuje tiste klasične bosanske o Muju in Hasu: Bosanec, ki uspe v ZDA, povabi k sebi rojaka. Že na letališču ga pričaka z razkošnim kadilakom. V mestu mu pokaže nekaj nebotičnikov (kot da gre za Trumpa), od katerih ima vsak v pritličju banko s katere lahko dvigne denar kadar koli hoče. Nato rojaka pripelje k vili, ki s svojo blestečo belino spominja na bolnišnico. Ob vili je bazen, ob njem pa ležalnik na katerem leži postavna mlada žena, ki jo masira mišičasti mladenič. Uspešnež pojasni svojemu gostu, da je to njegova žena. Na gostovo vprašanje, kdo pa je mladenič poleg žene, mu novopečeni uspešnež odvrne, da je to on sam. Ena od možnih razlag za ta v bistvu tragikomičen primer transcendence je v tem, da si je človek, ki je pregorel v gonji za uspešnostjo, hočeš nočeš našel na(do)mestnika za zadovoljevanje fizioloških potreb svoje žene ali pa si ga je z moževo privolitvijo našla sama. Drugi primer transcendence, pretresljiv v svoji bridkosti, zadeva pravzaprav psihologijo: Hemonova prvorojenka Isabel svojega vesoljčka, ki ga je dobila kot darilo, pojmuje kot bratca, da bi ublažila občutenje izgube za umirajočo in nato umrlo sestrico.

Tudi grotesknosti v knjigi ne manjka. Kot groteskno in tragično obenem bi označili rojstnodnevno zabavo v nekem sarajevskem stanovanju v katerem so mladi disidenti, med njimi je bil tudi Hemon, uprizorili nastop v črnih gestapovskih uniformah s protestnimi govori v katerih so med drugim kritizirali zlasti samodrštvo maršala Tita, tako kot velika večina mladih predvsem v republiških centrih nekdanje Jugoslavije. Govornike na tem rojstnodnevnem praznovanju, ki bi naj bil bolj maškarada kot protestni shod, so aretirali, in še dolga leta po tem dogodku so bili ljudje v osrednji in južnih predelih Jugoslavije prepričani, da je šlo za resnično fašistično manifestacijo. Grotesknost bi lahko pripisali kratkemu opisu delovanja „dobrega” srbskega ostrostrelca, ki je streljal v stanovanje s sobo, v kateri je bil Hemon spočet in to ravno takrat, ko je hodila po njej mati. Lahko bi jo ubil, če bi le hotel, vendar je bil njegov namen v tem, da jo opozori, da je on tam nekje vselej na preži in naj se ona tega zaveda, ne pa da hodi visoko vzravnana naokoli po stanovanju. Groteskni pridih ima tudi verz iz epa Gorski venec, vsejugoslovanskega obveznega šolskega čtiva v katerem se vladika Danilo odloči za nenaravno dejanje, kot je dobesedno zapisano v epu, to je za nočni pokol slovanskega moškega prebivalstva, ki je prestopilo v muslimansko vero. Gledano z današnjega vidika: kako drugače pa bi lahko poimenovali ta nočni pokol kot nenaravno početje?

Hemon zapiše tudi o bridkosti razočaranja nad sočlovekom. Najprej o svojem dekletu Izidori, ki se je iz naravno izredno nadarjenega dekleta z licenco šahovske sodnice in inovatorke v kulturnem dogajanju, prelevila v fašistoidno nacionalistko. Še hujše je Hemonovo razočaranje nad profesorjem književnosti Koljevićem, ki mu je bil nedosegljivo velik vzornik za umevanje literature kot nečesa najvišjega, kar lahko plemeniti človeka, on pa je postal ne samo desna roka Radovana Karadžića, ki so mu v Haagu sodili za vojne zločine in zločine proti človeštvu, ampak tudi njegova senca.

V Chicagu se je Hemon razen ob branju in gledanju filmov postopoma zlival z ameriškim načinom življenja, tudi z igranjem nogometa in šaha.

Nogomet je igral v enem od čikaških parkov. Na igrišče so prihajali amaterski igralci vseh mogočih narodnosti, ki so prihajali praktično iz vseh kontinentov. Hemona je razjezilo, če so igralci igrali nabijali žogo le zaradi rekreacije in niso izločali manj nadarjenih. V nogometni igri, čeprav amaterski, je videl nekaj bistveno večjega, tako rekoč življenje samo s svojimi medčloveškimi povezavami v času in prostoru. Občudoval je Ekvadorca, ki je z razmajanim kombijem prevažal vso potrebno opremo za nogometno igro, na primer ogrodje za gole in tudi pivo za žejne igralce, ne da bi za vse to kaj zahteval. V svojem organizatorskem delu je videl možnost zbliževanja z ljudmi, kar bi naj bilo po njegovem povsem v skladu z božjo voljo.

Poseben odnos ima Hemon do šaha. V otroštvu ga je oče, sicer diplomirani inženir elektrotehnike, navajal na šahovsko igro pri čemer je vselej zmagoval na veliko negodovanje matere, naj sinu za božjo voljo končno enkrat vendarle že dopusti, da zmaga. V Chicagu je začel Hemon šahirati v kavarni Atomic Cafe v katerem so se zbirali ljubitelji šaha. Šele tu je Hemon dozorel v zrelega šahista, ki pa se ni poglabljal v šahovsko teorijo. V tem lokalu se je Hemon tudi človeško zbliževal z zanesenjaki, če že ne z zasvojenci, ki so zaradi šaha izgubljali zaposlitve in si posledično tudi razbijali zakone, še najbolj v pogovorih z Asircem Petrom, večnim ubežnikom, ki je iz Irana zaradi Homeinijeve revolucije pobegnil v ZDA. Pri enem od svojih obiskov staršev v Kanadi je Hemon odigral po nekaj desetletjih premora zadnjo partijo šaha z očetom. Igro je dobil, pri čemer ni čutil nobenega zadovoljstva. Morda se mu je oče tokrat vendarle pustil premagati. Vsekakor je bila to njuna zadnja partija.

Poleg branja, igranja nogometa in šaha je Hemonu življenjska spremljevalka glasba, vse od Deana Martina, Milesa Davisa, Led Zeppelina do Dawida Bowieja.

Posebnost knjige je v tem, da se začne in konča z dojenčicama. V obeh primerih se jima ne piše dobro. V prvem poglavju skuša Hemon, še sam otrok, zadaviti svojo sestrico, saj se dobro zaveda, da je ogrožala njegovo prvorojenstvo, a se, še preden ji pretrga nit življenja, ove, da sestrico pravzaprav ljubi. Prizor za Freuda! Knjiga se konča s smrtjo pisateljeve devetmesečne drugorojenke po sto osmih dnevih njenega trpljenja in trpljenja obeh staršev ter občasnim bežanjem sestrice Isabele v neko drugo resničnost.

Hemona bi lahko označili tudi kot pisatelja, ki piše v krogih: šah se v Knjigi… začenja in končuje z očetom, Knjiga… se začenja in končuje se z dojenčico v nezavidljivem položaju.

Hemon je mislec in to ne samo takrat, ko njegova razmišljanja v tem romanu temeljijo na osnovnih pojmih iz filozofije. Izviren je tudi v lastnih spoznanjih kot je čisto na koncu romana, že po dekličini smrt, ko ugotavlja, da je ena najpodlejših verskih zmot ta, da trpljenje plemeniti, da je korak na poti do nekakšnega razsvetljenja ali odrešenja. Isabelino trpljenje in smrt da nista naredila nič, ne zanjo, ne za nas, ne za svet

Vsekakor je Hemon stilist, blesteč v svoji pogosto trpki duhovitosti, kot je to razvidno iz naslednjega primera; … Ni bilo kaj početi, mi pa nismo več vedeli, kako se to dela.

Ob vsem tem je Hemon vendarle tudi pisatelj, s katerim se bralec ne more vedno strinjati. Marsikaj je v knjigi zapisano, kar je plod subjektivnega ocenjevanja stanja. Tako je preveč jedek, ko ocenjuje duha in kakovosti dela v reviji Dani ali ko ocenjuje, da so vojaki v JLA, ko so od doma dobivali pakete s priboljški, posamezne dobrote izključno namenjali za lajšanje naporov služenja vojnega roka, kar v celoti gledano ne drži.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.