Cankar, Ivan: Hiša Marije pomočnice

Leto izida: 2015Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli

Roman Hiša Marije pomočnice, v nadaljnjem besedilu samo Hiša, je knjiga, ki je presegla svoj čas. Kar bralca pri branju najbolj preseneti je to, da se več kot sto let star roman iz obdobja Slovenske moderne bere kot sodoben, postmoderen roman, če izvzamemo avtorjevo, že nekoliko arhaično slovenščino.

Sama zgodba je razmeroma preprosta. Dogajanje poteka v eni sami bolniški sobi s štirinajstimi posteljami na katerih ležijo deklice od katerih najstarejša, Tina, je imela že štirinajst let. Večina od njih čaka na svojo smrt. Sobo v kateri ležijo deklice, bi danes označili prejkone kot oddelek za paliativno oskrbo. Prav gotovo pa ne gre za sirotišnico iz romanov Charlesa Dickensa pri katerem se sicer mračne, kruto resnične zgodbe končujejo z že kar osladno srečnim koncem. Ne, soba z dvoje oken, ki segajo skoraj od tal do stropa, imenovana soba sv. Neže, v kateri ležijo deklice, je bela in svetla, kot da je sveže pobarvana. Bralec kaj kmalu spozna, da je bolniška soba s štirinajstimi deklicami nekakšno preddverje za vstop na oni svet.

V svetovni književnosti in filmu je najti dela, ki so celoti posvečena v ustanovi s takšnimi in drugačnimi bolniki. V literaturi kraljuje na tem področju Čarobna gora Thomasa Manna, ki je bila objavljena dvajset let (1924) za Hišo, v svetu filma pa je znan Let nad kukavičjim gnezdom Miloša Formana (v nadaljnjem besedilu Let), posnet enainsedemdeset (1975) za Hišo in trinajst let po objavi istoimenskega romana ameriškega pisatelja Kena Keseyja.

Mannov roman in Formannov film sicer ne dajeta neposrednih vzporednic s Hišo, vsekakor pa se bralec, ki je prebral to knjigo ali si ogledal film, ko prebira Hišo, večkrat vrača k omenjenemu (vele)romanu in filmski umetnini, ki bralca kar silita k primerjavam (smrt - Hiša s Čarobno goro, glavna sestra: sestra Cecilija v Hiši in sestra Ratched v Letu).

Osnovna strukturna značilnost Hiše je prepletanje naturalizma in simbolizma v njej. Naturalizem v tem romanu prihaja najbolj do izraza z močno socialno naravnanostjo, simbolizem pa z opisovanjem notranjega dogajanja v deklicah in z opisom letnih časov ter vznesenosti ob obeh največjih krščanskih praznikov.

Naturalizem, ki kaže človeka kot produkt dednosti, okolja in zgodovinskega obdobja, se odraža v Hiši že v obolelosti deklet. Tako je Lojzka grbava in ima tudi sicer zverižene ude, Tončka je slepa, Tina z močnimi rokami ima tako tanke noge kot da gre za poliomelitis, Malči, glavna junakinja romana in Katica imata odprte, gnojne rane po telesu, kar ni nastalo le kot posledica preležanja. Te bolezni lahko pripišemo dednim zasnovam, lahko pa tudi posledicam razvrata staršev (alkohol, pijanost tudi med spolnostjo, morda tudi spolne bolezni), pomanjkanja in ter vse splošne bede (Tina) ali pa so njihove bolezni psihično pogojene in to ne glede na družbeni sloj iz katerega prihajajo deklice v Hišo, pa naj gre za visoko meščanstvo kot tudi za (lumpen)proletariat ali za ljudi s popolnega dna. Zlaganost medčloveških odnosov, kakršna je izumetničena „dobrodelnost” grofice z velikim rdečim nosom, osladna prijaznost premožnih staršev na obiskih kot pri židovki Pavli, zakon Lojzkinega očeta in matere, ki živita vsak svoje burno življenje, se hudobno gledata, a vendar ne moreta drug brez drugega, ali trpljenje Malčine in Katičine matere, pravih cankarjanskih mater. Vse to predstavlja neznosno, dušeče vzdušje iz katerega je edina logična rešitev blaga ali „prijazna” smrt, kot bi zapisal Prešeren. V to močvirje medčloveških odnosov se proti koncu romana, v (šestem in osmem poglavju) vključuje tudi spolnost, kjer se Lojzkin oče pedofilsko polašča zanemarjene štirinajstletnice, prodajalke rož, Tončkin oče, mestni svétnik se spolno okorišča z ženskami, ki prihajajo k njemu v stanovanje prosit za svoje može, in spolno nenasitni delavec z dolgimi rokami, ki prav gotovo ni v ničemer podoben Cankarjevemu kovaču Kalandru iz drame Hlapci, si poišče spolno izkušnjo z grbavo in tudi sicer pokvečeno Brigito. Brigita je soočena s totalnim razkrojem svoje družine: plahemu očetu ni preostajalo drugega kot da je moral prespati pri Brigiti, kamor ga je energično poslala njegova žena, da se je z ljubimcem lahko zabavala v drugi sobi, najverjetneje kar v zakonski spalnici. Slepa Tončka je, če privzamemo sodobni izraz, prava spolna sužnja najprej Lucije, lezbične hčere svoje mačehe, nato pa dan za dnem tudi starca, očetovega prijatelja.

Cankar je v Hiši izrazno močan tudi v simbolističnem prikazovanju pa naj gre za Tinina nedolžna nežna sanjarjenja po bežnem in edinem srečanju z Edvardom, bratom židovke Pavle, ali za opis spomladanskega izleta deklet s tremi kočijami, ki spominja na mrtvaški ples v katerem so izključno deklice (torej ne na hrastoveljski ali na tisti iz Bergmanovega „Sedmega pečata” v katera so zajeti vsi, ne glede na spol, starost in stan). Iz simbolističnega zornega kota je umetniško najmočnejše opisovanje rumenega kanarčka, ki se v svetli, sveže pobarvani bolniški sobi imenitno počuti, pogubi pa ga strašljivo srečanje z zapitim Katičinim očetom pri njegovem obisku v bolniški sobi. Dejansko predstavlja kanarček prav vsa dekleta v bolniški sobi, ki bodo posledično končale ena za drugo prav zaradi bolezni in posledic trpljenja v temnem zunanjem svetu, s katerega so jih privedli v Hišo. Živo nasprotje rumenega kanarčka je črni razmršeni/razkuštrani vrabec, ki mu bela bolniška soba začenja presedati in bi raje odletel skozi okno v širni svet, toda kaj, ko je okno zaprto. Oba ptička pogineta, kanarček se zaleti v okno, vrabček pa podleže poškodbam, ki jih utrpi pri zaletavanju vanj. Kljub vsej razliki med njunim počutjem v sobi je vzrok njune smrti enak: obup ali groza iz diametralno nasprotnih vzgibov. Kanarček se prestraši pijančeve pojave in nerodnosti in se, hoteč mu pobegniti, ker mu njemu ljubo okolje ne nudi več zaščite, zaleti v zaprto okno, vrabček pa brezupno poizkuša, da bi našel pot iz okolja, ki ga utesnjuje. Simbolizem je najti tudi pri tem, kako si deklice predstavljajo smrt. Ta ima pri njih božansko svetlo avreolo. Prav gotovo da smrt zanje ni brezzoba starka, ki hodi okoli hiš z rožljajočim molkom (mišljen je rožni venec), ampak privede tam, kjer sonce sije sonce resnično in je vsa pokrajina cvetoči vrt. Razen pri Tini, ko ji je pogosto tudi bolniška soba v Hiši mrtvašnica. Pri deklicah ne gre za obešenjaški humor, ko ugotavljajo katera bo prva odšla s tega sveta z vlečenjem daljšega papirnega odrezka iz šopa enakih krajših, ampak za skorajda vedro igro. Minka potegne najdaljši odrezek in res umre prva. Njena duša plava po noči po sobi, svetla in bleščeča kot cekin. Prispodoba prihoda smrti in življenja po njej je v Hiši blizu predstavam sodobnega človeka, ki jih je pridobil iz objavljenih pričevanj ljudi, ki so prestopili prag klinične smrti, a so se čez nekaj trenutkov kasneje spet vrnili v življenje.

Sodobni bralec lahko danes lažje razume svojevrstno sproščenost deklic v Hiši pri sprejemanju smrti kot v času ko je bila knjiga prvič izdana, saj se je preko medijev in literature marsikdaj soočil z vedrino iz otroških risbic iz Auschwitza in njemu podobnih uničevalnih taborišč. Da ne govorimo o dnevniku Anne Frank, ki je dve leti, kar je bila zaprta v skrivališču na podstrešju hiše v Amsterdamu,  pisala svoj dnevnik, poln vedrine.

Bolj, da ne more biti, je simbolistična fikcija mrtve Katičine matere, ki je prišla na božično noč v sobo h Katici in ji podarila prelepo rdečo rožo. Prizor, ki bi bil v čast tudi Maeterlincku!

Deklice v Hiši delujejo dekliško kljub temu, da vedo kam gredo in kljub bolečinam. So vedre, rade se smejijo, so blage, v njih ni hudobije. Edino Lojzkina hudomušnost prehaja v pikrost, posmehljivost, celo sarkazem in zlobo, kar je razumljivo glede na to, kako je doživljala zakonsko življenje obeh staršev.

Z odkritim odporom v Hiši se bralec sooči v 6. poglavju, ko Lojzka zavrne ponudbo staršev, ki gre proslavljat božič domov, na božični dan pa demonstrativno deli dobrote, ki so jih prinesli starši ostalim dekletom v sobi, ne da bi se dotaknila kakšne od njih. Svet zlaganih odnosov deklicam preseda. S tem svetom so še za živega opravila. Edina izjema je slepa Tončka, za katero je jasno, da bo z vrnitvijo domov ob pokvarjenem očetu, svétniku in mačehi, ki se teži s šestnajstletnikom ter lezbični mačehini hčeri Luciji prej končala življenje kot bi ga, če bi čakala na svoj konec v Hiši.

Svetli liki v Hiši so poleg izigrane in zgarane Malčine matere še od dela izžeta Katičina mati in od dela obnemogli Rezkin oče. Sestra Cecilija je s svojo nevsiljivostjo in skrbnostjo že ideal sestre negovalke, vsekakor pa predstavlja živo nasprotje glavni sestri Ratched v Letu.

Hiša je pisana v značilnem Cankarjevem slogu, kjer z zamenjavo besednega vrstnega reda v stavku, konkretneje s postavljanjem osnovne oblike glagola/povedka v preteklem času na prvo mesto, za njim pa pride glagolska/povedkova pomožna oblika, dosega svojevrstno poetičnost stavka in s tem besedila. Na primer: …Prišla je sestra Cecilija in prižgala plinovo luč… ali: …Izpregovoriti je hotela, … Določeni deli besedila se v Hiši ponavljajo kot refren, na primer opis temačnega vzdušja v Tininih spominih: visoke, ozke stopnice, dvorišče, sledi opis: zunaj je bila pomlad, lepa kot še nikoli. Najpogosteje pa se pojavlja smrt kot brezzoba starka z rožljajočim molkom. S tovrstno poetičnostjo v svojih proznih delih kaže Cankar, da je eden največjih poetov v prozi med slovenskimi pisatelji. Kar mu ni docela uspelo v čisti poeziji, je Cankarju uspelo v prozi!

Slovenščina v Hiši, ki je pod zaporedno številko 147 izšla v zbirki Mladinske knjige Kondor leta 1974, je takšna kot je bila pred več kot sto leti, ko je slovenščina še vsebovala še zakonitosti jezika, ki smo ga imenovali srbohrvaščina. Namesto besede vendar in toda se v stavku uporablja beseda ali. V besedilu zasledimo arhaične oblike kot so izpregledati, zgeniti se, dotekniti se, tič, perotnica in oslon. Slednja v slovarju Slovenskega knjižnega jezika, št. 3, DZS 2008 pomeni naslonjalo.

Hiša, ki je izšla pri omenjeni založbi, ima spremno besedo Tarasa Kermaunerja. Je knjiga dveh velikanov slovenske književnosti. Enega kot pisatelja, drugega kot literarnega teoretika.

Še nekaj velja pri Hiši omeniti. Knjiga sodi po obsegu med tiste, ki imajo nekaj manj ali nekaj več kot sto strani žepnega formata in vendar jih kar zadeva njihovo povedno moč uvrščamo med velika dela domače in svetovne književnosti, kot so na primer Thomas Mannova Smrt v Benetkah, Zweigova Novela o šahu, Exupéryjev Mali princ, Hemingwayjev Starec in morje, Orwellova Živalska farma, Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku ter Bachov Jonathan Livingston Galeb.

Borivoj Breže

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.