Cankar, Ivan: Podobe iz sanj

Leto izida: 2018Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Cankar se poeziji v svoji ustvarjalni biti ni nikoli povsem odrekel. V zadnji knjigi Podobe iz sanj, v nadaljnjem besedilu le Podobe, je odel poezijo v plašč čiste proze. Ko beremo to knjigo, bi lahko tudi (po)rekli, da se je pisatelj v večjem delu njenega besedila vrnil tja, kjer je začel, v poezijo.

Podobe kot kritika zablodelosti I. svetovne vojne, pa tudi kot skupek razmišljanj in občutenj v avtoportretu avtorjeve notranjosti, vsebujejo enaintrideset naslovov, devetindvajset od njih je črtic. Prvo besedilo z istim naslovom kot ga ima knjiga, služi kot nekakšen uvodni esej. Zadnje besedilo z enakim obsegom kot ga imajo črtice, zaključuje knjigo, zato tudi ima naslov Konec. Pisatelj nastopa v Podobah zvečine v prvi, v črtici Sence pa tudi v tretji osebi, medtem ko črtico Kostanj posebne vrste poda kot pripoved.

Cankar se v tej knjigi osredotoča na I. svetovno vojno in je prisotna v njegovih razmišljanjih kar v enaindvajsetih črticah s koncem vred. Najširšemu bralstvu je najbolj znana Stotnik smrt. Zgodbe zapisovanja v seznam padlih že pred začetkom napada se ne bi sramovala v svojih najboljših delih niti Henri Barbusse (Ogenj), niti Erich Maria Remarque (Na zahodu nič novega). Pretresljiv opis mrtvega vojaka je podan v črtici Veselejša pesem, v kateri kri okoli ust mrtvega vojaka izriše lepo rdečo bradico. Globoko doživeta je črtica Otroci in starci, v kateri je opisano otroško dojemanje očetove smrti na fronti. Grozljivost množične smrti je najti v več črticah, med njimi je morda najbolj grozljivo prikazana, izrazito simbolistična Kostanj posebne vrste. V Podobah je množična smrt opisana tudi kot splošno stanje iz katerega ni razvidno, da gre za I. svetovno vojno in bi lahko veljal tudi za katero koli drugo vojno kot na primer v Pobratimih (…brezštevilna mrtva trupla, nakopičena na poljani, ki se razprostira brez konca…). Množična smrt ni prizanašala niti lastovicam v črtici Sraka in lastovice, ki so, krožeč nad svojo vasjo, vse do zadnje popadale na zemljo od utrujenosti, ko so zaman iskale domove, od katerih so ostale le ruševine.

Na drugem mestu se pojavlja v desetih črticah dogajanje iz krščanske mitologije in bogoslužja (Maj, Peter Klepec, Bebec Martin, Četrta postaja, Tretja ura, Kadet Milavec, Med zvezdami, Velika maša in Konec), večkrat tudi skupaj s tematiko I. svetovne vojne. Cankarjevo versko doživljanje je opisano tako živo, da se tisti, ki ne poznajo podrobno njegovega življenja, lahko sprašujejo, ali so Cankarja globoko prevzeli krščanska etika in svetopisemski dogodki ali pa je on, ki je sicer zavračal cerkev kot licemerno institucijo, še vedno v določeni meri veroval v boga.

Mater, ki jo pogosto v svojih delih postavlja na piedestal občudovanja, predstavi Cankar v Podobah konkretno kot osebo le dvakrat. V Edini besedi je že mrtva in v Vrzdencu je tik pred smrtjo. V Četrti postaji opisuje Cankar Kristusovo mater, v Koncu pa uporabi splošni pojem matere le pri svojem kriku na pomoč ob uri poslednje sodbe. Nad pozivom matere za pričo pa se v tej črtici stopnjujejo etične vrednote kot so Domovina, Bog in na koncu kot najvišje Življenje, Mladost in Ljubezen, vse v enem.

Več črtic v Podobah spremlja bolj videnje kot slutnja svoje lastne smrti. To pride do izraza predvsem v zadnjem odstavku. S tem videnjem se srečamo že na koncu prvega sestavka Podobe iz sanj in v Koncu, vmes pa še na koncu črtic Vrzdenec, Pobratimi in Med zvezdami, kjer pisatelj vidi v smrti odrešenje in zveličanje.

Cankar v Podobah niza nasprotja med dobrim in zlim, svetlim in temnim, med zunanjim bliščem in grozljivo, bedno notranjostjo. Že v uvodu, kaže na razkorak med umetniškim ustvarjanjem po tujih vzorih in med iskrenim ustvarjanjem, porojenim iz notranje moči. V Ogledalu se kaže navzven zunanji blišč, od znotraj pa srca, v katerih so pljunki namesto krvi. Za strukturo nasprotij v Podobah je značilno, da si obe plati v nasprotju sledita že v istem, zagotovo pa v naslednjem (od)stavku, večkrat že kar ritmično. To zasledimo še v enajstih črticah: Veselejša pesem, Kostanj posebne vrste, „To so pa rože”, Zaklenjena kamrica, V poletnem soncu, Četrta postaja, Pobratimi, Kadet Milavec, Med zvezdami, Nedelja in Velika maša.

Med bralstvom jih ni malo, ki se Cankarja izogibajo kot pisatelja, ker jih ne navdaja s posebno vedrim razpoloženjem. In vendar nekatere črtice prav v Podobah nosijo določeno vedrino ali vsaj svetlejše strani človekovega jaza kot v Zaklenjeni kamrici, črtici iz druge polovice knjige. Večina ostalih, ki ji sledijo, se vsaj končajo z optimističnim pridihom: z vero v življenje in v boljše čase ali kot Cankar zapiše s svetopisemskimi izrazi: z velikim blagoslovom pred obličjem božjim, z vstajenjem ali z veliko mašo radosti in ljubezni. Proti koncu knjige se kar vrstijo ena za drugo: Kralj Matjaž, Četrta postaja, Tretja ura, Pobratimi, Kadet Milavec, Nedelja, Velika maša in Konec. Kot da Cankar verjame, da bo človeštvo šele z nepopisnim trpljenjem doseglo višjo obliko zavesti. Kaj drugega pa naj pomeni zadnji stavek v Četrti postaji: Človek gre na Golgoto, da bo trpel in umrl, in da bo vstal poveličan. Še bolj pa v Nedelji: Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti samega Boga je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje. Tak konec lahko razumemo tudi tako, da konec vojne ne bo prinesel samo miru, ampak tudi spodbudil preporod slovenskega naroda in velikega dela Evrope ter ostalega sveta.

Sanje so v Podobah stanje, iz katerega pisatelj predaja bralstvu svoja grozljiva ali pa vznesena videnja in služijo bolj kot umetniške prispodobe, ki bi jih Jung vendarle ocenil kot povsem možno delovanje možganov med spanjem. Avtor je sanje uporabil v desetih črticah v knjigi: Ogledalo, Maj, Obnemelost, Leda, Edina beseda, Kostanj posebne sorte (sanja starka, ne avtor!), Ranjenci, Tretja ura, Med zvezdami in Velika maša).

Podobe so knjiga, ki vzbuja reminiscence. Tako ogledalo v Ogledalu, ki se …z gornjim robom opira samih zvezd, sloni s spodnjim na dno morja…, spominja na prozorno in neuničljivo steno v romanu Marlen Haushofer Stena, ki je izšel šestinštirideset let za Podobami. Pogovor ob čaju s Smrtjo v Koncu spominja predvsem situacijsko na pogovor z Njo med šahiranjem v Bergmanovem filmu Sedmi pečat, posnetem štirideset let kasneje. In – tisti, ki so prebrali pesem Edgarja Allana Poeja Krokar, se bodo morda spraševali, ali ni morda na Cankarja vplivala ta Poejeva pesem, ki je izšla več kot sedemdeset let pred črtico Sraka in lastovice.

V Podobah se odraža tanka, ne povsem jasno določena meja med simboliko in domišljijo/fikcijo. Zlasti velja to za črtice, kot so Stotnik smrt, Bebec Martin, Sraka in lastovice in Konec.

Cankar je v Podobah uporabil tudi dva lika iz ljudskega pripovedništva. Eden je Peter Klepec (Peter Klepec), drugi pa kralj Matjaž (Kralj Matjaž). Medtem ko je kralj Matjaž v črtici v bistvu takšen, kot si ga predstavljamo, je za bralce zanimivejši Peter Klepec, saj je Cankar v istoimenski črtici hotel prikazati, da tudi izredna fizična moč ne pomeni veliko, če človek ni tudi notranje močan.

Šele ob spremnih besedah Zlatka Režonje iz Založbe Karantanija, še bolj pa Janka Kosa iz Založbe Beletrina v knjigah, natisnjenih ob stoletnici Cankarjeve smrti, lahko dojamemo, kaj vse je hotel Cankar povedati s Podobami, veliko knjigo simbolizma tudi zunaj Slovenije.

Marsikatero knjigo je vredno in potrebno večkrat prebrati. To toliko bolj velja za Podobe, ki zahtevajo od bralca veliko zbranosti in iskanja globljega pomena simbolike v knjigi. Podobe so pač zahtevna knjiga tudi za zahtevne bralce, vendar dajejo veliko več, kot bi pričakovali glede na njihov obseg.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.