Baretić, Renato: Osmi poverjenik

Leto izida: 2006Področje: Romani in kratka prozaCiljna skupina: odrasli, starejši

Borivoj Breže, član Bralnega kluba, razmišlja o romanu Osmi poverjenik.

Osmi poverjenik, največkrat nagrajena knjiga na Hrvaškem sploh in založniški hit, če povzamemo po piscu spremne besede Krunu Lokotarju, nas med branjem lahko navede na primerjavo z nekaterimi knjigami svetovnega slovesa, morda pa tudi na prav tako znani film. V največji meri je to Utopija Thomasa Mora, nekoliko manj, pa vendarle Guliverjeva potovanja Jonathana Swifta in Don Kihot Miguela de Cervantesa, pa tudi primerjava s filmom Grk Zorba, posnetim po istoimenskem romanu, ni iz trte zvita. Tudi primerjava s televizijsko nanizanko se najde: Lokotar navaja za primerjavo Cicely, mestece z bolj ali manj prijetnimi posebneži na Aljaski. Ta hrvaški roman je že na prvi pogled podobno strukturiran. Posamezne pripovedne celote razmejujejo trozvezdja in ne naslovi poglavij ali vsaj številke. Med njimi se pogosto pojavljajo kot nekakšni vstavki izpiski besedil iz prenosnega računalnika, ki jih bralec prepoznava po napisu, natiskanem v poševni pisavi npr.: C:/My Documents/Privatno/Volitve.doc. Ti vstavki, natisnjeni v celoti v poševni pisavi, delujejo kot dopolnilna razlaga, potrebna za razumevanje nadaljnjega besedila ali za utrjevanje že pridobljene predstave.

Osmi poverjenik temelji na treh osnovnih tematskih sklopih: je roman o neki skupnosti na nekem odmaknjenem otoku, je roman o ljudeh, ki živijo na njem in je roman o čudnem narečju, ki ga govorijo tamkajšnji prebivalci.

Glavni junak romana Siniša Mesnjak, mladi perspektivni hrvaški politik, je žrtev nastavljene pasti. Fotografirajo ga s kozarcem v roki in v družbi razgaljene lepotice, ki se je na vsem lepem pojavila pred njim. V kozarcu je sicer brezalkoholna pijača, kar pa vedo le on in bralci knjige. Ne preostane mu nič drugega, kot da sprejeme ponudbo predsednika stranke, ki je tudi predsednik vlade, naj odide za kakšno leto ali dve v zakotje, da se škandal sčasoma poleže, on pa naj v tem času organizira na otoku volitve. Na njihovi podlagi bi nato organiziral(i) otoško samoupravo po sodobnih, demokratičnih družbenih vzorcih. S tem bi koristil svoji stranki, sebi pa bi omogočil ponovni vstop v politično areno. Otok, na katerem bi naj deloval, se imenuje Trečić in je tretji od otokov, imenovanih po števnikih, torej sta še Prvić in Drugić, pri čemer je Trečić najbolj oddaljen od obale. Njegovo pristanišče je plitko, dna ni mogoče poglobiti, zato lahko v njem pristajajo le jadrnice in motorni čolni. Signal za mobilno telefonijo je mogoče dobiti le na odprtem morju na polovice razdalje med otokoma Drugić in Trečić, za kar je potrebna dodatna količina goriva, ki jo otočani lahko dobijo le na žreb. Televizijske programe si je mogoče ogledati le s parabolično anteno, ki je pritrjena na vsaki hiši. In vendar otočani ne poznajo tehnološke zaostalosti, še manj pomanjkanja. Na otoku živijo v glavnem samo starci, domačini, ki so svoja najboljša leta preživeli kot rudarji v avstralskih rudnikih in se na starost vrnili na svoj otok. Prejemajo avstralske pokojnine, zato ni čudno, da ima vsaka hiša na svoji strehi vgrajene panele s sončnimi celicami. V hišah otočanov je zaslediti vse novotarije današnjega časa, ki jih pridno dovažajo prejkone mafijski Italijani s svojimi hitrimi motornimi čolni. Izredno dobra preskrbljenost otoka ni njegova edina posebnost. Na prvi pogled je največja posebnost na otoku obstoj dveh cerkvic, ki stojita vsaka na svoji strani na koncu glavne ulice. Eno so poimenovali po svetniku Svetem Evzebiju, drugo pa po Svetem Polionu ali kakor ju imenujejo domačini Sežebi in Supoljo. V nobeni od njiju ni božje službe, preprosto zato, ker na otoku ni duhovnika. Že to kaže, da otočani niso pripravljeni prenašati nobene avtoritete in da raje molijo vsak zase, kot da bi pretirano resno vzeli protestantski odnos do cerkve kot institucije. Tako Siniši postane že kaj kmalu jasno, da se prebivalci ne podrejajo nobeni oblasti in se ne bodo odz(i)vali tudi na njegove sklice na razgovor o volitvah. Otočani se znajo v določeni ozirih sami organizirati. Čisto iz praktičnih razlogov čakajo v enem od prostorov, namenjenih za občinsko dejavnost, precej drage krste. Za vsak slučaj, če (ko) pride smrt v vas, da ne bi bilo treba dolge dneve čakati na dostavo, kajpak iz Italije. Ko se pojavi možnost, da bi tudi na Trečiću zgradili oddajnik za mobilno telefonijo (za kar so potrebne volitve), jih zanima samo še, na kateri parceli bo stal, koliko bo domačine stala gradnja in podobno. Da bi lahko telefonirali svojcem v Avstralijo, so se pripravljeni tebi nič meni nič udeležiti volitev.

Glavni junak Siniša Mesnjak (v nadaljnjem samo: Siniša) nikakor ni brezhibni, pozitivni junak, kakršnega bi si želeli. Je antiujnak, kar sicer ni edini primer v svetovni literaturi. Je nepotrpežljiv, vase zaverovan, kot da ima on v vsem prav, odloča se kar se da na hitro, odrezavost, ki sicer ni brez duhovitosti, in zajedljivost sta vse prepogosta načina komuniciranja z bližnjimi. Njegova nepriljudnost je toliko večja, ker je Siniša otrok urbanega okolja, ki je zabredel v visoko politiko. Poleg tega ima Siniša svojega „drugega Sinišo”, to je nenadno vzkipljivost, ki je odraz v hipu porojenega hotenja, da bi bil vsaj nekaj trenutkov sam. In vendar je prav on tisti, ki doživi v romanu veliko osebnostno spremembo. Nauči se biti prijatelj, se opravičiti, poslušati in prisluhniti sočloveku, ga objeti, tudi če ni ženska. In prime za lopato, da bi pomagal izkopati grob za mater, ki je skoprnela od hrepenenja, da bi videla svoja otroka, živeča v Avstraliji. Predvsem pa se nauči spoštovati tako imenovanega malega človeka.

Tonino, Sinišev prevajalec čudnega narečja domačinov v hrvaščino, za kar prejema za hrvaške razmere kar solidno plačo, je najsvetlejši lik romana. Je njegov spremljevalec, modri svetovalec in gostitelj, ki mu med drugim tudi prazni nočne posode in vedno skrbi za to, da mu je polnilec za mobilnik pri roki. Kot svetovalec bi Tonino Siniši rad kaj več povedal o tem, kako stojijo dejansko stvari na otoku, odkril globlje vzroke zanje. Pri tem pa se dobro zaveda, da bo ga Siniša zavrnil, češ da noče poslušati dolgih zgodb. Zato se potrudi, da za opis ali oris stanja porabi čim manj besed, pri čemer ostaja notranje neizpolnjen. Po svoji ustrežljivosti in sposobnosti predvidevanja, kje bi ga njegov zaposljevalec Siniša lahko zopet polomil, se zdi piscu spremne besede res blizu Sanču Pansi, bralcu pa bi glede na modrost, ki veje iz njega, utegnil biti bližji Grku Zorbi. Tisto, česar Tonino v primerjavi z Grkom Zorbo nima, je samozavest. Pa kako naj jo ima, če je epileptik, ki ga je usoda odtrgala od šolanja v srednji šoli in mu dodelila vlogo negovalca navidez hromega očeta v invalidskem vozički? In vendar, v celoti gledano je Tonino človek, ki ga je treba jemati resno, čeprav ima prekratke hlače.

Kar zadeva medčloveški odnos je največ časa in prostora v Osmem poverjeniku v bistvu odmerjenega med Sinišo in Toninom. Ljudje, ki jih je življenje na Trečiću postavilo v neposredno bližino Siniše, ga s svojo neposrednostjo tako imenovanega malega človeka v bistvu socializirajo. Vsi razen domačina Tonina so prišleki, nabrani iz vseh vetrov. Tu je Bosanec Selim, izgovarjajoč besede, strnjene kot v enem dolgem neprekinjenem rafalu, svetovljan v pravem pomenu besede pri katerem nikoli ne veš, koga od svetovne elite ne glede na področje človeške dejavnosti res pozna in koga je potegnil na plano iz svoje zakladnice ali bolje malhe laži. Ljudje okoli njega ga prenašajo kot vendarle sprejemljivega lažnivca, nenadoma pa se ovedo, da bi tu in tam kakšna njegova pripoved vendarle utegnila biti resnična. Hrvaška pop pevka Severina je le od eden biserov, ki jih je spoznal kot človek in moški. In bralec mu celo verjame. Je velik uživač in vendarle človek na katerega se lahko zaneseš. Je idealen primerek prijatelja. Pri sebi gosti rojakinjo, do nedavna mednarodno uveljavljeno porno zvezdnico Zehro, ki beži bog ve zaradi česa pred mafijo. Zehra je pristna, nenarejena v vsakem oziru. Sinišo jo pozna kot igralko v porno film in prevzela ga je z doživetostjo svoje igre. Iskrena je tudi v medčloveških odnosih. Njena prostodušnost ljudi okoli nje zabava. O zvestobi ima svoje predstave in večina (?) bralcev jo rade volje sprejme. Selim in Zehra sta zanimiv par. Medtem ko eden laže, govori drugi venomer resnico. Tudi svetilničar Brkljačić je zanimiv primerek. Je sedmi poverjenik, ki so ga izbrali za na Trečić in polega Siniše edini, ki je na otok tudi prišel in, neverjetno, na njem kot svetilničar tudi ostal. Med drugim se ukvarja tudi (predvsem) z matematično kombinatoriko. Ima posebno sobo, v kateri razvršča raznobarvne fižolčke. Edino, kar je moteče pri njem, je jutranji pozdrav v obliki italijanske pesmi „O sole mio”, ki jo zapoje z nemogočim glasom in s povsem zgrešenim posluhom. In vendar, tako kot Selim, je tudi on vzor prijateljstva. No, na Trečiću ne živijo samo svetli človeški liki. Toninov oče je pravi demon iz pekla. Prepričljivo se pretvarja, da je paraplegični starec, priklenjen na invalidski voziček. Njegovo ženo bi naj epileptični krč vrgel na motiko, da je izkrvavela, kar malokdo v vasi verjame. Siniša ga prečita in simbolično vrže na tla pred njega škatlo cigaret oziroma vžigalnik, češ naj si ga pobere.

Tako kot sicer v sodobnem romanu tudi v Osmem poverjeniku ne manjka nenavadnih prizorov ali opisov, ki so lahko srhljivi, pa tudi ganljivi. Med nenavadne sodi avstralska aboridžinka Muona, ki ima takšno telepatsko moč, da bolnik nekaj dni preden zboli, sanja, kakšno bolezen bo imel. Med srhljive sodi antropološki opis, kako se pri breji ovci izzove z izbiro primernih zelišč splav pri katerem je mrtvorojeni bacek prava gurmanska poslastica. Za bralca ganljiv, pravzaprav igriv, pa je vsakokratni jutranji obisk para tjulnjev, ki pred svetilničarja Brkljajića prineseta svežo ribo, češ da so ljudje obupno slabi ribiči.

Največja posebnost pa je narečje domačinov, zaradi katerega mora hrvaška vlada najeti prevajalca med domačini. To narečje je nemogoča zmes hrvaščine, (južno?) dalmatinskega narečja, avstralske angleščine in, seveda italijanščine. Bralec dobi vtis kot da gre za besedno igro mladostnikov za vse možne inačice na spletu. Dejansko se pozorni, potrpežljivi bralec sooča s podobnimi problemi kot prevajalec pri Finneganovo bdenje Jamesa Joyca.

Komentar

Vabimo vas, da napišete vaše mnenje, komentar ali pripombo o knjigi. Prosimo, da pred oddajo komentarja vpišete ime in elektronski naslov.
Elektronski naslov ne bo viden na straneh in ga bomo uporabili, če bomo kontaktirali z vami glede vašega mnenja, komentarja ali pripombe.