Dolenc, Mate: Morje v času mrka

Leto izida: 2000Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Ali: knjiga v katero se zlivajo knjige, ona pa oplaja neke druge. In še: knjiga, ki udarja kot morje na obalo in se vrača z nje vase. Morje v času mrka ni samo knjiga, ki jo navdihuje morje. Je tudi knjiga o otoku, ki ne glede na to, za kateri otok gre, daje človeku drugačno dojemanje časa in prostora. Torej je to knjiga o morju in o (kateremkoli manjšem) otoku. Ameriški pisatelj Thomas Wolfe je napisal knjigo O času in reki, to Dolenčevo knjigo pa bi lahko poimenovali O morju in otoku ali O morju, otoku in času.

Klasične poezije, ki bi jo pisali sodobni pesniki, skorajda ni več. Zgleda, da danes abstraktna poezija in njene različice, kot je na primer topografska, ne morejo več zadovoljevati ne bralstva in ne pesnikov. Zato se slednji umikajo, če že ne bežijo v roman in v rap, bralci in/ali poslušalci pa bolj ali manj hvaležno sprejemajo ta prehod. Kar zadeva roman, dokazujeta ta prehod v slovenski literaturi poleg Dolenčevega Morja v času mrka še Aleš Šteger s svojim potopisom Včasih je januar sredi poletja, Mazzinni s Kraljem ropotajočih duhov, pa Jančar z Zvenenjem v glavi in ne nazadnje Flisar s svojim Čarovnikovim učencem. In, in, in… Joj, koliko jih je!

Po svoji zgradbi predstavlja Morje v času mrka čoln katerega gredelj je Hemingwayev Starec in morje. In vendar je to Dolenčevo delo tenkočutno izrisana variacija, ki živi popolnoma samosvoje življenje glede na izvorno partituro, čeprav se konča v bistvu z istim osnovnim spoznanjem: človek ne more dobiti/doseči ničesar, ne da bi pri tem tudi kaj izgubil.

Tok dogajanja v tem romanu je miren brez kakšnih večjih zapletov ali pretresov. V knjigi se pogosto srečujemo s priljudnostjo domačinov, ki bližnjemu ponudijo žmul bevande, cigareto ali ga povabijo na bogato začinjeno pečeno ribo in so vsak trenutek pripravljeni pomagati pri spuščanju čolna v morje, za dvigovanje iz njega ali za privezovanje na bitvo. Nobene hudobije ni v njih. Ne posmehujejo se človeka, ki se nadevan maje domov. Ostrino v odnosu do bližnjega je začutiti tudi v Sebaldovem osornem obregovanju ob dečka Piacuna, ko ga ta prebuja iz dremeža ali pa se pojavi pred njim kot senca, pričakujoč, da bo od njega zopet izvedel kakšno življenjsko modrost.

Sebaldov miselni svet je bogat in se prepleta z domišljijo. Na nikoli zgrajenem prvem nadstropju nedograjene konobe, katere pritličje je prej ropotarnica opreme in spominov kot bivalni prostor, živijo ženske, ki jih sicer ni videl že dolga leta, v kolikor so sploh živele. Eni izmed njih piše ljubezenska pisma, ki jih neprodušno zapira v steklenico, zavedajoč se, da jo bo morski tok najverjetneje odnesel v enega od bližnjih zalivov. In vendar upa, da bo morski tok vendarle zanesel steklenico preko Sredozemskega morja do kalifornijske obale.

Da zna trezno presojati življenje, dokazuje njegova ljubezen do neprimerno mlajše Ivane. Sebald ji iz tjulenje kože izdela potapljaški kombinezon in jo povede na podvodni izlet v podmorsko špiljo. Ivana kmalu zatem sprejeme povabilo mladega moškega, ki jo povabi na potapljanje. Tega ji Sebald ne zameri, ne žre ga ljubosumje, kot izkušenemu potapljaču pa mu ni vseeno, ko mu ona pove, kako globoko se je potopila s svojim spremljevalcem. Sebaldova ljubezen do Ivane ali natančneje zaljubljenost v Ivano, je dostojna starejšega človeka, ki se zaveda, da veliko mlajšemu bitju ne more nuditi tistega, kar se v ljubezni sicer daje. Zato Sebald goji do Ivane ljubezen le v njeni najčistejši, platonični obliki. Ta ljubezen ne pričakuje, kaj šele da bi kaj zahtevala od ljubljenega bitja ali si ga skušala prilaščati. Ivana njegovo ljubezen občuti, hvaležna mu je za čudovito darilo, potapljaški kombinezon iz tjulenje kože, ki ga je lastnoročno izdelal zanjo, še bolj pa za njegovo plemenito zadržanost, pogojeno s čutom odgovornosti. V bistvu lahko Sebaldovo ljubezen ali bolje zaljubljenost uvrstimo med tiste, ki pridejo v poznejših letih à la Cvetje v jeseni, ki pa ga Dolenc ne omenja v tej knjigi. Ivanina posebnost je tem, da slika mesta ob Jadranu in otoke na njem, kot da so zasneženi, kar bi bilo lahko pomenilo prispodobo smrti. Je Ivana Sebaldov angel smrti? Saj je tudi pasara, ki pelje krste s pokojniki na pokopališče, pobarvana belo!

Opis življenja pod morsko gladino je strokovno gledano vreden slovenskega pomorskega biologa Miroslava Zeia oziroma mu je enakovreden in je tako nazorno podan, kot da bi ga posnela podvodna kamera slovitega raziskovalca Cousteauja. Bralec, ki ne pozna Dolenčevega načina življenja vsaj iz spleta, se čudi, koliko vrst rib našteva pisatelj, ki jih je mogoče videti v Jadranskem morju. Med njimi so tudi tiste, ki so priplavale vanj zaradi segrevanja morij zaradi klimatskih sprememb, ki jih je povzročil človek. K temu je treba dodati še naštevanje tistih vrst rib, ki so izginile z Jadranskega morja zaradi človekove brezumne sle po (ribo)lovu, ki bi mu naj omogočal „preživetje”, dejansko pa vodi v okoljsko siromašenje. Bralec, ki je bral tudi Melvillov roman Moby Dick, ne more biti presenečen nad Dolenčevo uvrstitev te knjige v Morje v času mrka, saj Melville posveti v enem od poglavij v Moby Dicku tudi razpravo o cetologiji (vedi o kitih).

Morje v času mrka (2000) je prešlo kot val, ki oplakne obalo, tudi v Kardošev roman Rizling polka, ko opisuje morsko špiljo in ko uporablja izraz morski človek, ki se v tem Dolenčevem romanu večkrat pojavlja, vendar v drugačnem smislu. Prav tako se lahko sprašujemo, ko avtor Morja v času mrka opisuje na primer reciklažo vsega, kar ostane na otoku, če se tudi hrvaški pisatelj Barentić ni pri svojem prvencu Osmi poverjenik (2003) zgledoval po tej Dolenčevi knjigi, ki pa ni njegov prvenec.

Združenje iskrivosti in igrivosti v besednih igrah v Morju v času mrka nikakor ni mogoče prezreti: Na primer: … „ko je dojel, kaj je dojel. …” Ali, ko avtor kaže na semantično povezavo med besedama otok in otrok.

Imena krajev je avtor poimenoval z antičnimi imeni: Issa (Vis) in Ragusa (Dubrovnik). Je hotel s tem poudariti njihovo zgodovinsko žlahtnost?

Morje času mrka ima eno samo pomanjkljivost. Bolj recenzentova ali lektorjeva krivda kot pisateljeva je v tem, da se javljajo skoraj na vsaki strani knjige tujke bodisi italijanskega ali hrvaškega izvora kot na primer: kužina, pasara, žmul ali bitva. Kaj res ne bi kazalo, da bi pomen tovrstnih besed prvič, ko se v besedilu pojavijo, vstavili v sprotne opombe ali pa bi jih uvrstili v slovarček čisto na koncu knjige?

Za na konec pa še to: spremna beseda Dušana Šarotarja z naslovom Morski človek je mojstrstvo samo po sebi, saj dokazuje, kako globoko ga je prevzela in navdahnila ta knjiga. Kot da je avtor knjige miselno prešel v pisca spremne besede tako po pesniškem izrazu kot po pojmovanju morja, časa in človeka.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.