Golob, Tadej: Svinjske nogice

Leto izida: 2009Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši
Ob naslovu Svinjske nogice bralec sodobnega slovenskega romana verjetno najprej pomisli na Rizling polko in že si ustvari podobo slovenske kremenito ruralne folklore. Kaj hitro spozna, da se bo zgodba odvijala v urbani Ljubljani. To, da ima glavni junak sorodnike nekje v domobranski Dolenjski, kot jo posmehljivo imenuje zaradi odmaknjenosti od glavnega mesta, ne pa zaradi političnega prepričanja, saj v romanu, kot da ga sploh nima, je povsem obrobnega pomena. Svinjske nogice so nedvomno sodoben roman, vendar z določenim odklonom. Medtem ko (pre)velik delež sodobnih romanov navdaja bralca s svojo temačnostjo, če že ne kar črnostjo, imajo Svinjske nogice v sebi kljub grozljivemu koncu vendarle nekaj svetlega, s čimer se dvigujejo nad vzdušje socialno brezperspektivnega podna od podna. To je Janijeva očetovska ljubezen do triletnega sinka Simona, čeprav ga otrok, kot bi ga lahko vsak drug, večkrat utruja. Še bolj je prisotna v romanu toplina pri opisovanju tega otroka in njegove prvinske navezanosti na očeta. In konec koncev ne moremo prezreti tudi nekoliko moško zadržane Janijeve ljubezni do žene Maje, še bolj pa njene do njega. Tudi odnos mariborskih inštruktorjev tetoviranja do Janija ni ponižujoč.

Pisateljev stil je še bolj slangovski od tistega, ki smo ga z užitkom prebirali v slovenskem prevodu Anthonyja Burgessa Peklenska pomaranča v začetku sedemdesetih let. Bolj domač s svojimi srbohrvatizmi v stilu kao in s pogostim pizdakanjem, ukurcanjem in jebemtimaterjem ter obveznim naborom anglizmov, da bolj ne more biti, se približa vsakdanjemu pogovornem jeziku, pa naj bo to v Ljubljani ali v Mariboru. Edina pristna slovenska enotnost, jebo te bog! Tukaj in zdaj, kjerkoli in kadarkoli! Kaj bi porekla na tak jezik slavistka, izrazita jezikovna puristka, ena prvih predavateljic na tedaj imenovani Višji pedagoški šoli v Mariboru, ki je v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja glasno negodovala, ko je, sedeča pri eni od sosednjih miz v gostilni na Orožnovi ulici, poslušala pičkarjenje in pizdarjenje mladih mariborskih literatov, denimo Brvarja, Jančarja pa še koga, ko so se glasno pogovarjali o literaturi? Vprašanje je, če je spoštovani gospe profesor takrat potegnilo, da so, kar zadeva svobodo izbire stila, že takrat prihajali novi časi. Bralec pa se vsekakor ob tem ima pravico vprašati, ali prav tak način izražanja, kot ga najdemo v omenjenem delu, pripomore k večji pisateljevi ustvarjalni moči in/ali pa k večjemu, globljemu, bolj doživetem bralčevem podoživljanju (pre)branega? Kaj bi bilo, če bi pričujoče delo predstavili na veliko veselje omenjene predavateljice v brezhibnem, prečiščenem in zato eterično čistem literarnem jeziku? Ali bi lahko bil mestoma tako igriv, da se kot besedna struktura že približa Mozartu? Köchel s katero tekočo številko že?

Nekaj mora biti jasno, Tadej Golob, tudi če bi pisal v še tako čistem jeziku, bi kljub temu napisal izredno delo. Saj je ja pisatelj s prefinjenim čutom za zaznavanje socialne bede in za risanje odnosov med tistimi, ki se hočejo izvleči iz socialnega dna, kot sta Jani in Maja, in tistimi, ki so sicer na moč sluzasto prijazni in na videz pripravljeni pomagati kot pravi frendi, kot sta Borut in nepremičninski trgovec, dejansko pa ju vlečejo vse globlje in globlje v živo močvirje bede. Ali ni krivično prodati kot trosobno stanovanje polkletno kurilnico, po kateri zaradi dotrajane vodovodne inštalacije gomazijo žabe in ki jo zamaka vlaga?

Tadej Golob marsikaj ve o človekovi psihi, čeprav ne uporablja strokovnih klasifikacij in izrazov za določeno stanje. Tu je v prvem planu Jani, ki spozna, da brez droge ni sposoben ustvarjati nadpovprečnega umetniškega dela in da ga droga lahko uniči do konca. Najbolj tragično pa je, da  Jani ne more obvladati svojega divjaškega besa in se sploh ne zaveda, kaj počenja, tako kot takrat, ko v romanu prvič poživini nad vodovodnim inštalaterjem, ko hoče nič hudega hoteč dati v svoji robatosti, neotesanosti in nepremišljenosti Maji kompliment. In na koncu, ko si Jani vpričo Simona s plastičnim jogurtovim kozarcem prereže vratne žile, potem ko mu po naključju pride v roke print z besedilom, da ga je Maja prevarala z Borutom. Pri tem ni niti slučajno sposoben razmisliti o vzrokih, zakaj se je mlada žena, hoteč pobegniti iz dušečega okolja bivanjske neprimernosti in finančne stiske ter nepotešena zaradi moževe sicer upravičene odsotnosti, spozabila. V svojem besu ni več sposoben uvideti, čeprav je to zapisano črno na belem, da je Maji zaradi tega nerodno pred samo seboj in da se očitno trudi avanturo čimprej potisniti iz svoje zavesti, ponavljajoč brez veze, brez veze.

Še nekaj je, kar kaže, da bi bil roman zanimiv tudi brez slanga, ki ga nedvomno enkratno poživlja. To sta opis življenja gob in obširen, strokovno neoporečen opis dela za tetoviranje, pri katerem bralec spozna, da svinjske nogice niso le za v obaro, ampak, da služijo za vajo pri vbadanju igel za tetoviranje. Pristno doživeto je podano tudi Janijevo vživljanje v Maribor in občutenje večnega zoprovanja med obema največjima slovenskima mestoma.

Prisotnost od vseh strani prihajajočih žab, od katerih so tiste med njimi, ki se parijo, v dabldekrskem položaju, morda le ni plod avtorjeve siceršnje izvirnosti. Nekje v sedemdesetih, morda še v osemdesetih letih so Američani posneli film, enega zadnjih iz serije pošastnih živali, ki grozijo ljudem in njihovem obstoju. V tem filmu nastopajo žabe, ki gomazijo kar ena preko druge vsevprek v hišo, ki jo zaman skuša zaščititi pred njimi osamljen moški. Igra ga Ray Milland, dobitnik Oscarja za glavno moško vlogo leta 1945, sicer pa mlajšim generacijam bolj znan kot Tony iz Hitckockovega filma Kliči M za umor, posnetega leta 1954. Pri tem se bralec lahko sprašuje, ali si je avtor ta film v svoji mladosti ogledal ali pa se mu je njemu samemu prikazovanje žab porodilo v mislih pri pisanju romana, ne da bi bil za to prisoten kak zunanji vzorec/zunanji vpliv, kar pa sicer za razumevanje in za kakovost dela sploh ni važno.

Za na konec – prizori iz spolnega življenja, pa naj gre za približevanje budnega Jana speči Maji ali ko se besnemu Janu v mislih razvrščajo prizori, ki naj bi jih doživljala Maja in Borut,  izhajajoči iz tistih, ki sta jih imela poprej Maja in Jan, dokazujejo, da je Tadej Golob tudi v tem oziru mojster, vreden Henryja Millerja (Rakov povratnik). Le kaj bi porekla na te prizore revica, zgoraj omenjena profesorica?

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.